Oblačenje in urejanje sta mi bila kamen spotike
PRIPOVEDUJE EILEEN BRUMBAUGH
VZGOJENA sem bila v starem redu nemške baptistične bratovščine, v religiji, ki je podobna amišem in menonitom. To gibanje je bilo ustanovljeno v Nemčiji leta 1708 kot del duhovnega prebujenja, imenovanega pietizem. V The Encyclopedia of Religion piše, da je bil pietizem zaznamovan z »vizijo, da človeštvo potrebuje Kristusov evangelij«. Zaradi takšnega gledišča je gibanje v številnih deželah začelo uspešne misijonarske kampanje.
Leta 1719 je skupinica ljudi pod vodstvom Alexandra Macka prispela na ozemlje današnje Pensilvanije v Združenih državah. Od takrat so bile ustanovljene še nove skupine, ki pa so se ločile druga od druge. Vsaka skupina se je držala svoje razlage naukov Alexandra Macka. Naša mala cerkev je štela kakih 50 članov. Poudarjalo se je branje Biblije in dosledno upoštevanje uradnih odločitev, ki so jih sprejemali člani cerkve.
Moja družina je bila s to vero in načinom življenja prežeta najmanj tri generacije. Pri 13-ih sem se pridružila cerkvi in se dala krstiti. Zaradi vzgoje sem verjela, da je narobe imeti ali uporabljati avtomobil, traktor, telefon ali celo radio oziroma kateri koli drug električni izum. Ženske smo se oblačile preprosto, nismo si strigle las in vedno smo imele pokrito glavo. Naši moški so nosili brade. Ne biti del sveta je po našem mišljenju pomenilo, da se ni prav oblačiti moderno, ličiti ter nositi nakit, za kar smo menili, da je izraz grešne prevzetnosti.
Naučili so nas močno spoštovati Biblijo, na katero smo gledali kot na našo duhovno hrano. Vsako jutro smo se pred zajtrkom zbrali v dnevni sobi in poslušali očka, ki je prebral poglavje iz Biblije in nato prebrano pojasnil. Potem pa smo vsi pokleknili in očka je molil. Zatem je mamica izrekla Gospodovo molitev. Našega jutranjega čaščenja sem se vedno veselila, saj se je cela družina zbrala in se osredinjala na duhovne stvari.
Živeli smo na kmetiji blizu Delphija v Indiani, kjer smo gojili različne pridelke. V mesto smo jih vozili s konjem in kočijo ter jih nato prodajali na ulici oziroma po hišah. Menili smo, da je težko delo sestavni del našega služenja Bogu, zato smo se delu povsem posvetili. Izjema so bile nedelje, ko nismo smeli opravljati nikakršnega »hlapčevskega dela«. Vendar je bila naša družina tu in tam tako zavzeta z delom na kmetiji, da se je bilo prav težko osredinjati na duhovnost.
Poroka in družina
Leta 1963 sem se pri 17-ih omožila s Jamesom, prav tako članom stare bratovščine, čigar korenine so v tej religiji segale do njegovih prastaršev. Oba sva si zelo želela služiti Bogu in bila sva prepričana, da pripadava edini pravi cerkvi.
Do leta 1975 sva imela šest otrok, leta 1983 pa se nama je rodil še sedmi in hkrati zadnji otrok. Samo Rebecca, drugi otrok po vrsti, je bila deklica. Trdo smo delali, malo zapravljali in preprosto živeli. Najinim otrokom sva se trudila vcepiti biblijska načela, ki sva se jih naučila od svojih staršev in drugih članov stare bratovščine.
Za staro bratovščino je bil zunanji videz zelo pomemben. Ker nihče ne more brati srca, smo menili, da oblačila odkrivajo, kakšen je človek v notranjosti. Če si je torej ženska dala preveč opravka z lasmi, je bil to znak prevzetnosti. Prevelik vzorec na naših preprosto krojenih oblačilih je bil še en znak prevzetnosti. Občasno so sporna vprašanja okrog tega zasenčila sâmo Sveto pismo.
Med prestajanjem zaporne kazni
V poznih 1960-ih so moževega brata Jesseja, ki je bil prav tako vzgojen v religiji stare bratovščine, zaprli, ker ni hotel v vojsko. V zaporu je spoznal Jehovove priče, ki so tako kot on menili, da je vojskovanje v nasprotju z biblijskimi načeli. (Izaija 2:4; Matevž 26:52) Jesse je imel s Pričami veliko biblijskih razprav in se je na lastne oči prepričal o njihovih vrlinah. Po temeljitem preučevanju Biblije se je na našo grozo krstil kot Jehovova priča.
