Koliko lahko doseže sodobna medicina?

MNOGO otrok se že zgodaj nauči, da lahko jabolko višje na drevesu dosežejo tako, da splezajo na ramena svojega prijatelja. Na področju medicine se dogaja nekaj podobnega. Raziskovalci v medicini se vzpenjajo vedno više po lestvici dosežkov, tako da stojijo na ramenih uglednih zdravnikov iz preteklosti.

Med temi zgodnjimi zdravniki so bili dobro poznani možje, kot sta Hipokrat in Pasteur, pa tudi možje, ki jih mnogi ne poznajo, na primer Vesalius in William Morton. Kaj vsem tem dolguje sodobna medicina?

V starih časih zdravljenje pogosto ni bil znanstveni podvig, temveč je pri tem večinoma šlo za praznoverje in verski obred. V knjigi The Epic of Medicine (Epopeja medicine), ki jo je izdal dr. Felix Marti-Ibañez, piše: »Mezopotamci so se v boju proti bolezni [. . .] zatekali k medicini, prepleteni z religijo, ker so verjeli, da so jih z boleznijo kaznovali bogovi.« Tudi egipčanska medicina, ki je mezopotamski kmalu sledila, je temeljila na religiji. Tako so na zdravnika že od samega začetka gledali z nekakšnim verskim občudovanjem.

Dr. Thomas A. Preston v svoji knjigi The Clay Pedestal (Glinen temelj) opaža: »Mnoga verovanja nekdanjih ljudstev so pustila svoj pečat na zdravljenju, ki je preživelo vse do današnjih dni. Eno takšnih verovanj pravi, da bolnik ne more nadzorovati bolezni in da je njegovo upanje na ozdravitev odvisno samo od magične moči zdravnika.«

Polaganje temeljev

Sčasoma pa je medicinska praksa v svojem pristopu postajala vse bolj znanstvena. Najpomembnejši staroveški zdravnik, ki se je opiral na znanost, je bil Hipokrat. Rodil se je okoli leta 460 pr. n. š. na grškem otoku Kos in mnogi ga imajo za očeta zahodne medicine. Položil je temelj razumskemu pristopu k medicini. Zavračal je zamisel, da je bolezen božja kazen in trdil, da ima naravni vzrok. Epilepsiji so na primer dolgo pravili sveta bolezen, ker so verjeli, da jo lahko ozdravijo le bogovi. Toda Hipokrat je napisal: »Glede bolezni, ki se imenuje Sveta, pa se mi zdi, da ni nič bolj božja niti bolj sveta od drugih bolezni, temveč ima naravni vzrok.« Hipokrat je bil tudi prvi znani zdravnik, ki je opazoval simptome različnih bolezni in jih zapisoval, da bi se lahko kasneje skliceval nanje.

Stoletja kasneje se je grški zdravnik Galen, ki se je rodil leta 129 n. š., prav tako ukvarjal z inovativnimi znanstvenimi raziskavami. Seciral je ljudi in živali ter na podlagi tega sestavil učbenik anatomije, ki so ga zdravniki uporabljali še stoletja! Andreas Vesalius, ki se je rodil leta 1514 v Bruslju, je napisal knjigo O zgradbi človeškega telesa. Tej so nasprotovali, saj je ovrgla mnoga Galenova sklepanja. Toda položila je temelje sodobni anatomiji. Kot piše v knjigi Die Grossen (Veliki), je Vesalius tako postal »eden najpomembnejših raziskovalcev medicine vseh časov«.

Sčasoma so ovrgli tudi Galenove teorije o srcu in krvnem obtoku.a Angleški zdravnik William Harvey je leta seciral ptice in druge živali. Opazoval je delovanje srčnih zaklopk, izmeril volumen krvi v vsakem od srčnih prekatov in ocenil količino krvi v telesu. Svoje ugotovitve je objavil leta 1628 v knjigi O gibanju srca in krvi pri živalih. Drugi so ga kritizirali, mu nasprotovali, ga napadali in žalili. Toda njegovo delo je bilo v medicini prelomnica – odkril je telesni krvni obtok!

