Zgodba o Poti sužnjev

MESTO Ouidah je bilo od 17. do 19. stoletja središče trgovine s sužnji v Zahodni Afriki. To mesto, ki leži v današnji Republiki Benin, je bilo priča izvozu več kot milijon sužnjev. Pogosto so Afričani sonarodnjake kot človeški tovor menjavali denimo za alkohol, blago, okove, nože, meče in še posebej strelno orožje, po katerem je bilo veliko povpraševanje zaradi medplemenskih vojn.

Med 16. in 19. stoletjem je bilo po nekih ocenah čez Atlantski ocean odpeljanih dvanajst milijonov Afričanov, da bi se zadostila potreba po sužnjih za delo na plantažah in v rudnikih Novega sveta. V knjigi American Slavery—1619–1877 piše, da je bilo približno 85 odstotkov sužnjev »odpeljanih v Brazilijo in na otoke v Karibskem morju, ki so bili pod kolonialno oblastjo Velike Britanije, Francije, Španije in Nizozemske«. Kakih šest odstotkov sužnjev pa je pristalo v kolonijah, ki so kasneje postale del Združenih držav Amerike.a

Za mnoge sužnje – vklenjene, pretepene in ožigosane – se je potovanje pričelo s štirikilometrsko potjo, ki danes poteka od utrdbe, preurejene v ouidaški Muzej zgodovine, do tako imenovanih Vrat nevrnitve na obali. Ta vrata označujejo konec Poti sužnjev. Njihov pomen je bolj simboličen kot dobeseden, saj niso vsi sužnji zapustili dežele s tega mesta. Zakaj se je suženjstvo tako razmahnilo?

Dolga in umazana zgodovina

Zelo zgodaj v zgodovini so afriški voditelji prodajali vojne ujetnike arabskim trgovcem. Kasneje so se trgovanja s sužnji lotile evropske sile, še posebej po ustanovitvi kolonij v obeh Amerikah. Takrat so potekale medplemenske vojne in mnogi so postali vojni ujetniki, ki so se morali pridružiti množici sužnjev, zaradi česar je bila vojna dobičkonosen posel tako za zmagovalce v teh vojnah kot pohlepne trgovce s sužnji. Ljudje so postali sužnji tudi tako, da jih je kdo ugrabil, ali pa so jih afriški trgovci pripeljali iz notranjosti celine ter jih nato prodali. Skoraj vsakdo je lahko bil prodan za sužnja, celo dostojanstvenik, ki je izgubil kraljevo naklonjenost.

Dobro znan trgovec s sužnji je bil Brazilec Francisco Félix de Souza. Leta 1788 je prevzel nadzor nad utrdbo, ki je bila središče ouidaške trgovine s sužnji v Beninskem zalivu. V tistem času je bil Ouidah pod oblastjo kraljevine Dahomej. Toda De Souza in dahomejski kralj Adandozan sta se sporekla. Zato je De Souza, morda medtem ko je bil v zaporu, s kraljevim bratom skoval zaroto proti kralju in leta 1818 sta ga s skupnimi močmi vrgla s prestola. Tako se je pričela donosna zveza med novim kraljem Gezom in De Souzom, ki je bil postavljen nad trgovino s sužnji.b

Gezo je hotel razširiti svoje kraljestvo in je za dosego tega cilja potreboval orožje iz Evrope. Zato je De Souza imenoval za ouidaškega podkralja, da bi pomagal voditi trgovino z Evropejci. Tako je De Souza dobil popoln nadzor nad trgovino s sužnji v tem delu Afrike in si kmalu nakopičil bogastvo. Trgovina s sužnji, ki je bila v bližini njegove hiše, pa je postala središče za tuje in domače kupce.

Pot, prepojena s solzami

Za današnje obiskovalce se ouidaška Pot sužnjev prične pri obnovljeni portugalski trdnjavi. Zgrajena je bila leta 1721, danes pa je v njej že prej omenjeni muzej. Ujetniki, ki so bili namenjeni za prodajo v sužnost, so bili zaprti v velikem osrednjem dvorišču. Preden so prispeli sem, je večina od njih skupaj vklenjena več noči pešačila. Zakaj so hodili ponoči? Ker so se tako težje orientirali in morebitnim ubežnikom je to otežilo vrnitev domov.

Ko je skupina sužnjev prispela, je bila organizirana dražba, zatem pa so preprodajalci ožigosali svoje blago. Sužnje, ki so bili namenjeni izvozu, so odvedli na obalo, od koder so jih s kanuji ali majhnimi čolni prepeljali do ladij.

Še ena točka na tej zgodovinski Poti sužnjev je spomenik, postavljen na mestu, kjer je nekoč raslo Drevo pozabe, ki so ga morali sužnji obhoditi – moški menda devetkrat, ženske pa sedemkrat. Rečeno jim je bilo, da se bodo tako znebili spominov na domovino, s čimer so hoteli njihovi lastniki doseči, da bi se manj upirali.