Jesse je o tem, kar se je naučil, govoril mojemu možu. Poskrbel je tudi za to, da je redno dobival reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Jamesu je branje teh revij okrepilo zanimanje za Biblijo. Že od nekdaj je imel željo služiti Bogu, vendar se mu je ta pogosto zdel oddaljen, zato se je zelo zanimal za vse, kar bi mu lahko pomagalo, da bi se z njim zbližal.
Naši starešine so nas spodbujali, naj beremo verske revije drugih starih bratovščin, amišev in menonitov, čeprav smo na te religije gledali kot na del tega sveta. Do Prič pa je moj oče imel močan predsodek. Prepričan je bil, da ne bi nikoli smeli brati Stražnega stolpa in Prebudite se!. Zato sem se zgrozila, ko sem videla, da ju James bere. Bala sem se, da se bo oprijel lažnih naukov.
Vendar je James že dolgo dvomil o nekaterih naukih stare bratovščine, za katere je menil, da nasprotujejo Bibliji – še posebej o nauku, da je greh v nedeljo opravljati kakršno koli »hlapčevsko delo«. Stara bratovščina je denimo učila, da se v nedeljo lahko napoji živina, ne sme pa se pleti. Starešine mu podlage za to pravilo niso mogli pokazati v Svetem pismu. Sčasoma sem o teh naukih začela tudi sama dvomiti.
Ker smo dolgo verjeli, da pripadamo Božji cerkvi, in se zavedali, kaj nas čaka, če jo zapustimo, nam je bilo iz stare bratovščine težko izstopiti. Toda naša vest nam ni več dovoljevala ostati v religiji, za katero smo menili, da Bibliji ni povsem zvesta. Tako smo leta 1983 napisali pismo, v katerem smo pojasnili, zakaj jih zapuščamo, in prosili, naj se to pismo prebere v občini. Bili smo izobčeni.
Iščemo pravo vero
Nato smo začeli iskati pravo vero. Iskali smo doslednost, namreč vero, katere člani zares delajo to, kar učijo druge. Že takoj na začetku smo izločili vse vere, ki sodelujejo v vojni. Še vedno nas je vleklo k »preprostim« religijam, saj so bili enostavno življenje in preprosta oblačila po našem mišljenju znak, da religija ni del sveta. Od leta 1983 do 1985 smo si vzeli čas za to, da smo potovali po državi in preiskovali religijo za religijo – menonite, kvekerje in druge »preproste« skupine.
V tistem obdobju so nas na naši kmetiji blizu Camdena v Indiani obiskovali Jehovove priče. Poslušali smo jih in prosili, naj nam berejo le iz biblijskega prevoda King James. Spoštovala sem njihovo stališče do vojne. Vendar mi jih je bilo vseeno težko poslušati, saj se mi je zdelo, da ne morejo biti prava religija, ko pa niso uvideli, da bi se morali s preprostim oblačenjem ločevati od sveta. Menila sem, da je prevzetnost tista, zaradi katere se ljudje oblačijo drugače kakor mi. Prepričana sem bila, da človek postane prevzeten zaradi predmetov oziroma lastnine.
James je začel obiskovati kraljestveno dvorano Jehovovih prič in s seboj jemal tudi nekatere od najinih fantov. Bila sem zelo razburjena. Mož mi je prigovarjal, naj grem z njim, pa nisem hotela. Nekoč mi je dejal: »Čeprav se ne strinjaš z vsemi njihovimi nauki, pojdi in se na lastne oči prepričaj, kako se vedejo drug do drugega.« Njihovo vedenje je nanj naredilo močan vtis.
Končno sem se odločila, da grem z njimi, toda sklenila sem, da bom zelo previdna. V kraljestveno dvorano sem prišla v svoji preprosti obleki in s čepico na glavi. Nekateri od najinih sinov so bili bosi in prav tako preprosto oblečeni. Kljub temu so nas Priče prišli pozdravit in so bili do nas prijazni. Mislila sem si: Drugačni smo, pa so nas kljub temu sprejeli.
Njihov ljubeči odnos je name naredil velik vtis, a še vedno sem bila odločena, da bom samo opazovala. Nisem vstajala, niti pela njihovih pesmi. Po shodu sem jih zasula z vprašanji. Spraševala sem jih o stvareh, ki jih po mojem mnenju niso delali prav, ali pa o pomenu različnih svetopisemskih stavkov. Čeprav nisem bila preveč obzirna, mi je vsak, ki sem ga kaj vprašala, pokazal, da se resnično zanima zame. Prevzeta sem bila tudi nad tem, da sem na svoja vprašanja, ki sem jih zastavila različnim ljudem, vedno dobila usklajene odgovore. Tu in tam so mi odgovor napisali, kar mi je bilo v veliko pomoč, saj sem lahko gradivo kasneje sama preučila.