Od brivstva do kirurgije

Velik napredek je bilo opaziti tudi na področju kirurgije. V srednjem veku je bila kirurgija pogosto delo brivcev. Ni presenetljivo, da je po besedah nekaterih oče sodobne kirurgije Francoz Ambroise Paré, ki je živel v 16. stoletju. Bil je pionir v kirurgiji, brivec in v službi štirih francoskih kraljev. Izumil je tudi mnogo kirurških instrumentov.

Eden večjih problemov, s katerim se je še vedno spoprijemal kirurg v 19. stoletju, je bil ta, da ni mogel ublažiti bolečine ob kirurškem posegu. Leta 1846 pa je zobozdravnik William Morton odprl pot splošno razširjeni rabi anestetikov v kirurgiji.b

Leta 1895 je nemški zdravnik Wilhelm Röntgen, ko je delal poskuse z elektriko, opazil žarke, ki so šli skozi meso, ne pa tudi skozi kost. Ker ni vedel, od kod ti žarki izvirajo, jih je poimenoval žarki X, z imenom, ki je še vedno v rabi v angleško govorečih delih sveta. (V nemščini jim pravijo Röntgenstrahlen, v slovenščini pa rentgenski žarki.) Kot piše v knjigi Die Großen Deutschen (Veliki Nemci), je Röntgen svoji ženi dejal: »Ljudje bodo rekli: ‚Röntgenu se je zmešalo.‘« Nekateri so to res rekli. Toda njegovo odkritje je korenito spremenilo kirurgijo. Kirurgi so zdaj lahko videli v telo, ne da bi ga z rezanjem odprli.

Premagovanje bolezni

Stoletja so zaradi infekcijskih bolezni, kot so črne koze, vedno znova izbruhnile epidemije, ki so prinesle grozo in smrt. Al Rasi, Perzijec iz 9. stoletja, ki ga imajo nekateri za največjega zdravnika takratnega islamskega sveta, je prvi medicinsko točno opisal črne koze. Toda šele stoletja kasneje je britanski zdravnik Edward Jenner ugotovil, kako se jih da ozdraviti. Jenner je opazil, da je človek, ki je zbolel za kravjimi kozami (nenevarna bolezen), postal odporen proti črnim kozam. Na podlagi tega odkritja je iz delcev kože, okužene s kravjimi kozami, razvil cepivo proti črnim kozam. To je bilo leta 1796. Tudi njega so, kot že druge inovatorje pred njim, kritizirali in mu nasprotovali. Toda njegovo odkritje postopka cepljenja je nazadnje pripeljalo do iztrebljenja te bolezni in medicino oskrbelo z zelo učinkovitim novim sredstvom.

Francoz Louis Pasteur se je s cepljenjem bojeval proti steklini in vraničnemu prisadu. Dokazal je tudi, da so mikrobi glavni povzročitelji bolezni. Leta 1882 je Robert Koch odkril bacil, ki povzroča tuberkulozo, katero je neki zgodovinar opisal kot »najhujšo ubijalsko bolezen 19. stoletja«. Koch je približno leto dni zatem odkril bakterijo, ki povzroča kolero. V reviji Life piše: »Delo Pasteurja in Kocha je vodilo v mikrobiologijo in napredek v imunologiji, zdravstvenih razmerah in higieni, kar je življenjsko dobo ljudi podaljšalo bolj kakor kateri koli drug znanstveni napredek v preteklih 1000 letih.«

Medicina dvajsetega stoletja

Na začetku 20. stoletja je medicina stala na ramenih prej omenjenih in drugih odličnih zdravnikov. Od takrat dalje je medicina izredno napredovala: inzulin pri sladkorni bolezni, kemoterapija proti raku, hormonsko zdravljenje pri motnjah v delovanju žlez, antibiotiki proti tuberkulozi, klorokvin pri določenih vrstah malarije, dializa pri okvarah ledvic, pa tudi operacija na odprtem srcu in presaditev organov, če navedemo le nekaj primerov.

