Deževni gozdovi – kdo jih bo rešil?

VSAK, ki bi želel rešiti probleme tropskih gozdov, se mora prej spoprijeti z njihovimi vzroki. Kateri so ti vzroki? Krivec ni samo pritisk človeške prenaseljenosti. Zemljina rodovitna področja zlahka prehranijo vse svetovno prebivalstvo – in še več.

Pravzaprav so vlade v nekaterih državah zaskrbljene zaradi prevelike kmetijske proizvodnje, kar povzroča padec cen hrane. Nekatere vlade spodbujajo kmete, naj svojo zemljo namenijo dejavnostim za prosti čas, kot denimo zemljiščem za taborjenje, golfiščem ali parkom divjih živali.

Zakaj se potem gozdove po svetu krči? Pobliže si moramo pogledati te vzroke, bolj kot smo si tiste, ki smo jih omenili do sedaj.

Temeljni vzroki krčenja gozdov

Veliko pred današnjo eksplozijo prebivalstva so mnoge vlade plenile gozdove, da bi si pridobile moč in bogastvo. Denimo potrebe britanskega imperija po lesu za gradnjo ladij so pripeljale do uničenja hrastovih gozdov v Britaniji in nato še gozdov tikovca v Burmi in na Tajskem. Isti imperij je oropal indijske gozdove, da bi livarnam železa priskrbel gorivo. Drugi gozdovi so bili posekani za plantaže kavčukovca, kavovca in kakavovca.

Po drugi svetovni vojni pa so motorne žage in buldožerji omogočili popolno izsekavo gozdov v novih razsežnostih. Vedno več krhkih gozdov se je izkoriščalo kot vir bogastva.

Velika podjetja so kupila obsežna področja rodovitne zemlje in z mehanizirano opremo pobrala tržne pridelke. Tisoče podeželskih ljudi se je zaradi izgube zaposlitve preselilo v mesta. Drugi pa so bili spodbujeni, naj se preselijo v deževne gozdove. Na takšno področje so včasih gledali kot na »zemljo brez ljudi za ljudi brez zemlje«. Preden so ljudje dojeli, kako težko je kmetovati na takšnih področjih, je bilo pogosto prepozno – prostrani gozdovi so izginili.

Tudi korupcija med uradniki je podpisala smrtno obsodbo za mnoge gozdove. Dovoljenje za gozdarjenje je zelo drago. Nekateri nepošteni uradniki so znani po tem, da za podkupnino izdajajo podjetjem, ki sekajo drevesa in se ne menijo za zaščito, kratkoročna dovoljenja.

Največje nevarnosti divjim živalim v gozdovih pa kljub temu ne predstavlja gozdarjenje, temveč spreminjanje gozdnih področij v področja za kmetijstvo. Ko je zemlja rodovitna, je lahko v nekaterih primerih takšna sprememba upravičena. Vendar skorumpirani ali nepooblaščeni uradniki pogosto po nepotrebnem odpišejo gozdove, in teh potem ni več mogoče obnoviti.

Tudi kriminalci škodujejo gozdovom. Nezakoniti gozdni delavci na skrivaj sekajo dragocena drevesa, celo tista v narodnih parkih. Včasih hlode razžagajo v deske kar v gozdu – brezbrižno in nezakonito ravnanje. Domačine plačajo, da les odpeljejo na kolesih ali celo odnesejo na svojih hrbtih. Nato pa ga s tovornjaki zvečer odpeljejo po neobljudenih gorskih cestah, da se ognejo kontrolnim točkam.

Krčenje gozdov in uničevanje divjih živali potem nista neogibni posledici naraščajočega števila prebivalstva. Pogosto sta posledica neprimernega upravljanja, pohlepne trgovine, kriminala in podkupljive oblasti. Kakšno je torej upanje za ohranitev ogromne raznolikosti življenja v tropskih deževnih gozdovih?

Kakšno je upanje za deževne gozdove?

»Samo z majhnim delom svetovnih tropskih gozdov se dobro upravlja,« piše v knjigi The Cutting Edge: Conserving Wildlife in Logged Tropical Forest. Tam še piše: »Sedaj se redke (če sploh katere) gozdove uspešno sprejemljivo upravlja.« Sprejemljivo upravljanje je vsekakor mogoče, a globalna realnost je, da se gozdovi hitro krčijo.

Pravijo, da je Bolivija glede tega omembe vredna izjema, saj ima 25 odstotkov deževnih gozdov potrdilo, da se jih sprejemljivo upravlja. Vendar je v svetovnem merilu ta številka manj kot odstotek – delček, ki jemlje pogum. Večino tropskih gozdov se neusmiljeno izkorišča. Dejanski gonilni sili takšnega uničevanja sta sebičnost in pohlep. Ali je razumno upati, da bodo svetovni trgovci in politiki ustavili to uničujočo težnjo in raje varovali nenadomestljivo dediščino človeštva?

Knjiga Forests of Hope se sklene s temle idealom za človeštvo: »Odkriti in živeti življenjski slog, ki je primeren za vse ljudi sveta ter ne uničuje Zemlje in njenih virov.« To je privlačen cilj – ampak ali je stvaren?

Kaj je naš Stvarnik namenil Zemlji in človeštvu? Prvemu človeškemu paru je zapovedal: »Napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.« (1. Mojzesova 1:28) Vidimo, da Bog dovoli človeštvu, da se okorišča stvarstva. Ampak ‚podvreči si‘ ni dovoljenje za uničevanje.

Vprašanje se torej glasi: Ali lahko človeštvo zares tako korenito spremeni svoj življenjski slog, da »ne uničuje Zemlje in njenih virov«? Te besede namigujejo na tolikšno ljubezen do bližnjega in na spoštovanje do Božjega stvarstva, ki sta v današnjem svetu redka. Upati, da bodo človeški voditelji sprejeli in podpirali takšen življenjski slog, pomeni upanje spremeniti v domišljijo.

Kljub temu Božja Beseda napoveduje čas, ko bo Zemlja napolnjena z ljudmi, ki ljubijo soljudi in svojega Stvarnika. V Bibliji piše: »Nič zlega ne bodo storili, nič pogubnega naredili po vsej gori svetosti moje; zakaj vsa zemlja bode polna spoznanja GOSPODOVEGA, kakor vode pokrivajo morja globočino.« (Izaija 11:9; Psalm 37:29; Matevž 5:5) Bodite pozorni, da zaradi tega, ker je Božje ljudstvo spoznalo Jehova, Velikega stvarnika, in ga ljubi, ne dela »nič zlega« oziroma ne povzroča »nič pogubnega«. Ni dvoma, takšni ljudje ne uničujejo Zemlje.

To niso le sanje. V tem trenutku Jehova zbira iskrene ljudi in jih poučuje. Milijone ljudi po svetu se je s preučevanjem Božje Besede poučilo o življenjskem slogu, ki temelji na samopožrtvovalni ljubezni do drugih. (Janez 13:34; 1. Janezov 4:21) Ta revija se skupaj s spremno revijo, Stražnim stolpom, izdaja z namenom, da ljudem pomaga spoznati več o tem življenjskem slogu in kako ga udejanjati. Vabimo vas, da se še naprej učite. Noben pouk ne bi mogel biti bolj nagrajujoč.

[Slike na strani 10]

Človek bo raje skrbel za čudovito Zemljo, kot pa da bi jo uničeval