Kolporterji – knjigarne na dveh nogah

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

POD kupolo ledenika Jandri, na vrhu smučarskega področja Deux-Alpes v jugovzhodni Franciji, so pred nekaj leti odprli majhen »muzej«. Ena od razstavljenih ledenih skulptur je bila v čast zastarelemu gorskemu trgovanju. To je bila skulptura kolporterja.

Kolporterji so stoletja hodili po trgih in hišah ter ponujali različno blago, ki so ga nosili (v francoščini: porter) okoli vratu (v francoščini: col). Večina ljudi danes za njih še ni slišala. Tisti, ki so, morda menijo, da so to bili manj pomembni prodajalci navadnih reči. V resnici pa so kolporterji zapustili dediščino, ki vpliva na življenje milijonov ljudi vse do danes.

Podrobnejši pogled v kolporterstvo

Veliko kolporterjev je bilo daleč od uboštva – bili so dobro organizirani trgovci, ki so prodajali najnovejše dobrine po razširjeni evropski mreži. Vendar vsi kolporterji svojega dela niso opravljali zaradi gmotnih koristi. Nekateri so to delali, da bi širili svoje verovanje in prepričanje. Nekaj jih je zaradi tega celo izgubilo življenje.

Očitno segajo začetki dela kolporterjev nekako v pozni srednji vek. Prvi izmed njih so bili gorjanci srpastih Alp, Pirenejev in Škotskega višavja. Mnogi so bili kmetje, ki so se po tem, ko so spravili pridelek, lotili potujočega trgovanja.

Francoz, po imenu Jehan Gravier, je bil eden teh potujočih trgovcev. S svojo družino je v 16. stoletju živel v gorskem predelu imenovanem La Grave. Zaradi nedvomno nedonosnega kmetijstva se je odzval na povpraševanje ljudi iz dolinskih mest po blagu iz gorskih predelov, po lesu, usnju, volni in soli. Kolporterji, kot je bil Gravier, so prinesli takšno blago v mesto in ga prodali za galanterijo, glavnike, naočnike, knjige, zdravila, tobak in rezbarije. V zameno so te reči prodali ali mestnim ljudem ali kmetom, ki so živeli daleč od trgovine. Nekateri kolporterji so morali na svojih potovanjih dnevno prehoditi po 20 kilometrov! Medtem so za njihova polja in družine skrbeli sorodniki.

Gravier pa ni prodajal samo cenenih reči. Iz poročil izvemo, da je bil dolžen nekemu tiskarju Benoîtu Rigaudu. To kaže, da je Gravier, kot mnogi drugi kolporterji, prodajal knjige. Evropa je v njegovem času doživljala renesanso in prodaja knjig je cvetela. Med letoma 1500 in 1600 so po Evropi izdali od 140 do 200 milijonov knjig. Četrtino teh so izdali v Franciji. V Lyonsu, ki je bila gospodarska prestolnica države in leži ob vznožju Alp, je bilo glavno središče evropskega objavljanja knjig in vodilna založba knjig v francoščini. Tako je imel Gravier precejšnjo zalogo za prodajo. Medtem ko so možje kakor Gravier prodajali knjige samo za dobiček, so se pojavili kolporterji, ki so knjige razdeljevali izrecno iz verskih razlogov.

‚Verski prekupčevalci‘

Ljudje so z nastopom tiskarskega stroja, začeli hlastati po verskih knjigah, brošurah in traktatih. Biblijo so najprej natisnili v latinščini in nato v domačih jezikih. V Nemčiji so natisnili na milijone primerkov Biblije in kolporterji so svoj delež prispevali tako, da so jih hitro razdeljevali podeželskim ljudem. Vendar vsi niso bili naklonjeni temu razdeljevanju.

Francoski parlament je leta 1525 izdal prepoved za prevajanje Biblije v francoščino in v naslednjem letu prepovedal, da bi kdor koli imel njen izvod v domačem jeziku. Kljub temu so tisoči tiskali Biblijo in veliko izvodov je bilo pretihotapljenih skozi Francijo, prav zaradi neomajnih kolporterjev. Eden teh je bil mladenič Pierre Chapot. Leta 1546 so ga aretirali in usmrtili.

