Razmislite o dokazih

STE na oddaljenem, neposeljenem otoku. Med sprehodom po obali vidite skalo, na kateri je vklesano »John 1800«. Ali menite, da je zaradi odročnosti in nenaseljenosti otoka ta zapis rezultat vetra in vodne erozije? Seveda ne! Pravilno sklenete, da je moral ta zapis nekdo vklesati. Zakaj? Kot prvo, niz razločno napisanih črk in številk – tudi če je v tujem jeziku – se v naravi ne pojavi kar sam od sebe. Kot drugo, zapis vsebuje smiselne informacije, ki kažejo na inteligenten vir.

V vsakodnevnem življenju prejemamo informacije v raznovrstnih oblikah – Braillovi pisavi ali navadni abecedi, diagramih, glasbenih notah, govorjeni besedi, kretnjah, radijskih signalih in računalniških programih, ki temeljijo na dvojiški kodi iz ničel in enic. Sredstva za prenašanje informacij so lahko dobesedno kar koli, od svetlobnih in radijskih valov do papirja in črnila. Kakor koli že, ljudje smiselne informacije vedno povezujejo z inteligentnim umom – razen če takšno informacijo vsebuje živa celica. Po besedah evolucionistov se je takšna informacija enostavno zgodila oziroma se je napisala kar sama. Toda ali se je res? Razmislite o dokazih.

Ali se lahko zapletene informacije napišejo kar same?

V jedru skoraj vsake žive celice vašega telesa je varno shranjen osupljiv zapis, ki se imenuje deoksiribonukleinska kislina, krajše DNK. To je dolga dvovijačna molekula, ki je podobna zaviti lestvi. Vaš DNK je kot navodilo oziroma program, ki usmerja nastanek, rast, vzdrževanje in delitev bilijonov celic, ki gradijo vaše telo. Osnovne enote DNK so nukleotidi, ki se imenujejo A, C, G in T, odvisno od njihove kemične baze.a Te štiri enote lahko imajo tako kot črke v abecedi številne kombinacije, s katerimi oblikujejo »stavke« – navodila, ki usmerjajo kopiranje in druge procese v celici.

Celoten paket informacij v vašem DNK se imenuje genom. Nekatera zaporedja kombinacij črk v DNK imate samo vi, saj DNK nosi vaše dedne informacije – barvo oči, barvo kože, obliko nosu in drugo. Enostavno povedano, genom lahko primerjamo z obsežno knjižnico navodil za vsak del vašega telesa in končni izdelek ste vi.

Kako velika je ta »knjižnica«? Dolga je približno tri milijarde »črk« oziroma nukleotidov. Če bi to prenesli na papir, bi po ugotovitvah Projekta človeški genom dobili 200 izvodov telefonskega imenika s 1000 stranmi.

Ta dejstva nas spomnijo na izjemno molitev, ki je bila zapisana pred kakimi 3000 leti. Najdemo jo v Svetem pismu, v Psalmu 139:16, kjer piše: »Tvoje oči so me videle, ko sem bil še zarodek, in v tvoji knjigi so bili zapisani vsi moji deli.« Seveda pisec ni imel v mislih znanosti, ampak je s preprostimi besedami povzel osupljivo točno dejstvo, da bi ponazoril Božjo neverjetno modrost in moč. To je povsem v nasprotju z drugimi starodavnimi verskimi zapisi, ki so polni mitologije in praznoverja!

Kdo je sestavil »knjižnico«?

Če nam razum pravi, da je napis »John 1800«, vklesan na skalo, moral zapisati inteligentni um, ali to ne velja še toliko bolj za daleč kompleksnejše in pomembnejše informacije v DNK? Navsezadnje je informacija informacija, pa ne glede na to, kje jo najdemo ali po kakšnem sredstvu se prenaša. Strokovnjak za računalništvo in informatiko Donald E. Johnson je povedal, da zakoni kemije in fizike ne morejo ustvariti zapletenih informacij oziroma sistemov, ki bi te informacije obdelovali. Logično je torej, da bolj ko so informacije zapletene, bolj inteligenten mora biti tisti, ki jih zapiše. Otrok je sposoben napisati »John 1800«. Toda samo nadčloveški um lahko napiše zapis življenja. In to še ni vse. Kot pravi revija Nature, je videti, da se z vsakim novim odkritjem »pokaže, kako zapletena je biologija«.

Če zapleteno knjižnico informacij v DNK pripisujemo naključnim, nevodenim procesom, je to v nasprotju z razumom in dejstvi, ki so nam že znana.b Takšno prepričanje zahteva vero, ki je v nasprotju z zdravo pametjo.

