Slikanje z besedami

PESNIKI so nekaj med umetnikom in piscem pesmi za petje. K pisanju jih ženeta srce in um. Zato vas lahko dobro napisane pesmi navdihnejo. Lahko vas tudi navedejo k razmišljanju, vas spravijo v smeh ali jok. V knjigi The Need for Words piše: »Poezija pogosto ni nič drugega kot besede, urejene tako, da naredijo močan, takojšen vtis. To je deloma vzrok, zakaj so odlične pesmi [. . .] v vseh vidikih nepozabne.«

Lepa poezija je redkokdaj delo plitvega uma. Poezija je že dolgo povezana z najpomembnejšim v življenju – z medsebojnimi odnosi, ljubeznijo, duhovnostjo, naravo in smislom življenja. Zato ni presenetljivo, da je poezija ena najstarejših umetniških oblik. Neki znan pesnik je ob primerjanju poezije s prozo (običajen pisan jezik) dejal, da če bi z obojim opisovali isto stvar in jo napisali enako dobro, »se bo verze bralo stokrat, prozo pa enkrat«.

Kot ste morda opazili, je poezija zelo raznolika. Lahko ima rimo ali pa ne. Včasih se celo zdi, da meji na prozo. Kaj natanko je torej poezija?

Kaj je poezija?

The Macquarie Dictionary definira poezijo kot »umetnost ritmičnega urejanja besed, pisanega ali govorjenega, ki vzbuja užitek z lepimi, domiselnimi oziroma plemenitimi mislimi« in kot »literarno delo v metrični obliki; verz«. Bodite pozorni na dva ključna vidika poezije: ritem in metrum. Ritem je del sveta okrog nas. Vidimo ga v oceanskem valovanju, letnih dobah in tudi v bitju našega srca. V verzih je ritem tok zvoka, ki ga ustvarja jezik; ko beremo, zaznamo da se nekaj ponavlja. Metrum je vzorec ritma in se lahko od pesmi do pesmi razlikuje. Nadaljnje priljubljeno pesniško sredstvo je rima. Elementi rimanja so navadno zadnje besede v vrstici. Seveda so vzorci rime lahko različni. Včasih je rima takoj v naslednji vrstici, lahko pa nastopi šele kasneje.

Japonski haiku se ne naslanja na rimo, slovi po združevanju lepote misli z osupljivo kratkostjo. Misli strne v samo tri vrstice, ki jih sestavlja 17 zlogov – po 5 v prvi in tretji vrstici ter 7 v drugi.a Haiku je zaradi svoje lepote in enostavnosti za mnoge postal prijeten uvod v poezijo, celo za otroke v vrtcih.

Poezija tradicionalno slovi po tem, da v nekaj besedah strne precej misli. V The World Book Encyclopedia piše, da pesniške besede »nakazujejo veliko več, kakor povedo. Razburkajo vam domišljijo. [. . .] Jezik poezije je nabit, pomen ene same besede vam lahko prikliče misel, ob kateri se vam v domišljiji zablisne celotna pesem.« Nekatere pesmi morate seveda prebrati večkrat, preden se vam »zablisne« v umu in dojamete njihov pomen.

Da bi dosegli želen učinek, pesniki izbirajo besede tako, kakor draguljar izbira kamne. Izraelski kralj Salomon, ki je pisal pregovore in pesmi, je »globoko [. . .] premišljal in izpraševal«, da bi našel »prijetnih besed« in »besede resnice«. (Propovednik 12:9, 10; 1. kraljev 4:32)

Salomon in njegov oče David sta pisala v tradicionalni hebrejski obliki svojih dni. Hebrejski stihi, ki so jih pogosto peli ob glasbeni spremljavi, ne slonijo na rimi. Namesto tega so znani po svojem ritmu misli, literarni obliki, ki se imenuje paralelizem. V vrsticah so lahko izražene sinonimne misli, ali pa nasprotujoče si misli. (Psalm 37:6, 9) Druga vrstica pogosto razširi misel prve, tako da doda nekaj svežega. Poglejte, kako je to narejeno v Psalmu 119:1, Ekumenska izdaja:

Blagor njim, ki je njih pot brez madeža,

ki hodijo v postavi Gospodovi!

Bodite pozorni, kako druga vrstica razkriva, kaj pomeni biti brezmadežen, namreč hoditi v Jehovovi postavi. Ker biblijska hebrejščina raje kot rimo uporablja paralelizem oziroma pomenski ritem, jo je laže prevajati.b

Izrazno sredstvo za vsako čustvo

Podobno kot pesem z melodijo je tudi poezija sijajno sredstvo za izražanje vseh vrst občutkov. Poglejte, kako se v Adamovih besedah kaže popolno navdušenje, skupaj z občutkom, da je njegova potrpežljivost nagrajena, ko mu je Jehova v edenskem vrtu predstavil Evo:

To je končno kost iz mojih kosti

in meso iz mojega mesa;

ta se bo imenovala móžinja,

kajti ta je vzeta iz moža.

