Zgodbe srečnih družin s pastorki
NIČ VEČ NISTA SAMO SOSTANOVALKI
Philipova 20-letna hčerka Elise je živela doma in skrbela za številna gospodinjska opravila. Nato pa se je Philip poročil z Louise. Ali bosta mačeha in pastorka lahko spletli dober odnos?
Louise: Sprva sva imeli zelo velike težave. Ker sem gospodinjski tip, sem bila odločena prevzeti vlogo gospodinje.
Elise: Louise je hišo povsem preuredila in vrgla proč veliko mojih in očetovih reči. Ko sem nekoč pospravljala, sem nekaj stvari dala na napačno mesto, saj nisem več vedela, kam spadajo. To je Louise razburilo; v jezi sva si povedali nekaj krepkih, zato se z njo nisem mogla cel teden pogovarjati.
Louise: Potem sem Elise rekla: »Ne vem, kako se bo to končalo, vendar v takšnem vzdušju ne morem več živeti.« Kasneje v tem večeru je Elise prišla k meni in se mi opravičila. Objela sem jo in obe sva jokali.
Elise: Louise je pustila na steni viseti nekaj mojih slik, ati pa ni odstranil luči, ki sem jih postavila v dnevno sobo. To, da sta pustila te stvari na njihovem mestu, se morda zdi malenkost, vendar ravno zaradi tega nisem imela občutka, da je moj dom popolnoma izginil. Zelo sem tudi hvaležna Louise, da tako lepo skrbi za mojega mlajšega brata, ko pride k nam. Louise je sedaj pri nas dve leti in počasi začenjam nanjo gledati kot na del družine.
Louise: Čutim, da sedaj z Elise nisva več samo sostanovalki, temveč tudi dobri prijateljici.
»SLOGA JE POMEMBNEJŠA«
Anton in Marelize sta v zakon, ki sta ga sklenila pred šestimi leti, pripeljala vsak po tri otroke.
Anton: Kot družina radi skupaj taborimo, poleg tega z ženo preživljava čas z vsakim otrokom posebej. Nekaj let je trajalo, da smo se privadili, vendar smo večino naših družinskih težav do sedaj že rešili.
Marelize: Meniva, da je pomembno gledati na otroke kot na »najine«, ne pa kot na »tvoje in moje«. Spomnim se, da sem nekoč v avtu zagnala vik in krik, ker se mi je zdelo, da je Anton po krivici oštel enega od mojih fantov, svoji hčerki pa je dovolil sedeti na sprednjem sedežu. Takrat sem prišla do naslednjega spoznanja: družinska sloga je pomembnejša od tega, kdo sedi na sprednjem sedežu. Skušava biti poštena, četudi ne moreva vsakega otroka obravnavati povsem enako.
Pazim tudi, da ne govorim o lepih trenutkih, ki smo jih doživeli v prejšnji družini, saj bi se tisti, ki niso bili poleg, lahko počutili odrinjene. Raje jim pokažem, da sem hvaležna za našo sedanjo družino.
»NAJPREJ POHVALA«
Francis se je pred štirimi leti poročil s Cecelio. V njuni družini so njeni trije odrasli otroci in njegov najstniški sin.
Francis: Trudim se, da bi bil dostopen in da ne bi bil prehitro užaljen. Redno skupaj jemo in to priložnost izkoristimo za družinske pogovore. Vsakega v družini tudi spodbujam, naj ima na skrbi nekaj gospodinjskih opravil, saj ima od tega korist vsa družina.
Cecelia: Za vsakega od najinih otrok si vzamem čas in mu prisluhnem, ko mi pripoveduje, česa ga je strah in kaj ga muči. Na naših družinskih posvetih skušava izreči najprej pohvalo, šele nato spodbudo, da bi se izboljšali. Kadar naredim napako, jo priznam in se iskreno opravičim.
VZGAJATA GA OČIM IN MAČEHA
Juki, ki je star 20 let, je svojega biološkega očeta zadnjič videl pri petih letih. Njegova mama se je kasneje poročila s Tomonorijem, vendar je umrla, ko je bilo Jukiju deset let. Pet let kasneje se je njegov očim poročil z Mihoko. Tako sedaj Juki živi z očimom in mačeho.
Juki: Ko se je moj očim odločil znova poročiti, sem si mislil: »Ne potrebujem mačehe. Doživel sem že dovolj sprememb v družini.« Nisem se hotel sprijazniti z novimi okoliščinami in do mačehe sem bil zelo hladen.
Mihoko: Čeprav moj mož od mene ni zahteval, da moram njegovega pastorka imeti tako rada kakor on, sem se odločila, da bom z njim skušala splesti dober odnos. Z možem sva se kar najbolj trudila, da ne bi spreminjala časa Jukijevih ustaljenih navad ali jih ukinjala, denimo duhovnih dejavnosti, sprostitve ter vsakodnevne večerje in pogovora po njej. Potem ko sem se z Jukijem pogovarjala o smrti njegove mame, sem ga tudi veliko bolje razumela.
Ko sem zanosila, sva se z možem bala, kako bo to vplivalo na Jukija, saj nisva hotela, da bi ga skrbelo za njegov položaj v družini. Juki je pomagal pri hranjenju in kopanju dojenčka in pri menjavanju plenic. Za to njegovo pomoč sva ga pred drugimi velikokrat pohvalila. Mali Icuki je na Jukija zelo navezan. Njegova prva beseda ni bila »ata« ali »mama«, temveč nini – starejši brat.
Juki: Ker sem pastorek, je povsem normalno, da se počutim osamljenega in zapostavljenega. Lahko si sicer prizadevam pojasniti svoje okoliščine drugim, vendar se mi zdi, da me nekako ne morejo razumeti. Kljub temu lahko z veseljem povem, da mi sokristjani resnično stojijo ob strani. Sedaj do svoje mačehe nisem več nezaupljiv. Daje mi dobre nasvete in z njo se lahko pogovarjam brez vsakih zadržkov.
[Poudarjeno besedilo na strani 9]
Bodite potrpežljivi! Družine s pastorki so lahko srečne in uspešne.