Michael Servet – osamljen iskalec resnice

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

Michael Servet je 27. oktobra 1553 v švicarskem mestu Ženeva živ zgorel na grmadi. Njegov krvnik in uradni namestnik Jeana Calvina, Guillaume Farel, je opazovalce tega dogodka posvaril: »[Servet] je bil moder mož in je bil nedvomno prepričan, da uči resnico, vendar je padel v roke Hudiču. [. . .] Pazite, da se ne bo to zgodilo tudi vam!« Kaj je ta nesrečnež storil, da si je zaslužil tako tragičen konec?

MICHAEL SERVETa se je leta 1511 rodil v Španiji, v vasi Villanueva de Sijena. Že od mladih nog je blestel kot odličen učenec. Po besedah nekega življenjepisca »je pri 14-ih obvladal grščino, latinščino in hebrejščino, poleg tega pa se je izvrstno spoznal na filozofijo, matematiko in teologijo«.

Servet je še kot najstnik postal paž Juana de Quintana, ki je bil osebni spovednik španskega kralja Karla V. Na službenih potovanjih je lahko opazoval prikrito versko neenotnost v Španiji, deželi, kjer so jude in muslimane izgnali iz države ali pa na silo spreobračali h katoliški veri.b

Servet je pri 16-ih letih odšel v Francijo študirat pravo na univerzo v Toulousu. Tam je prvič v življenju videl celotno Biblijo. Branje Biblije je bilo sicer strogo prepovedano, a jo je vseeno bral na skrivaj. Ko jo je prvič cèlo prebral, si je prisegel, da jo bo prebral »še tisočkrat«. Biblija, ki jo je preučeval v Toulousu, je bila verjetno Komplutenski poliglot, izdaja, ki mu je omogočala, da je Sveto pismo bral v izvirnih jezikih (hebrejščini in grščini) skupaj z latinskim prevodom.c Ker je preučeval Biblijo, v Španiji pa je videl tudi moralni propad duhovščine, se mu je vera v katoliško religijo omajala.

Servetu so se dvomi še povečali, ko je spremljal kronanje Karla V. Španskega kralja je za cesarja Svetega rimskega cesarstva okronal papež Klemen VII. Kralja je sprejel na svojem prenosnem prestolu, ta pa mu je nato poljubil noge. Servet je kasneje zapisal: »Na lastne oči sem videl, kako so knezi na svojih ramenih prenašali papeža v vsem mogočem sijaju, ljudje pa so na ulicah zrli vanj z občudovanjem.« Tega blišča in razkošja nikakor ni mogel uskladiti s preprostostjo evangelijev.

V iskanju verske resnice

Servet je natiho pustil službo pri Quintanu in povsem sam začel iskati resnico. Prepričan je bil, da Kristusovo sporočilo ni bilo namenjeno teologom in filozofom, temveč preprostim ljudem, ki so ga razumeli in udejanjali. Zato se je odločil, da bo biblijsko besedilo preučil v izvirnih jezikih in zavrgel vsak nauk, ki bi bil v nasprotju s Svetim pismom. Zanimivo je, da se beseda »resnica« in njene izpeljanke v njegovih delih pojavijo pogosteje kot katera koli druga beseda.

Servet je z raziskovanjem zgodovine in s preučevanjem Biblije prišel do sklepa, da se je krščanstvo v prvih treh stoletjih našega štetja izrodilo. Spoznal je, da so se Konstantin in njegovi nasledniki zavzemali za krive nauke, zaradi česar so kot uradno doktrino navsezadnje sprejeli nauk o trojici. Ko je bil star 20 let, je objavil knjigo De Trinitatis Erroribus (Zmote o trojici). Zaradi tega dela je postal glavna tarča inkvizicije.

Zanj so bile zadeve jasne. Napisal je: »Biblija trojice nikjer ne omenja. [. . .] Boga nam ne pomagajo spoznati naše domišljave filozofske zamisli, temveč Kristus.«d Prav tako je prišel do sklepa, da sveti duh ni oseba, ampak Božja dejavna sila.

Na Servetova dela so se nekateri odzvali z naklonjenostjo. Protestantski reformator Sebastian Franck je napisal: »Ta Španec, Servet, v svoji razpravi izjavlja, da je Bog samo ena oseba, medtem ko rimska cerkev trdi, da so v njem tri osebe. Bolj se strinjam s Špancem.« Vseeno pa Servetu niso niti rimskokatoliška cerkev niti protestantske cerkve nikoli odpustile tega, da je izpodbijal njihov osrednji nauk.