Toda koliko je medicina sedaj, na začetku 21. stoletja, blizu cilju, da zagotovi »zadovoljivo zdravje za vse ljudi po svetu«?

Nedosegljiv cilj?

Otroci ugotovijo, da ne morejo doseči čisto vsakega jabolka, četudi stojijo na prijateljevih ramenih. Nekatera najbolj sočna jabolka so na vrhu drevesa in so še vedno zelo nedosegljiva. Enako se medicina vzpenja od enega dosežka k drugemu, vse višje in višje. Toda najbolj zaželen cilj – zdravje za vse – izmikajoče ostaja na vrhu drevesa.

Tako je leta 1998 Evropska komisija, čeprav je poročala, da »Evropejci niso še nikoli živeli tako dolgo in zdravo«, dodala: »Vsak peti bo prezgodaj umrl, še ne star 65 let. Od tega jih bo 40 odstotkov umrlo zaradi raka, 30 odstotkov pa zaradi bolezni srca in ožilja [. . .]. Poskrbeti je treba za boljšo zaščito pred novimi nevarnostmi, ki pretijo zdravju.«

Nemška zdravstvena revija Gesundheit je novembra 1998 poročala, da infekcijske bolezni, kot sta kolera in tuberkuloza, predstavljajo vse večjo nevarnost. Zakaj? Antibiotiki »so vse manj učinkoviti. Vse več bakterij je odpornih na najmanj eno običajno zdravilo, mnoge pa so odporne na več zdravil.« Ne le, da se vračajo stare bolezni, ampak so se pojavile tudi nove, na primer aids. Nemška farmacevtska publikacija Statistika ’97 nas spomni: »Pri dveh tretjinah vseh znanih bolezni (okrog 20.000) še ne znamo zdraviti njihovega vzroka.«

Ali je rešitev gensko zdravljenje?

Res je, da se nova zdravljenja še naprej razvija. Tako na primer mnogi menijo, da je morda gensko inženirstvo ključ do boljšega zdravja. Po raziskavi, ki so jo v Združenih državah v 1990-ih opravili zdravniki, kot je dr. W. French Anderson, so gensko zdravljenje opisali kot »najbolj priljubljeno novo področje medicinskega raziskovanja«. V knjigi Heilen mit Genen (Zdravljenje z geni) piše, da je lahko z genskim zdravljenjem »medicina na začetku pionirskega razvoja. To še zlasti velja za zdravljenje tistih bolezni, ki so bile do sedaj neozdravljive.«

Znanstveniki upajo, da bodo sčasoma zmožni zdraviti tudi prirojene genske bolezni, in sicer tako, da bodo pacientu injicirali popravljalne gene. Celo škodljive celice, kot so rakaste celice, bodo morda pripravili do tega, da se bodo same uničile. Že danes je z genetskimi preiskavami mogoče ugotoviti, koliko je posameznik nagnjen k določenim boleznim. Nekateri pravijo, da bo naslednje v razvoju to, da bodo zdravila prilagajali bolnikovemu genskemu ustroju. Neki znan raziskovalec namiguje, da bodo zdravniki nekega dne lahko »diagnosticirali bolezni svojih pacientov in jim dali prave dele molekule DNK, da bi jih ozdravili«.

Vendar pa niso vsi prepričani, da je gensko zdravljenje ‚čudežno zdravilo‘ prihodnosti. Raziskave namreč kažejo, da ljudje morda niti ne želijo, da jim analizirajo genski ustroj. Mnogi se tudi bojijo, da se z genskim zdravljenjem lahko nevarno posega v naravo.

