Na obisku pri gorskih gorilah — Watchtowerjeva SPLETNA KNJIŽNICA

Na obisku pri gorskih gorilah

Od dopisnika Prebudite se! iz Tanzanije

LE kakih 320 jih živi na ognjeniškem področju, na meji med Ruando in Demokratično republiko Kongo. Nadaljnjih 300 jih prebiva v neprehodnih gozdovih Ugande. To so gorske gorile, ki spadajo med najbolj ogrožene sesalce na svetu!

Ameriška zoologinja Dian Fossey je mnogo prispevala k temu, da se je prebudilo zanimanje javnosti za usodo teh bitij. Fosseyjeva je pripotovala v Afriko v poznih šestdesetih letih tega stoletja, da bi preučevala gorske gorile. Takrat so jih neverjetno naglo iztrebljali z divjim lovom. Pogumna znanstvenica je zaživela samotarsko življenje v virunškem gorovju in se hitro spoprijateljila s tam živečimi gorilami. Odkritja je opisala v člankih revij in v knjigi Gorillas in the Mist. Sčasoma je postajala vse odločnejša zaščitnica svojih kosmatih prijateljev in proti divjim lovcem bojevala pravo vojno. Vendar je postala žrtev lastne podjetnosti. Leta 1985 jo je umoril neznani napadalec.

Z ženo sva upala, da si bova gorske gorile, ta miroljubna bitja, tudi sama lahko ogledala, in to naju je spodbudilo, da sva se leta 1993 odločila in jih obiskala v njihovem naravnem okolju. Dovolite nama, prosim, da vam ponovno oživiva najino pustolovščino.

Začela se je z enournim vzpenjanjem. Vodniki so nas povedli od vznožja 3700 metrov visokega ognjenika Visoke k robu Ognjeniškega narodnega parka v Ruandi. Ob dobrodošlem počitku so nam pojasnili, kako naj se vedemo, ko bomo pri gorilah. Povedali so nam, da sme to skupino živali dnevno obiskati le osem obiskovalcev. Tako je manj tveganja, da bi se živali okužile s kakšno boleznijo, poleg tega pa tako tudi ne pride do vedenjskih motenj.

»Ko bomo prišli v gozd,« nas spomni vodnik, »ne smemo biti glasni. Tako bomo laže opazovali druge sesalce in ptice v gozdu, saj so poleg gorskih goril tu še zlate zamorske mačke, huleži, čirske antilope, sloni in celo bizoni.«

Opozorijo nas tudi na pekoče koprive in mravlje v parku, ter da bomo morda morali hoditi po megleni in blatni goščavi. Z ženo sva se spogledala. Za kaj takega nisva opremljena! Toda prijateljski vodniki že pomagajo, posodijo nama nepremočljivo opremo in škornje.

Eden od vodnikov nato pojasni, da se gorile izredno hitro nalezejo človeških bolezni in da zaradi njihove zaščite ne sme z nami nihče, ki je bolan ali ve, da ima morda nalezljivo bolezen. »Če začutite, da bi morali, medtem ko boste pri gorilah, zakašljati ali kihniti, se prosim obrnite proč od živali in si skušajte pokriti nos in usta,« pravi eden od vodnikov. »Ne pozabite! Smo le gostje v njihovem v meglico zavitem domu.«

Tako blizu, da bi se jih lahko dotaknili!

Vzpon je vse bolj strm. Pridemo na 3000 metrov višine. Zrak je redek, kar nam otežuje dihanje, poti pa so ozke. Toda uživamo lahko v lepoti kosojevega drevesa z vodoravno rastočimi vejami, na katerih tesno drug ob drugem rastejo mah, praprot in orhideje. To daje gozdu videz rajske lepote.

Vodniki zdaj začnejo iskati mesto, kjer so gorile videli dan poprej, čeprav se te živali vedno selijo za svežo hrano. »Poglejte tjale!« nekdo vzklikne. Mehko zelenje je razmršeno v ležišče oziroma gnezdo gorile s srebrnosivim hrbtom.

