Največji človek, kar jih je kdaj živelo

ALI LAHKO kakemu človeku brez senčice dvoma rečemo, da je največji človek, kar jih je kdaj živelo? Po čem namreč merimo človekovo veličino? Ali po njegovih vojaških sposobnostih? Telesni moči? Umskih odlikah?

Zgodovinar H. G. Wells je nekoč rekel, da lahko človekovo veličino merimo po tem, ’kar kdo zaseje za sabo, in po tem, koliko ljudi je navedel na to, da še po njegovi smrti z nezmanjšano vnemo premišljujejo po novem, drugače kot prej‘. Wells, ki se sicer ni imel za kristjana, je priznal: ”Po tem merilu se Jezus uvršča na prvo mesto.“

Aleksander Veliki, Karel Veliki (ki so mu ta vzdevek dali še, ko je živel) in Napoleon Bonaparte so bili vsi mogočni vladarji. S svojo veličastno navzočnostjo so imeli velik vpliv na vse pod sabo. Pa vendar je Napoleon baje nekoč rekel: ”Jezus Kristus vodi in vpliva na svoje podanike, ne da bi bil vidno, telesno navzoč.“

S svojimi silovitimi nauki in s tem, da je tudi živel v skladu z njimi, Jezus že skoraj dva tisoč let močno vpliva na življenja mnogih, premnogih ljudi. Neki pisatelj je o tem lepo napisal: ”Vse vojske, kar jih je kdaj korakalo, vsa bojna ladjevja, kar so jih kdaj zgradili, vsi parlamenti, kar jih je kdaj zasedalo, vsi kralji, kar jih je kdaj vladalo, vsi skupaj niso tako močno vplivali na življenje človeka na tej zemlji kot On.“

Zgodovinska osebnost

Vendar nekateri začuda trdijo, da Jezus nikoli ni živel — da je v bistvu izmišljotina peščice ljudi iz prvega stoletja. Takšnim skeptikom nasproti postavlja ugledni zgodovinar Will Durant tole protitrditev: ”Da bi si nekaj preprostih ljudi moglo v času enega samega rodu izmisliti tako mogočno in priljubljeno osebnost s tako vzvišeno etiko in s tako navdihujočo vizijo o vseljudskem bratstvu, bi bil že čudež, bolj čudežen od kateregakoli čudeža v evangelijih.“

Vprašajmo se: ali bi lahko kdo, ki ni nikoli živel, tako izredno vplival na človeško zgodovino? V delu The Historians’ History of the World (Zgodovinarjeva zgodovina sveta) piše: ”Zgodovinski rezultat [Jezusovih] dejanj je bil že iz čisto posvetnega gledišča pomembnejši kot dejanja katerekoli druge zgodovinske osebnosti. Nova era, kot jo priznavajo vse glavne civilizacije sveta, se prične z njegovim rojstvom.“

Saj, samo malo pomislimo. Celo današnji koledarji temeljijo na letu, v katerem naj bi se bil, kot so to mislili nekoč, rodil Jezus: ”Datume pred letom navajamo kot pr. Kr. oziroma pred Kristusom,“ razlaga The World Book Encyclopedia. ”Datume po tem letu pa navajamo kot A. D. oziroma anno domini (leta Gospodovega).“

Vseeno pa se kritiki spotikajo ob to, da vse, kar pač vemo o Jezusu, najdemo v Bibliji. Češ, saj drugih istodobnih zapisov o njem ni. Celo H. G. Wells je zapisal: ”Starorimski zgodovinarji Jezusa sploh ne omenjajo; v zgodovinskih poročilih tistega časa ni pustil nikakršnega odtisa.“ Toda ali je to res?