Nazadnje je katoliška Francija leta 1551 kolporterjem ostro prepovedala prodajati knjige, saj so jih ti »skrivaj« prenašali »iz Ženeve«, torej od protestantov. Toda to ni ustavilo dotoka knjig. Biblije so v Francijo prinašali na najrazličnejše načine. Pogosto so bile majhne in skrite v vinskih sodih z dvojnim dnom, sodih s kostanji ali v ladijskem podpalubju. Pogumnega moža, Denisa Le Vaira, so zaprli, ker je prevažal sod, poln Biblij. Tudi njega so usmrtili. Neki takratni katoličan, ki je sovražil kolporterje, je priznal, da so bili oni tisti, ki so »Francijo v kratkem času napolnili s francosko Novo zavezo«.

Ti ‚verski prekupčevalci‘, kot jih imenuje neki pisec, so v 16. stoletju živeli v nenehni nevarnosti. Veliko kolporterjev so aretirali, poslali v zapore ali na galeje, preganjali ali mučili. Nekatere kolporterje so skupaj z njihovimi knjigami sežgali. Čeprav zgodovina razodeva samo nekaj njihovih imen, je ravno zaradi truda mnogih takih pogumnih posameznikov večina protestantskih družin lahko dobila svoj izvod Biblije.

Potujoče knjižnice

Katoliška cerkev je navadnim ljudem v 17. stoletju še vedno omejevala dostop do Biblije. Namesto nje so vernikom dajali molitvenike in knjige z življenjepisi svetnikov – slabo nadomestilo!a Ravno nasprotno pa so se janzenisti, katoličani s »heretičnimi« nazori, zavzemali za branje Svetega pisma. Kolporterji so tako sodelovali pri razdeljevanju takrat končanega janzenitskega prevoda Grških spisov (»Nova zaveza«), ki ga je prevedel Le Maistre de Sacy.

V nahrbtnikih kolporterjev se je sočasno začela pojavljati nova, poceni literatura. Po teh knjigah so se mnogi ljudje v Franciji učili brati, se izobraževali in zabavali, vse dokler v 19. stoletju niso izginile. Francozi so jih zaradi barve njihovih platnic imenovali bibliothèque bleue oziroma modra knjižnica. V Angliji so jih imenovali ljudske povesti in v Španiji pliégos de cordel. Vsebovale so zgodbe o srednjeveških vitezih, folklori, življenju svetnikov in tako dalje. Kot si lahko predstavljamo, so kolporterje nestrpno pričakovali, bodisi tiste iz Pirenejev, ki so prišli poleti, ali tiste iz dofinejskih Alp, kateri so prišli pozimi.

Zanimivo je, da so kolporterji zadovoljevali potrebe tako izobraženih kot tudi neizobraženih ljudi. Preučevanje življenja kmetov iz področja Guienne v jugozahodni Franciji iz 18. stoletja je pokazalo naslednje: »V dolgih zimskih večerih so [kmetje] zbrani družini pol ure brali o življenju svetnikov ali poglavje iz Biblije. [. . .] Ko niso imeli drugega, so prebirali [. . .] iz modre knjižnice ali druge neumnosti, ki so jih kolporterji vsako leto prinašali na podeželje.« Biblija pa je bila izredno priljubljena in njene primerke je bilo mogoče najti celo na skromnih kmetijah.

Organizirane mreže

V francoskih in italijanskih Alpah, Pirenejih ter Normandiji v severozahodni Franciji so se razvile mreže kolporterjev. Samo kolporterji iz dofinejskih Alp so nadzorovali četrtino knjižnega trga južne Evrope. »Posel prodaje knjig je v Španiji in na Portugalskem, kot tudi v mnogih mestih Italije, v rokah Francozov iz iste vasi [. . .] v dofinejskih Alpah,« je izjavil tedanji prodajalec knjig iz Ženeve.