Servet je na podlagi preučevanja Biblije zavrgel še druge cerkvene nauke, pa tudi čaščenje podob po njegovem mnenju ni bilo svetopisemsko. Zato je leto in pol po izdaji svoje knjige De Trinitatis Erroribus glede katoličanov in protestantov dejal: »Ne eni ne drugi strani niti ne nasprotujem povsem niti se z njo v vsem ne strinjam. Zdi se mi namreč, da imajo tako eni kot drugi nekaj prav in nekaj narobe, toda vsak vidi napako drugega, nihče pa svoje lastne.« Pri iskanju resnice je bil povsem sam.e

Čeprav je Servet iskreno iskal resnico, je vseeno prišel do nekaterih zmotnih sklepov. Izračunal je denimo, da bosta harmagedon in Kristusova tisočletna vladavina nastopila v času njegovega življenja.

V iskanju znanstvene resnice

Da bi ubežal svojim preganjalcem, si je ime spremenil v Villanovan in se nastanil v Parizu. Tam je diplomiral iz umetnosti in medicine. Znanost ga je tako zelo zanimala, da se je začel ukvarjati s seciranjem človeškega telesa, zato da bi bolje razumel njegovo delovanje. Servet je bil najbrž prvi Evropejec, ki je opisal pljučni krvni obtok. Svoje odkritje je omenil v knjigi Christianismi Restitutio (Obnovitev krščanstva). To je objavil 75 let pred tem, ko je William Harvey opisal celotni krvni obtok.

Poleg tega je na novo izdal Ptolemejevo delo Geographike. Izkazalo se je za tako uspešno, da so Serveta nekateri oklicali za očeta primerjalne geografije in etnografije. Ker je Palestino opisal kot slabo obdelano in nerodovitno deželo, so ga kasneje na sojenju v Ženevi javno obtožili. Servet je v bran pojasnil, da je s tem opisom meril na trenutno stanje dežele, ne pa na pokrajino v Mojzesovih dneh, ko sta v njej nedvomno tekla mleko in med.

Servet je napisal tudi knjigo Syruporum universa ratio (Splošna razprava o sirupih), zaradi katere so ljudje na zdravljenje s sirupi pridobili nov in uravnovešen pogled. V tej knjigi je tolikšna zakladnica znanja o medicini, da je Servet postal pionir na področju farmakologije in uporabe vitaminov. Ker je bil strokovno podkovan na tako številnih področjih, ga je neki zgodovinar opisal kot »enega največjih umov v človeški zgodovini, ki je obogatil splošno znanje človeštva«.

Mogočen nasprotnik

Ljudje, ki iščejo resnico, imajo vedno veliko nasprotnikov. (Luka 21:15) Med Servetovimi številnimi sovražniki je bil tudi Jean Calvin, ki je v Ženevi vpeljal strog protestantski režim. Zgodovinar Will Durant je izjavil, da Calvinova »diktatura ni temeljila na zakonu ali sili, temveč na njegovi odločnosti in močni osebnosti« in »je temu, da bi se ljudje svobodno odločali o svojem verovanju, nasprotoval prav tako korenito kakor kateri koli papež«.

Servet in Calvin sta se najbrž srečala v Parizu, ko sta bila oba še mlada. Njuni osebnosti se že od samega začetka nista ujemali in Calvin je postal Servetov najbolj zagrizen sovražnik. Čeprav je bil na čelu reformacije, je Serveta na koncu ovadil katoliški inkviziciji. Servet je le za las pobegnil iz Francije, kjer so sežgali njegovo podobo, vendar so ga v obmejnem mestu Ženeva, v katerem je bila Calvinova beseda zakon, prepoznali in zaprli.

V zaporu so po Calvinovem naročilu s Servetom kruto ravnali. Kljub temu je Servet na sojenju svojemu nasprotniku Calvinu med razpravljanjem dejal, da bo popravil svoje nazore, če mu bo ta predložil prepričljive svetopisemske dokaze. Calvin tega ni bil zmožen storiti. Na koncu sojenja so Serveta obsodili na grmado. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je bil edini tako imenovani krivoverec, ki so ga sežgali tako katoliki kot protestanti – prvi njegovo podobo, drugi pa njega samega.