Poleti leta 1985 smo cela družina, zgolj kot opazovalci, odšli na zborovanje Jehovovih prič v Memphis v Tennesseeju. James je še vedno nosil brado in še vedno smo bili preprosto oblečeni. Med odmori skoraj ni bilo trenutka, da nas ne bi kdo prišel pozdravit. Ljubezen, pozornost in prijazen sprejem, ki smo ga doživeli, so nas pritegnili. Prevzela nas je tudi enotnost, saj so se na shodih učili isti nauki, ne glede na to v katerem kraju smo jih obiskali.
Jamesa je ganilo to, kako se Priče za ljudi osebno zanimajo, zato je sprejel biblijski pouk. Vse je temeljito preiskoval, saj je hotel biti prepričan o tem, kar se je učil. (Dejanja 17:11; 1. Tesaloničanom 5:21) Sčasoma je uvidel, da je našel resnico. Jaz pa sem bila v sebi razdvojena. Želela sem delati, kar je prav, toda nisem hotela »postati moderna« in veljati za »posvetno«. Ko sem se prvič strinjala, da bom prisostvovala biblijskemu pouku, sem imela na enem kolenu izvod biblije King James, na drugem pa sodobnejši New World Translation. Vsak svetopisemski stavek sem preverila v obeh prevodih, tako da zagotovo nisem bila prevarana.
Kako sem se prepričala
Med preučevanjem z Jehovovimi pričami smo spoznali, da je naš nebeški Oče en Bog, in ne trije v enem, da smo duše mi sami in da nimamo nesmrtne duše. (1. Mojzesova 2:7; 5. Mojzesova 6:4; Ezekiel 18:4; 1. Korinčanom 8:5, 6) Naučili smo se tudi, da je pekel splošni grob vsega človeštva, in ne kraj ognjenih muk. (Job 14:13; Psalm 16:10; Propovednik 9:5, 10; Dejanja 2:31) To, da smo izvedeli resnico o peklu, je bila za nas prelomnica, saj stara bratovščina ni mogla najti skupnega jezika glede tega, kaj pekel sploh je.
Toda še vedno sem se spraševala, kako so Priče lahko prava religija, ko pa so bili po mojem mnenju še vedno del sveta. Niso imeli »preprostega« življenja, za kar sem mislila, da je tako pomembno. Vendar sem obenem uvidela, da izpolnjujejo Jezusovo zapoved, naj se dobro novico o Kraljestvu oznani vsem ljudem. Bila sem tako zmedena! (Matevž 24:14; 28:19, 20)
V tem odločilnem času mi je ljubezen Prič pomagala, da sem nadaljevala preiskovanje. Za našo družino se je zanimala vsa občina. Ko so se različni člani občine oglasili pri nas – včasih so nas obiskali z izgovorom, da so prišli kupit naše mleko ali jajca – smo začeli spoznavati, da so ti ljudje resnično dobri. Čeprav je nekdo z nami že preučeval, se drugi iz občine zaradi tega niso ogibali naše hiše, ampak so se vedno, kadar so bili v bližini, ustavili pri nas. To, da smo spoznavali različne Priče, je bilo za nas nujno potrebno, in začeli smo ceniti njihovo pristno zanimanje in ljubezen.
Za nas pa se niso zanimali le Priče iz najbližje občine. Ko sem se spopadala z vprašanjem glede primernega oblačenja in urejanja, me je prišla obiskat Kay Briggs, Priča iz sosednje občine, ki se je rada preprosto oblačila in se ni ličila. Ob njej sem bila sproščena, zato sva se lahko bolj neovirano pogovarjali. Nato me je nekega dne obiskal Lewis Flora, ki je bil prav tako vzgojen v »preprosti« religiji. Z obraza mi je lahko prebral, v kakšni dilemi sem, zato mi je poslal deset strani dolgo pismo, s katerim je skušal pomiriti moj vznemirjeni um. Njegova prijaznost me je ganila do solz in to pismo sem znova in znova prebirala.
Potujočega nadzornika, brata O’Della, sem prosila, naj mi pojasni besede iz Izaija 3:18–23 in Prvega Petrovega lista 3:3, 4. »Kaj te vrstice ne kažejo na to, da se je treba preprosto oblačiti, če želiš ugajati Bogu?« sem ga vprašala. Odvrnil mi je: »Ali je kaj narobe, če nosimo čepico? Ali si je napačno lase spletati v kite?« V stari bratovščini smo punčkam spletali kite, ženske pa smo nosile pokrivala oziroma čepice. V tem sem lahko opazila nedoslednost in prevzelo me je, kako potrpežljiv in prijazen je bil ta potujoči nadzornik.