Ne glede na dejstvo, da so bili kolporterji »dejavni, marljivi in zelo razsodni ljudje«, so bili uspešni tudi zaradi povezanosti s člani družine, vasi in religije. Mnogi med njimi so bili protestanti in so ohranjali stik s tistimi, ki so šli med preganjanjem v izgnanstvo. Sorodniki, rojaki in soverniki so tako ustanovili učinkovite mreže, ki so prepredle Evropo. Družina Gravier je denimo imela mrežo prodaje knjig, ki je bila razširjena po Franciji, Španiji in Italiji. Druge mreže so dosegle celo Perzijo in Ameriko.

Oživitev kolporterskega dela

Industrijska revolucija v 19. stoletju je družinskemu kolporterskemu poslu, ki je delovalo več generacij, prizadela smrtni udarec. Vendar je ustanavljanje biblijskih družb kot še nikoli prej razvnelo razdeljevanje biblij. Katoliška cerkev pa je še vedno nasprotovala razdeljevanju biblij. Vse do poznega 19. stoletja so biblijske kolporterje trpinčili in preganjali. Vendar so samo v Franciji med letoma 1804 in 1909 razdelili šest milijonov primerkov biblij v celoti ali v delih.

Delo izobraževanja ljudi o Bibliji še zdaleč ni bilo končano. Leta 1881 je bilo v reviji Sionski stražni stolp in glasnik Kristusove navzočnosti (objavljena v Združenih državah) povabilo, da bi kristjani začeli opravljati delo evangelistov. Njihov cilj? »Razširiti resnico tako, da bi ljudje pričeli brati.« Do leta 1885 se je na klic odzvalo približno 300 evangelizatorjev, ki so šli na področje. Nekateri so potovali daleč in širom po svetu v dežele, kot so Barbados, Burma (sedaj Mjanmar), Finska, Gvatemala, Honduras in Salvador. Do prve svetovne vojne so ti evangelizatorji razširili biblijsko spoznanje v Angliji, Franciji, Kitajski, Kostariki, Nemčiji, Norveški, Novi Zelandiji, Poljski, Švedski in Švici.

Zanimivo je, da so tudi polnočasne evangelizatorje Preučevalcev Biblije (sedaj znani kot Jehovove priče) sprva imenovali kolporterji. Kasneje so ta naziv opustili, ker ni točno opisoval glavnega namena njihovega dela – biblijsko izobraževanje. (Matevž 28:19, 20) Še več, to ime tudi ni izražalo prostovoljne narave njihovih dejavnosti. Zato se današnji polnočasni strežniki Jehovovih prič imenujejo pionirji.

Lani je več kot 800.000 pionirjev brezplačno razdeljevalo biblije in na njej temelječo literaturo. Tega ne delajo zaradi denarnih koristi, ampak »iz iskrenosti, kakor iz Boga, pred Bogom, v Kristusu«. (2. Korinčanom 2:17, SSP) Tako so danes pionirski strežniki veliko več kot knjigarne na dveh nogah. Vendar veliko dolgujejo tem zgodnjim kolporterjem, od katerih so mnogi dali zgled v gorečnosti in prepričanju.

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 24, 25]

Kolporterji so na domove ljudi prinašali najnovejše blago

Kolporterje so nestrpno pričakovali

[Vir slike]

© Cliché Bibliothèque nationale de France, Paris

[Slike na strani 26]

»Nova zaveza« v prevodu Le Maistre de Sacyja in knjiga iz modre knjižnice

[Viri slik]

Skrajno levo: © Cliché Bibliothèque nationale de France, Paris Levo: © B.M.V.R de Troyes/Bbl.390/Photo P. Jacquinot

[Slika na strani 26, 27]

Evangelizatorji so razdeljevali biblijsko literaturo

[Slika na strani 26]

Današnji polnočasni oznanjevalci ponujajo brezplačno poučevanje o Bibliji