Poudarjanje glavnih misli

UČINKOVIT bralec vidi več od posameznega stavka, celo več od odstavka, v katerem je stavek napisan. Pri branju ima v mislih glavne misli celotnega gradiva, ki ga predstavlja. In od tega je odvisno, kaj bo poudaril.

Če bralec tega ne upošteva, bo njegova predstavitev brez izrazitejših točk. Nobena misel ne bo videti pomembnejša od druge. Ko bo končal svojo predstavitev, se bodo poslušalci morda težko spomnili katere koli pomembne točke.

Kadar poudarjanju glavnih misli posvetimo primerno pozornost, lahko pogosto precej izboljšamo branje kakšne biblijske pripovedi. S takšnim poudarjanjem lahko še dodatno osmislimo branje odstavkov pri biblijskem pouku na domu ali na občinskem shodu. Še zlasti pa je to pomembno pri govorih na podlagi manuskripta, ki jih včasih slišimo na naših zborovanjih.

Kako to storiti. V šoli morda prejmeš nalogo, da prebereš kak odlomek iz Biblije. Kaj naj bi pri tem poudaril? Če je v gradivu, ki ga boš bral, predstavljena kakšna osrednja misel ali kakšen pomemben dogodek, bi bilo dobro brati tako, da se bo to ločilo od sobesedila.

Ne glede na to, ali je odlomek, ki ga boš bral, poezija ali proza, pregovor ali pripoved, bodo poslušalci imeli od njega korist, če ga boš dobro prebral. (2. Tim. 3:16, 17) Pri tem pa moraš upoštevati tako odlomke, ki jih boš bral, kot svoje občinstvo.

Če boš pri biblijskem pouku ali na občinskem shodu naglas bral iz kakšne publikacije, se vprašaj, kaj so glavne misli, ki jih moraš poudariti. Za glavne misli naj ti bodo kar odgovori na natisnjena preučevalna vprašanja. Prav tako poudari misli, ki se navezujejo na krepko natisnjeni podnaslov, pod katerim je gradivo napisano.

Ni priporočljivo, da bi se pri govorih, ki jih imaš v občini, navadil uporabljati manuskript. Vendar pa so občasno nekateri govori na zborovanju napisani ravno v obliki manuskripta, zato da bi bile iste misli enako predstavljene na vseh zborovanjih. Da bi govornik v takšnem manuskriptu poudaril glavne misli, mora gradivo najprej skrbno analizirati. Kaj so glavne točke? Govornik naj bi jih znal prepoznati. Glavne točke niso zgolj misli, ki se mu zdijo zanimive, ampak so to ključne misli, na katerih gradivo temelji. V manuskriptu je glavna misel včasih na kratko izražena pred kakšno pripovedjo ali kakšnim sklopom dokazov. Še pogosteje pa je glavna misel poudarjena po predstavitvi dokazov, ki to misel podpirajo. Ko govornik te glavne točke prepozna, bi si jih moral v svojem manuskriptu označiti. Ponavadi jih je le nekaj, verjetno ne več kot štiri ali pet. Zatem pa mora branje vaditi tako, da bodo lahko poslušalci te točke takoj prepoznali, saj predstavljajo vrhunce govora. Če govornik gradivo predstavi z ustreznim poudarkom, je bolj verjetno, da si bodo poslušalci te glavne misli zapomnili. To naj bi bil govornikov cilj.

Obstajajo različni načini, s katerimi lahko govornik gradivo poudari tako, da bodo poslušalci prepoznali glavne točke. To lahko stori s tem, da kaj pove bolj navdušeno, spreminja hitrost govora, govori z večjim občutkom oziroma naredi ustrezne geste, če omenimo le nekaj načinov.