(1. Mojzesova 2:23, SSP)

V tem odlomku je res izredno to, koliko dejstev je povedanih in koliko čustev izraža samo nekaj vrstic – jedrnatost, ki je v izvirnem jeziku celo še bolj očitna. Podobno tudi pesniške knjige, kot so Jobova knjiga, Psalmi, Pregovori in Žalostinke, zajamejo presenetljiv razpon čustev, poleg tega pa še učijo zelo pomembne duhovne resnice. Pravzaprav se v izvirni hebrejščini prvi psalm začne z besedo »blagor« oziroma »blagoslovljen«. Kako bi vi opisali občutke pisca naslednjih besed iz Psalma 63:1? Bodite pozorni na bogato metaforiko, izrazito značilnost hebrejskega verza.

»O Bog, Bog mogočni moj si ti, zgodaj te iščem;

po tebi žeja dušo mojo,

po tebi hrepeni meso moje

v deželi suhi in pusti, kjer ni vodá.

V knjigi Žalostinke pa je izražen drugačen duh. V njej Jeremija toži nad nesrečo, ki je doletela Jeruzalem po roki Babiloncev leta 607 pr. n. š. Prerok izliva srce v petih liričnih žalostinkah, iz katerih veje njegova žalost, pa tudi zavedanje, da je bila izvršena Božja pravica.

Poezijo si je laže zapomniti

Poezija je zaradi svojih lastnosti pogosto zelo primerna za učenje na pamet. Najstarejši ohranjeni grški pesnitvi, Ilijado in Odisejo, so ob grških praznikih recitirali na pamet – kar precejšen dosežek, glede na to, kako zelo obsežni sta ti deli! Očitno so se tudi mnoge biblijske psalme učili na pamet. Bodite pozorni, kako so metaforika, jasnost in neizpodbitna logika izražene v ritmu naslednjih vrstic Psalma 115:4–8, ki slikovito opisuje, kako neumno je častiti malike:

Njih maliki pa so srebro in zlato,

delo rok človeških.

Usta imajo, pa ne govore,

oči imajo, pa ne vidijo,

ušesa imajo, pa ne slišijo,

nos imajo, pa ne duhajo,

roke, pa ne tipajo,

noge, pa ne hodijo,

z grlom svojim še ne črhnejo.

Njim so podobni, ki jih delajo,

vsi, ki vanje upajo.

Nedvomno bi si večina ljudi brez težav zapomnila takšen živ in krepek odlomek.

Ali bi radi pisali poezijo?

Poezija je tako s pesmicami za otroke kot z oglaševalnimi rimami del našega življenja. Zato večina ljudi pozna vsaj osnovne pojme verza. Toda če bi radi sami pisali poezijo, boste morda najprej hoteli prebrati širok izbor verzov. Tako boste laže doumeli različna načela skladanja besed, pa tudi razširili svoj besedni zaklad. Seveda morate biti izbirčni, da se ne bi izpostavljali čemu nezdravemu ali izprijenemu. (Filipljanom 4:8, 9) Vsekakor pa je najboljši način za učenje pisanja verzov ta, da se usedete, vzamete svinčnik in papir ter začnete pisati.

Sčasoma boste morda lahko pisali poezijo v veselje svoje družine in prijateljev. Zakaj ne bi, ko pošljete razglednico komu, ki je bolan, ali ko se z njo komu zahvalite, skušali svojih misli izraziti v verzih? Ni treba, da je vaša pesem dolga oziroma sijajna. Samo napišite nekaj vrstic in povejte, kar imate v srcu. Ta izziv ne bo prinesel veselja in zadovoljstva samo vam, temveč bo prav gotovo navdušil tudi prejemnika, ko bo videl, kako ste se potrudili svoje misli ubesediti tako domiselno in prisrčno.

Ni treba, da ste genij v besedah, da bi lahko uživali v pisanju poezije, prav kakor vam ni treba biti izvrsten kuhar, da bi lahko uživali v pripravljanju obroka. Zmešajte enako količino želje, domišljije, truda in vztrajnosti s skritim pesnikom v vas, in morda vas bo to, kar boste naslikali z besedami, prijetno presenetilo.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 21]

Znaten del Hebrejskih spisov sestavlja poezija