»Pravimo mu Umugome,« pojasnjuje vodnik. »Ko je gorilji samec star približno 14 let, se mu dlaka na hrbtu srebrnosivo obarva. Tedaj ga sprejmejo za vodjo skupine. Samo on se pari z vsemi samicami. Če skušajo kaj takšnega storiti mlajši samci, jih takoj odžene! Toda če tekmec uspe ubiti samca s srebrnosivim hrbtom, pobije tudi vse njegovo potomstvo. Nato prevzame oblast novi vodja in samice v skupini zdaj povržejo njegovo potomstvo.«

»Kako dolgo pa lahko gorila živi?« vpraša nekdo iz skupine, medtem ko za vodnikom vstopamo v čudovit bambusov gozd.

»Tja do 40 let,« se glasi tihi odgovor.

»Pst! Pst!« nekdo zašepeta, ko zasliši godrnjanje. »Kaj je bilo to? Gorila?« Ne, eden od vodnikov oponaša gorile, ker skuša priklicati odgovor. Biti moramo že zelo blizu!

Res je, samo 5 metrov od nas je približno 30 goril! Vodniki nam rečejo, naj počenemo in bomo tiho. »Ne kažite s prstom nanje,« nas roti vodnik, »ker lahko mislijo, da kaj mečete proti njim. Prosim, ne vpijte. Ko fotografirate, se premikajte počasi in previdno in ne uporabljajte bliskalice.«

Tako blizu smo, da bi se jih lahko dotaknili! Toda še preden bi kdo to storil, vodnik zašepeče: »Ne dotikajte se jih!« Takoj zatem se nam približa par malih goril, da bi si nas ogledal. Vodnik jih nežno oplazi z majhno vejo in radovedna mladiča se skotalita po pobočju, vmes pa se rvata kakor majhna otroka. »Mama« poseže vmes, ko igra postane pregroba.

Samec s srebrnosivim hrbtom nas opazuje iz daljave. Nenadoma se požene proti nam in se spet usede, tokrat le nekaj metrov proč. Ogromen je in tehtati mora kakih 200 kilogramov! Preveč je zaposlen s prehranjevanjem, da bi nam posvečal posebno pozornost, čeprav z budnim očesom pazi na nas. Pravzaprav je prehranjevanje glavna dejavnost goril! Samec s srebrnosivim hrbtom lahko pojé tudi do 30 kilogramov hrane dnevno. In vsaka žival v skupini je od jutra do večera zaposlena z iskanjem hrane. Včasih jih je mogoče celo videti, kako se prepirajo za »dobrote«, ki so jih našli.

Najraje imajo sredico ogromnega grinta. Zelo radi jedo tudi divjo zèleno, korenine nekaterih rastlin in bambusove vršičke. Včasih si celo naredijo »solato« – bambusove vršičke pomešajo z zelenimi listi nebinovk, kopriv, lakote ter različnih korenin in plezalk. »Kako to, da se gorile ne opečejo, ko nabirajo in čistijo koprive?« nekdo vpraša. Vodnik pojasni: »Na dlaneh imajo debelo plast kože.«

Uživamo v tem mirnem prizoru, ko se nenadoma ogromni samec postavi na zadnje noge, se s pestmi potolče po prsih in zavpije s strašnim, vznemirljivim krikom! Zažene se proti enemu od vodnikov in se nenadoma ustavi tik pred njim. Vodnika grozeče pogleda! Toda on se ne ustraši. Raje počene, pogodrnja in se počasi zadenjsko umakne. Videti je, da je samec s srebrnosivim hrbtom želel s svojo krepkostjo in močjo le narediti vtis na nas. Verjemite mi, uspel je!

Vodniki nam sedaj nakažejo, naj se pripravimo na odhod. Malo več kot uro smo bili »v meglici« gostje teh čudovitih miroljubnih bitij. Naš obisk je bil, čeprav kratek, eno najnepozabnejših doživetij. Ne moremo, da se ob tem ne bi spomnili biblijske obljube o prihajajočem novem svetu, v katerem bodo ljudje in živali za vedno v miru drug z drugim! (Izaija 11:6–9)

[Zemljevidi na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo

Domovanje gorske gorile

DEMOKRATIČNA REPUBLIKA KONGO

jezero Kivu

UGANDA

RUANDA

AFRIKA

Povečano področje

[Vir slike na strani 18]