Čas bo pokazal, ali bo genetskemu inženirstvu oziroma drugim visokotehničnim metodam v medicini uspelo izpolniti svoje izjemne obljube. Vendar pa obstaja razlog, da nismo preveč optimistični. Knjiga The Clay Pedestal opisuje vse preveč običajni krog: »Na dan pride neko novo zdravljenje, ki ga navdušeno pozdravijo na medicinskih srečanjih in v strokovnih revijah. Njegovi izumitelji postanejo v svoji stroki slavni ljudje in občila navdušeno pozdravljajo napredek. Po obdobju evforije in dobro utemeljenih izjav, ki potrjujejo čudežno zdravljenje, se začne postopno razočaranje, ki lahko traja od nekaj mesecev do nekaj desetletij. Nato odkrijejo novo zdravilo in to skoraj čez noč nadomesti staro, katero potem na hitro zavržejo kot ničvredno.« In res, mnoga zdravila, ki jih je večina zdravnikov zavrgla kot neučinkovita, so bila še nedolgo tega običajna oblika zdravljenja.

Čeprav današnjim zdravnikom nič več ne podeljujejo verskega statusa, kot so ga starodavnim zdravnikom, pa so nekateri ljudje nagnjeni k temu, da jim pripisujejo skoraj božje sposobnosti in menijo, da lahko samo znanost priskrbi zdravilo za vse bolezni človeštva. Toda realnost je daleč od tega ideala. Dr. Leonard Hayflick v svoji knjigi How and Why We Age (Kako in zakaj se staramo) opaža: »Leta 1900 je 75 odstotkov ljudi v Združenih državah umrlo pred 65. letom starosti. Danes so ti podatki skoraj obratni: okrog 70 odstotkov ljudi umre po 65. letu starosti.« Kaj je vzrok, da se je življenjska doba tako zelo podaljšala? Hayflick pojasnjuje, da je tako »večinoma zaradi manjše umrljivosti novorojenčkov«. Denimo, da bi medicina lahko odpravila glavne vzroke smrti pri ostarelih – bolezni srca, rak in kap. Ali bi to pomenilo nesmrtnost? Komajda. Dr. Hayflick pravi, da bi celo takrat »večina ljudi živela do približno stotega leta«. Dodaja še: »Ti stoletniki še vedno ne bi bili nesmrtni. Zaradi česa pa bi potem umrli? Preprosto bi postajali vse slabotnejši, dokler ne bi nastopila smrt.«

Kljub najboljšim prizadevanjem medicine, je nesmrtnost zanjo še vedno nekaj nedosegljivega. Zakaj? In ali je zdravje za vse res neuresničljiv sen?

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

»Mnoga verovanja nekdanjih ljudstev so pustila svoj pečat na zdravljenju, ki je preživelo vse do današnjih dni.« (The Clay Pedestal)

[Slike na straneh 4, 5]]

Hipokrat, Galen in Vesalius so položili temelje sodobni medicini

[Viri slik]

Otok Kos, Grčija

Courtesy National Library of Medicine

Lesorez, ki ga je izdelal Jan Steven von Kalkar, prikazuje pa A. Vesaliusa, vzeto iz Meyer’s Encyclopedic Lexicon

[Slike na strani 6]

Ambroise Paré je bil pionir v kirurgiji, brivec in v službi štirih francoskih kraljev

Perzijski zdravnik Al Rasi (levo) in britanski zdravnik Edward Jenner (desno)

[Viri slik]

Paré in Al Rasi: Courtesy National Library of Medicine

Iz knjige Great Men and Famous Women

[Slika na strani 7]

Francoz Louis Pasteur je dokazal, da bolezni povzročajo mikrobi

[Vir slike]

© Institut Pasteur

[Slike na strani 8]

Tudi če bi se lahko odpravilo glavne vzroke smrti, bi se starost še vedno končala s smrtjo