Omembe o Jezusu Kristusu so pri posvetnih zgodovinarjih sicer revne, obstajajo pa vendar. Kornelij Tacit, spoštovan rimski zgodovinar iz prvega stoletja, je zapisal: ”Ime [kristjan] izhaja od Kristusa, ki ga je za Tiberijevega vladanja dal usmrtiti prokurator Poncij Pilat.“ Suetonij in Plinij mlajši, tudi rimska pisca iz tistega časa, prav tako omenjata Kristusa. Flavij Jožef, judovski zgodovinar iz prvega stoletja, pa piše o Jakobu, ki da je bil ”brat Jezusa, ki so mu rekli Kristus.“

The New Encyclopædia Britannica (Nova britanska enciklopedija) tako zaključuje: ”Ti med sabo neodvisni zapisi dokazujejo, da v starem veku celo nasprotniki krščanstva niso nikoli podvomili v Jezusov obstoj, ki so ga prvič, čeprav iz nezadostnih razlogov, spodbijali ob koncu 18., v 19. ter na začetku 20. stoletja.

Vendar pa so v bistvu vse, kar je znanega o Jezusu, vendarle napisali njegovi privrženci iz prvega stoletja. Njihovi zapisi so se ohranili v evangelijih — biblijskih knjigah, ki so jih napisali Matej, Marko, Luka in Janez. In kaj nam ta poročila povedo o tem, kdo je bil Jezus?

Saj, kdo je to bil?

Tudi Jezusovi tovariši iz prvega stoletja so si s tem belili glavo. Ko so na primer videli, kako je Jezus s pretnjo čudežno pomiril razburkano morje, so se začudeno spraševali: ”Kdo neki je ta?“ Kasneje, ob neki drugi priložnosti, pa je Jezus sam vprašal svoje apostole: ”Kaj pa vi pravite, kdo sem?“ (Marko 4:41; Matej 16:15)

Kako bi odgovorili, če bi to vas kdo vprašal? Ali je bil Jezus pravzaprav Bog? Mnogi danes pravijo, da je bil. Vendar ga njegovi tovariši niso imeli za Boga. Odgovor apostola Petra na Jezusovo vprašanje je bil: ”Ti si Kristus, Sin živega Boga.“ (Matej 16:16)

Jezus ni nikoli trdil, da je Bog, rekel pa je, da je obljubljeni Mesija, ali Kristus. Rekel je tudi, da je ”Božji Sin“, in ne Bog. (Janez 4:25, 26; 10:36) Vendar Biblija zato še ne pravi, da je bil Jezus čisto navaden človek. Bil je prav poseben človek, ker ga je ustvaril Bog pred vsem drugim. (Kološanom 1:15) Neštete milijarde let, še pred ustvaritvijo snovnega vesolja, je Jezus živel kot duhovna oseba v nebesih v zaupnem družabništvu s svojim Očetom, Bogom Jehovom, mogočnim Stvarnikom. (Pregovori 8:22, 27-31)

Nato pa, pred kakimi dva tisoč leti, je Bog življenje svojega Sina prenesel v maternico neke žene, in Jezus je postal človeški Božji Sin in se rodil kot vsi ljudje iz ženske. (Galačanom 4:4) Ko se je Jezus razvijal v materinem telesu, pa tudi v fantovskih letih, je bil pač odvisen od teh, ki mu jih je Bog izbral za zemeljske starše. Ko pa je Jezus zrasel v moža, se mu je povrnil ves spomin na prejšnji obstoj pri Bogu v nebesih. (Janez 8:23; 17:5)

Zaradi česa je bil največji

Jezus je bil največji človek, kar jih je kdaj bilo, ker je pač pozorno posnemal svojega nebeškega Očeta. Kot zvesti Sin je Jezus posnemal svojega očeta tako natančno, da je lahko svojim sledilcem rekel: ”Kdor je videl mene, je videl Očeta.“ (Janez 14:9, 10) Tudi na zemlji je vselej naredil tako, kot bi to naredil njegov Oče, Vsemogočni Bog. ”Ničesar ne delam sam od sebe,“ je povedal Jezus, ”ampak govorim to, kar me je naučil Oče.“ (Janez 8:28) Ko torej preučujemo življenje Jezusa Kristusa, v bistvu dobivamo vse jasnejšo predstavo o tem, kakšen je v resnici Bog.