Sčasoma sem bila bolj in bolj prepričana, vendar je obstajala še ena stvar, ki me je zelo vznemirjala – to, da si ženske strižejo lase. Krščanski starešine so mi pojasnjevali, da nekaterim ženskam lasje zrastejo le do določene dolžine, medtem ko imajo druge lahko lase precej dolge. Ali so bili zato lasje ene ženske kaj boljši kakor lasje druge? Pomagali so mi tudi uvideti, kakšno vlogo ima pri oblačenju in urejanju naša vest, ter mi dali gradivo, da sem ga doma lahko preučila.
Udejanjanje tega, kar smo se naučili
Iskali smo dober sad in ga tudi našli. Jezus je dejal: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35) Prepričali smo se, da so Jehovove priče ljudje, ki kažejo pravo ljubezen. Kljub temu je bil to za najina najstarejša otroka, Nathana in Rebecco, čas zmedenosti, saj sta se pred tem pridružila religiji stare bratovščine in se tudi krstila. Sčasoma pa sta se biblijska resnica, o kateri sva jima govorila, in ljubezen, ki so jima jo izkazovali Priče, le dotaknili njunega srca.
Rebecca je na primer vedno hrepenela po tem, da bi bila z Bogom v zaupnem odnosu. Ko je izvedela, da Bog ni že vnaprej določil, kako bo človek ravnal oziroma kakšna bo njegova prihodnost, se je z Njim v molitvi laže pogovarjala. Poleg tega se je z Bogom še bolj zbližala, ko je spoznala, da ni del nekakšne skrivnostne trojice, ampak resnična oseba, ki jo lahko posnema. (Efežanom 5:1) Bila je tudi vesela, da ji pri molitvi ni bilo več treba uporabljati starinskih izrazov iz biblijskega prevoda King James. Ko je spoznala Božje zahteve glede molitve in njegov veličastni namen, da bo človeštvo večno živelo na rajski zemlji, je čutila, da je še bliže svojemu Stvarniku. (Psalm 37:29; Razodetje 21:3, 4)
Kako vse smo blagoslovljeni
Z Jamesom in najinimi petimi starejšimi otroki, Nathanom, Rebecco, Georgeem, Danielom in Johnom, smo se poleti leta 1987 krstili kot Jehovove priče. Harley se je krstil leta 1989, Simon pa leta 1994. Vsa naša družina je še naprej predana delu, ki ga je Jezus Kristus naložil svojim sledilcem, namreč oznanjevanju dobre novice o Božjem kraljestvu.
Vsi od najinih petih starejših sinov, Nathan, George, Daniel, John in Harley, pa tudi hči Rebecca, so služili v podružničnem uradu Jehovovih prič v Združenih državah. George je po 14 letih še vedno tam, Simon, ki je leta 2001 končal šolo, pa je pred nedavnim prav tako postal član betelske družine. Vsi najini fantje služijo bodisi kot starešine bodisi kot strežni služabniki v občinah Jehovovih prič. Moj mož služi kot starešina v občini Thayer v Misuriju, jaz pa sem zaposlena z oznanjevanjem.
Sedaj imava tri vnuke – Jessico, Latisho in Caleba – in srečna sva, ko vidiva, kako jim starši v njihov nežni srček vcepljajo ljubezen do Jehova. Kot družina smo veseli, da nas je Jehova pritegnil k sebi in nam pomagal, da smo prepoznali ljudstvo njegovemu imenu po božanski ljubezni, ki jo to ljudstvo izžareva.
Sočustvujemo s tistimi, ki imajo močno željo ugajati Bogu, a njihova vest ni izoblikovana po Bibliji, temveč je nanjo vplivalo okolje, v katerem živijo. Upamo, da bodo našli takšno srečo, kakršno občutimo sedaj, ko hodimo po hišah, vendar ne s pridelkom, pač pa s sporočilom o Božjem kraljestvu in čudovitih rečeh, ki jih bo kraljestvo prineslo. Moje oči so polne solza hvaležnosti, ko pomislim na vso potrpežljivost in ljubezen, ki nam ju je izkazalo ljudstvo, ki nosi Jehovovo ime!
[Sliki na strani 19]
Ko sem bila stara približno sedem let in kasneje, ko sem odrasla
[Slika na strani 20]
James, George, Harley in Simon, oblečeni v preprosta oblačila
[Slika na strani 21]
Slika, na kateri prinašam pridelek na tržnico, je izšla v krajevnem časopisu
[Vir slike]
Journal and Courier, Lafayette, Indiana
[Slika na strani 23]
S svojo družino danes