Evolucionisti so v svojem prizadevanju, da bi odstranili Boga s prizorišča, občasno prihajali do sklepov, ki so se kasneje izkazali za napačne. Razmislite denimo o mnenju, da je 98 odstotkov našega genoma »navlaka« – knjižnica z navodili, ki ima na milijarde neuporabnih besed.

Ali je res »navlaka«?

Biologi so dolgo menili, da je DNK zgolj navodilo za proizvajanje beljakovin. Vendar je sčasoma postalo očitno, da samo okrog dva odstotka genoma predstavljata zapis za beljakovine. Kako pa je z ostalimi 98 odstotki DNK? Profesor molekularne biologije John S. Mattick s queenslandske univerze v Brisbanu v Avstraliji je pripomnil, da so ta skrivnostni DNK »takoj pripisali evolucijski navlaki«.

Znanstvenik, ki je skoval izraz »‚navlaka‘ DNK«, je bil evolucionist Susumu Ohno. V svojem delu »Toliko ,navlake‘ DNK v našem genomu« je napisal, da so ostala zaporedja kombinacij v DNK »ostanki neuspešnih poskusov narave. Zemlja je polna fosilnih ostankov izumrlih vrst; ali je potem čudno, da je tudi naš genom poln ostankov izumrlih genov?«

Kako je zamisel o »navlaki« DNK vplivala na preučevanje genetike? Molekularni biolog Vojčeh Makalovski pravi, da je takšno razmišljanje »priznane raziskovalce odvrnilo od preučevanja nekodirajočega [odvečnega] DNK«, z izjemo peščice znanstvenikov, ki se kljub »tveganju, da se jim bodo drugi posmehovali, spuščajo v raziskovanje nepriljubljenih tem. Zaradi njih se je pogled na odvečni DNK [. . .] v zgodnjih 1990-ih pričel spreminjati.« Dodaja še, da sedaj biologom na splošno ta DNK pomeni »genomski zaklad«.

Po mnenju Matticka je teorija o navlaki DNK klasičen primer tega, kako se z vztrajanjem pri ustaljenem mnenju »izkrivi objektivno analiziranje dejstev«. Pravi še: »Takšno zavračanje vseh dejstev [. . .] lahko upravičeno prištejemo med največje napake v zgodovini molekularne biologije.« Jasno je, da morajo znanstvene resnice temeljiti na dokazih, ne pa na priljubljenem mnenju. Če je tako, kaj potem o vlogi »navlake« DNK odkrivajo nedavni dokazi?

Kakšna je vloga te »navlake«?

V tovarni avtomobilov za izdelovanje delov uporabljajo stroje. Te dele avtomobila lahko primerjamo z beljakovinami v celici. V tovarni morajo biti tudi naprave in sistemi, ki te dele korak za korakom sestavljajo, pa tudi naprave, ki služijo kot varovalke oziroma regulatorji na tekočem traku. Enako velja za dejavnosti v celici. In tukaj, pravijo raziskovalci, pride na vrsto »navlaka« DNK. Ta povečini vsebuje navodila za skupino zapletenih regulacijskih molekul, imenovanih RNK (ribonukleinska kislina), ki igrajo ključno vlogo pri razvoju, rasti in delovanju celice.c »Že sam obstoj teh nenavadnih regulatorjev,« v reviji Nature pravi matematični biolog Joshua Plotkin, »kaže, da je naše razumevanje najosnovnejših stvari [. . .] sila površinsko.«

Uspešna tovarna potrebuje tudi učinkovite komunikacijske sisteme. Enako velja za celico. Celični biolog Tony Pawson z Univerze v Torontu v Ontariu pojasnjuje: »Posredovanje informacij v celici je organizirano po mrežah informacij, in ne po preprostih nepovezanih poteh,« zaradi česar je celoten postopek »neskončno bolj zapleten«, kot je bilo sprva mišljeno. Genetiki z Univerze Princeton so povedali, da »so številni mehanizmi in načela, ki usmerjajo delovanje med celicami in znotraj njih, še vedno skrivnost«.

Vsako novo odkritje o celici kaže na vse večji red in dovršenost. Zakaj se torej mnogi še vedno oklepajo mnenja, da sta življenje in najbolj dovršen informacijski sistem, ki ga človek pozna, rezultat slepe evolucije?

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 5]

KAKO DOLG JE VAŠ DNK?

Če bi raztegnili DNK iz ene celice vašega telesa, bi bil dolg približno dva metra. In če bi vzeli molekule DNK iz vseh bilijonov celic v vašem telesu in jih po dolžini zložili eno za drugo, bi po nekaterih ocenah njihova skupna dolžina znašala skoraj 670-kratno razdaljo od zemlje do sonca in nazaj. S svetlobno hitrostjo bi to razdaljo prepotovali v približno 185 urah.