Tako je apostol Janez lahko napisal: ”Bog je ljubezen“, čeprav je sam priznal, da ”Boga ni nikoli nihče videl“. (Janez 1:18; 1. Janezovo 4:8) To pa zato, ker je poznal Božjo ljubezen prek tega, kar je videl v Jezusu, ki je bil popolna zrcalna slika svojega očeta. Jezus pa je bil usmiljen, prijazen, ponižen in priljuden. Šibki in zatirani so se ob njem prijetno počutili, prav tako pa tudi vsi drugi — možje, žene in otroci, revni in bogati, mogočniki, pa tudi veliki grešniki. Marali ga niso samo ljudje hudobnega srca.

Jezus ni svojih sledilcev samo učil, da naj se ljudje med seboj ljubijo, ampak je to tudi pokazal. ”Kakor sem jaz vas ljubil,“ je rekel, ”tako tudi vi ljubite drug drugega.“ (Janez 13:34) ”Spoznati . . . Kristusovo ljubezen,“ je razlagal eden njegovih apostolov, namreč pomeni ’preseči vse spoznanje‘. (Efežanom 3:19) Pač, ljubezen, ki jo je izkazoval Jezus, presega papirno akademsko znanje in ”sili“ še druge, da se ji odzovejo. (2. Korinčanom 5:14) Tako je še zlasti Jezusova nenadkriljiva ljubezen tisto, kar je iz njega naredilo največjega človeka, kar jih je živelo. Njegova ljubezen je v dolgih stoletjih trkala na srca milijonov ljudi in blagodejno vplivala na njihovo življenje.

Nekateri bodo sicer ugovarjali: ’Pa si poglejte vse zločine, ki so jih počenjali v Kristusovem imenu — od križarskih vojn in inkvizicije do vojne, ko so se v bojnih vrstah pobijali milijoni, ki so se izpovedovali za kristjane!‘ Toda v resnci se ti ljudje, ki sicer trdijo, da hodijo za Jezusom, sami postavljajo na laž. Jezusovi nauki in način življenja namreč obsojajo njihova dejanja. Še hindujec Mahatma Gandhi je moral reči: ”Rad imam Kristusa, preziram pa kristjane, ker ne živijo tako, kot je živel on.“

Kakšno korist imamo, če se učimo o njem

Gotovo ga ni danes pomembnejšega preučevanja od tega, da se učimo o življenju in delu Jezusa Kristusa. ”Uprimo oči v Jezusa,“ poziva apostol Pavel. ”Pomislite vendar nanj“. Sam Bog pa je za svojega Sina zapovedal: ”Njega poslušajte!“ In pri tem vam bo pomagala knjiga Največji človek, kar jih je kdaj živelo. (Hebrejcem 12:2, 3; Matej 17:5)

V knjigi smo skušali nanizati vse dogodke iz Jezusovega zemeljskega življenja, kot jih popisujejo štirje evangeliji, z njegovimi govori, prilikami in čudeži vred. Kolikor se je le dalo, smo dogodke zvrstili po zaporedju, v kakršnem so se tudi zgodili. Na koncu vsakega poglavja je seznam biblijskih odlomkov, na katerih poglavje sloni. Vabimo vas, da si tudi te preberete ter odgovorite na vprašanja za ponavljanje.

Neki učenjak z Univerze v Chicagu je nedavno trdil: ”V zadnjih dvajsetih letih je bilo o Jezusu napisanega več kot v minulih dveh tisočletjih.“ Vendar pa je treba o evangelijskih pripovedih premisliti s svojo glavo. The Encyclopædia Britannica (Britanska enciklopedija) namreč ugotavlja: ”Marsikateri sodobni preučevalec se tako zatopi v nasprotujoče si teorije o Jezusu in evangelijih, da nazadnje že zanemarja preučevanje teh osnovnih virov samih.“

Če si boste natanko in nepristransko ogledali dogodke iz evangelijev, smo prepričani, da se boste strinjali, da se je največji dogodek v zgodovini zgodil za časa vlade rimskega cesarja Avgusta, ko se je pojavil Jezus Nazarečan, da bi dal za nas življenje.