Na tej poti je tudi obeležje v spomin na kolibe Zomaj, ki pa ne stojijo več. Beseda Zomaj se nanaša na stalno temo v kolibah, namenjenih temu, da bi se ujetniki navadili na bedne razmere, ki so jih čakale v prenatrpanih ladjah. V njih so verjetno prebili več mesecev, medtem ko so čakali na to, da jih odpeljejo. Tisti, ki so umrli v teh neznosnih razmerah, so bili vrženi v množično grobišče.

Še posebej ganljiv je spomenik, imenovan Zomači, ki simbolizira obžalovanje in spravo. Ob njem vsako leto januarja potomci tako sužnjev kot trgovcev s sužnji prosijo, da bi bilo odpuščeno tistim, ki so zagrešili te krivice.

Zadnja postaja na tej poti so Vrata nevrnitve – simbol poslednjih trenutkov, ki so jih sužnji preživeli na afriški zemlji. Na vrhu tega velikega obokanega vhoda je ploski relief, na katerem sta prikazani dve koloni vklenjenih Afričanov, ki se približujejo bližnji obali Atlantskega oceana. Tukaj naj bi po poročilih nekateri obupani ujetniki pojedli nekaj peska, zato da ne bi pozabili svoje domovine. Drugi so se odločili za smrt in se zadavili z lastnimi verigami.

Boj za enakopravnost!

Na začetku 19. stoletja si je vse več ljudi prizadevalo za odpravo suženjstva. Zadnja ladijska pošiljka sužnjev iz Ouidaha je v mesto Mobile v ameriški zvezni državi Alabama prispela julija 1860. Toda njihovo sužnjevanje je bilo kratkotrajno, saj je ameriška vlada leta 1863 izdala Razglas o odpravi suženjstva. Na zahodni polobli je bilo suženjstvo dokončno odpravljeno leta 1888, ko je Brazilija prepovedala trgovino s sužnji.c

Najvidnejša zapuščina trgovine s sužnji so obsežne afriške skupnosti, ki so znatno vplivale na demografijo in kulturo številnih držav Severne in Južne Amerike. Še nekaj, kar je ostalo iz preteklosti, pa je razširjenost vuduja, oblike religije, ki zajema magijo in uroke. Vudu je še posebej priljubljen na Haitiju. »Izraz vudu,« piše v Encyclopædii Britannici, »izhaja iz besede vodun, kar je v jeziku ljudstva Foni, ki živi v Beninu (nekdaj Dahomej), oznaka za boga oziroma duha.«

Na žalost tudi danes obstajajo krute oblike suženjstva, čeprav ne vedno v dobesednem pomenu. Milijoni denimo sužnjujejo, zato da preživijo v težkih ekonomskih razmerah. Drugi trpijo pod zatiralskimi političnimi režimi. (Pridigar 8:9) In milijoni so ujetniki krivih verskih naukov in praznoverja. Ali lahko človeške vlade osvobodijo svoje podanike teh oblik suženjstva? Ne. To lahko naredi le Bog Jehova, in tudi bo! V njegovi napisani Besedi, Bibliji, je obljubljeno, da bodo vsi, ki ga častijo v skladu s svetopisemsko resnico – resnico, ki osvobaja ljudi – nekega dne uživali »veličastno svobodo Božjih otrok«. (Rimljanom 8:21; Janez 8:32)

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 24]

»ČLOVEK GOSPODUJE ČLOVEKU V NJEGOVO NESREČO«

Mnogi so prepričani, da so trgovci s sužnji prišli do svojega plena tako, da so vdirali v vasi in ugrabili kogar koli so hoteli. Medtem ko se je to po vsej verjetnosti res dogajalo, pa je profesor afriške zgodovine dr. Robert Harms v nekem radijskem intervjuju povedal, da bi bilo domala nemogoče odpeljati na milijone ljudi, »če ne bi obstajala obsežna mreža, v kateri so sodelovali afriški voditelji in trgovci«. Kako resnične so besede, da »človek gospoduje človeku v njegovo nesrečo«! (Pridigar 8:9)

[Vir slike]

© Réunion des Musées Nationaux/Art Resource, NY

[Zemljevid na strani 22]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Čez Atlantski ocean je bilo v sužnost poslanih približno dvanajst milijonov Afričanov.

AFRIKA

BENIN

Ouidah

Obala sužnjev

[Slika na straneh 22, 23]

V tej portugalski utrdbi, ki je bila zgrajena leta 1721, je danes ouidaški Muzej zgodovine.

[Vir slike]

© Gary Cook/Alamy

[Slika na strani 23]

Kip sužnja z zvezanimi rokami in zavezanimi usti

[Slika na strani 23]

Vrata nevrnitve so simbol poslednjih trenutkov, ki so jih sužnji preživeli na afriški zemlji.

[Vir slike]

© Danita Delimont/Alamy