Bližnje srečanje z nižinskimi gorilami

GLOBOKO v ekvatorialnem deževnem gozdu v Srednjeafriški republiki se skriva naravni zaklad, ki so ga videli le redki. To je narodni park Dzanga-Ndoki, neokrnjeni rezervat za divje živali v jugozahodnem kotičku države, ki leži med Kamerunom in Republiko Kongo. Po dvanajsturni utrujajoči vožnji po slabih poteh končno prispemo do njega. Naš cilj je srečati Makumba, zahodno nižinsko gorilo, in njegovo družino.

Naša vodnica nam je rekla, naj ostanemo skupaj in naj bomo pozorni na slone, saj bomo pešačili po poteh, po katerih vsak dan hodijo, ko si iščejo hrano. Vendar nismo bili v skrbeh le zaradi njih. »Če vas napade gorila,« nas je opozorila vodnica, »stojte pri miru in glejte v tla. Ne bo vas ranila, zganjala bo samo velik hrup. Ne glejte ji v oči. Pravzaprav sem ugotovila, da pomaga že, če zapreš oči.«

Nas in vodnico je vodil slednik iz ljudstva Baka, ki po fizičnih značilnostih in nizki rasti verjetno sodi med Pigmejce. Takšen domačin, ki je izurjen v iskanju sledi, lahko iz še tako malo vidnih sledov v gozdu, iz komajda zaznavnega vonja in skorajda neslišnih zvokov zazna navzočnost večine živali, ki jih je sicer zelo težko izslediti. Med hojo so nas obdajali roji nadležnih čebel iz rodu Trigona, ki jih privlači človeški znoj. Le s težavo smo hodili tako hitro kakor slednik, ki je z lahkoto stopal skozi nepredirno goščavo.

Kmalu nas je slednik odvedel v nedotaknjen gozd, kamor je do zdaj le redkokdaj stopila noga zahodnjakov. Nato se je nenadoma ustavil in z rokami pokazal proti velikemu področju ob poti. Zagledali smo poteptano, na koščke razcefrano grmovje in shojeno travo, v kateri so se pred tem igrale mlade gorile, pa tudi polomljene in oguljene veje dreves – ostanke dopoldanske malice. Naše pričakovanje je iz trenutka v trenutek naraščalo.

Po približno treh kilometrih je slednik upočasnil korak. Da ne bi prestrašili goril, je tleskal z jezikom. V bližini smo zaslišali zamolklo godrnjanje, ki ga je spremljalo pokanje vej. Vodnica nam je pomignila, naj gremo naprej. Na ustih je držala prst, s čimer nam je dala vedeti, naj bomo čisto tiho. Naročila nam je, naj se prihulimo, in pokazala proti drevju. Približno osem metrov pred sabo smo zagledali gorilo – bil je Makumba!

V do tedaj hrupnem gozdu je zavladala popolna tišina; slišali smo le razbijanje svojega srca. Seveda nam je po glavi rojilo vprašanje »Ali nas bo Makumba napadel?«. Proti nam je obrnil svoj usnjati obraz in nam, zatem ko nas je ošvrknil z očmi, izrekel dobrodošlico tako, da je nekajkrat zazehal. Ni treba posebej omenjati, da smo začutili veliko olajšanje!

Čeprav ime Makumba v jeziku aka pomeni »ta hitri«, se je Makumba ves čas našega druženja ležerno predajal svojemu zajtrku. V bližini sta se ruvali dve mladi gorili in druga drugo žgečkali. Sopo, desetmesečni mladiček z bolščečimi očmi, se je igral poleg svoje mamice Mopambi, ki ga je nežno potegnila k sebi vsakič, ko ga je brezmejna radovednost zanesla tako daleč, da ga njena roka skorajda ni več dosegla. Ostali iz družine so bodisi trgali liste in glodali srčiko vej bodisi v skupinah razposajeno poskakovali naokoli, pri čemer so vsake toliko bežno pogledali v našo smer, potem pa spet nadaljevali igro.

Po kakšni urici se je naš čas iztekel. Videti je bilo, da Makumba čuti enako – enkrat samkrat je zagodrnjal, se z močnimi rokami dvignil in se odpravil v gozd. V nekaj sekundah je izpred naših oči izginila cela družina. Čeprav smo s temi veličastnimi bitji preživeli le kratek čas, bo ta izkušnja ostala še dolgo v našem spominu.