Znanilec verske svobode

Calvin je resda odstranil svojega tekmeca, vendar nad ljudmi ni imel več tolikšne avtoritete, da bi ga upoštevali pri svojem ravnanju. Nad tem da je bil Servet neupravičeno usmrčen, so bili razmišljujoči ljudje po vsej Evropi ogorčeni. Njegova smrtna obsodba pa je bila tudi močan argument za zagovornike svoboščin, ki so poudarjali, da ne sme biti nihče usmrčen zaradi svojega verskega prepričanja. Bolj kot kdaj prej so postali odločeni, da se bodo še nadalje borili za versko svobodo.

Italijanski pesnik Camillo Renato je ugovarjal: »Za takšnim dejanjem ne stojita niti Bog niti njegov duh. Kristus s tistimi, ki so mu oporekali, ni tako ravnal.« Francoski humanist Sebastian Castellion je napisal: »Ko ubijemo človeka, ne obvarujemo doktrine, ampak ubijemo človeka.« Sam Servet pa je povedal: »Menim, da je zelo resna stvar, če ljudi ubijemo zato, ker zmotno razlagajo nekatere dele Svetega pisma, ko pa vemo, da lahko celo izvoljeni zaidejo na napačno pot.«

V knjigi Michael Servetus—Intellectual Giant, Humanist, and Martyr glede tega, kakšen trajen vpliv ima Servetova usmrtitev, piše: »S Servetovo smrtjo je nastopil pomemben preobrat v ideologiji in miselnosti, ki sta prevladovali vse od četrtega stoletja naprej.« V knjigi še piše: »Z zgodovinskega gledišča je Servet umrl zato, da bi posameznik v sodobni družbi imel ustavno pravico do svobode vesti.«

Leta 1908 so Servetu v francoskem mestu Annemasse, kakih pet kilometrov proč od kraja, kjer je umrl, postavili spomenik. Napis na njem se glasi: »Michel Servet, [. . .] geograf, zdravnik in fiziolog, je s svojimi znanstvenimi odkritji, svojo predanostjo bolnim in revnim ter z odločnim zanašanjem na lastno mišljenje in svojo vest pripomogel k večji blaginji človeštva. [. . .] V svojem prepričanju je bil neomajen. Za resnico je žrtvoval lastno življenje.«

[Podčrtne opombe]

[Okvir/sliki na strani 21]

Servet in ime Jehova

Servet je pri iskanju resnice prišel tudi do imena Jehova. Nekaj mesecev zatem, ko je William Tyndale to ime uporabil v svojem prevodu Peteroknjižja, je Servet izdal knjigo De Trinitatis Erroribus, v kateri je vseskozi omenjal ime Jehova. V tem delu je pojasnil: »Drugo ime, najsvetejše od vseh, יהוה [. . .], lahko prevedemo kot [. . .] ‚on povzroča, da obstaja‘, ‚on, ki povzroča obstoj‘, ‚vzrok za obstoj‘.« Napisal je: »Ime Jehova ustreza samo Očetu.«

Leta 1542 je uredil tudi ugleden latinski prevod Biblije Santesa Pagnina (prikazano spodaj). V obsežnih obrobnih opombah je znova poudarjal Božje ime. Ime Jehova je prav tako zapisal v obrobnih opombah h ključnim svetopisemskim stavkom, kot je Psalm 83:18, kjer se v besedilu pojavi beseda »Gospod«.

V svojem zadnjem delu Christianismi Restitutio je glede Božjega imena Jehova zapisal: »Jasno je, [. . .] da so to ime v starih časih mnogi izgovarjali.«

[Slika]

Spomenik v Annemassu, Francija

[Slika na strani 18]

Relief iz 15 stoletja, na katerem je prikazano prisilno krščevanje muslimanov, ki so živeli v Španiji

[Vir slike]

Capilla Real, Granada

[Slika na strani 19]

Prva stran knjige De Trinitatis Erroribus

[Vir slike]

From the book De Trinitatis Erroribus, by Michael Servetus, 1531

[Slika na strani 20]

Servet je preučeval pljučni krvni obtok

[Vir slike]

Anatomie descriptive et physiologique, Paris, 1866–7, L. Guérin, Editor

[Slika na strani 20]

Servet je s knjigo Syruporum universa ratio uvedel novosti v farmakologiji

[Slika na strani 21]

Jean Calvin je postal Servetov silovit sovražnik

[Vir slike]

Biblioteca Nacional, Madrid

[Navedba vira slike na strani 18]

Biblioteca Nacional, Madrid