Mesta – zakaj so v krizi?

»Dejte, zgradimo si mesto in stolp, ki mu vrh bodi do neba [. . .], da se morda ne razkropimo po vsej zemlji.« (1. Mojzesova 11:4)

TE BESEDE, izgovorjene pred več kakor 4000 leti, so naznanile gradnjo velikega mesta Babel.

Babel, kasneje poimenovan Babilon, je ležal v nekdaj rodovitni Sinearski ravnini v Mezopotamiji. V nasprotju z razširjenim mnenjem pa to ni prvo mesto, omenjeno v Bibliji. Mesta so pravzaprav začela nastajati pred potopom v Noetovih dneh. Morilec Kajn je ustanovil prvo mesto, o katerem poroča Biblija. (1. Mojzesova 4:17) To mesto, poimenovano Enoh, je bilo verjetno malo večja utrjena naselbina oziroma vas. Po drugi strani pa je bil Babel veliko mesto – izrazito središče krivega čaščenja z znamenitim, spektakularnim verskim stolpom. Vendar pa sta Babel in njegov razvpiti stolp skrajno kljubovala Bogu. (1. Mojzesova 9:7) Kot poroča Biblija, je Bog zato posredoval in graditeljem zmešal jezike. Tako je bilo njihovega častihlepnega verskega projekta konec. Bog jih je »razkropil [. . .] odtod po vsej zemlji«, piše v 1. Mojzesovi knjigi 11:5–9.

Ne preseneča, da je to vodilo v širjenje mest. Navsezadnje so mesta ščitila pred sovražnikovimi napadi. V mestih so lahko kmetje shranjevali svoje pridelke in z njimi trgovali. Poleg tega je pojav trga mnogim mestnim prebivalcem omogočil, da so se preživljali drugače kakor s kmetovanjem. V The Rise of Cities piše: »Ko so bili mestni prebivalci enkrat osvobojeni pritiskov življenja iz rok v usta, so se lahko lotili obilo dodatnih specializiranih obrti: pletarstva, lončarstva, predilstva, tkalstva, izdelovanja usnjenih izdelkov, tesarstva in kamnoseštva – česar koli, kar bi trg lahko sprejel.«

Mesta so bila učinkovit trgovski center za takšno blago. Razmislite o biblijskem poročilu o hudi lakoti v Egiptu. Jožefu, prvemu ministru, se je zdelo primerno, da ljudi naseli v mesta. Zakaj? Očitno zato, ker so tako lahko učinkoviteje razdelili preostalo zalogo hrane. (1. Mojzesova 47:21)

Zaradi mest se je v času, ko je bil prevoz počasen in omejen, tudi izboljšala komunikacija in povečalo sodelovanje med ljudmi. To pa je potem pospešilo družbene in kulturne spremembe. Mesta so postala središča novosti in so pospeševala tehnični razvoj. S svobodnim tokom novih zamisli je prihajalo do novosti v znanstvenem, verskem in filozofskem mišljenju.

Neizpolnjene sanje

Mesta v sodobnem času še vedno ponujajo mnoge od teh istih prednosti. Torej ni čudno, da še vedno privabljajo milijone – še zlasti v deželah, kjer je življenje na podeželju postalo neznosno težko. Vendar pa se mnogim, ki se preselijo v mesta, sanje o boljšem življenju ne uresničijo. V knjigi Vital Signs 1998 piše: »Glede na nedavno raziskavo Svéta za prebivalstvo je kakovost življenja v mnogih urbanih središčih držav v razvoju danes slabša kakor na podeželju.« Kako to?

Henry G. Cisneros piše v The Human Face of the Urban Environment: »Ko se revni ljudje začnejo koncentrirati na točno določenih geografskih področjih, se njihovi problemi eksponentno večajo. [. . .] Vse večjo koncentracijo revnih ljudi, ki večinoma pripadajo kakšni manjšini, spremlja huda brezposelnost, vse večja in dolgotrajna odvisnost od socialne pomoči, veliko splošnih zdravstvenih težav in, kar je najbolj zaskrbljujoče, vse več kriminala.« V knjigi Mega-city Growth and the Future piše podobno: »Množičen pritok ljudi pogosto vodi v visoko stopnjo brezposelnosti in nepolne zaposlenosti, ker trg delovne sile ne more vsrkati naraščajočega števila iskalcev zaposlitve.«

Vse več pouličnih otrok je srce trgajoč dokaz hude revščine v mestih držav v razvoju. Po nekaterih ocenah je po svetu kar 30 milijonov pouličnih otrok! V knjigi Mega-city Growth and the Future piše: »Revščina in drugi problemi uničujejo družinske vezi, zato so poulični otroci prisiljeni skrbeti sami zase.« Ti otroci se pogosto s težavo prebijajo skozi življenje z iskanjem po smeteh, prosjačenjem ali hlapčevskim delom na krajevnih trgih.

Druga mračna dejstva

Revščina lahko vodi v kriminal. V nekem južnoameriškem mestu, znanem po svoji inovativni sodobni arhitekturi, se je kriminal tako razmahnil, da mesto hitro postaja pokrajina železnih rešetk. Meščani, od najbogatejših do najrevnejših, nameščajo rešetke, da bi si zaščitili lastnino in zasebnost. Pravzaprav živijo v kletkah. Nekateri rešetke namestijo celo, še preden dokončajo hišo.

Veliko število prebivalstva tudi preobremeni zmožnost mesta, da vsem priskrbi najpotrebnejše, kot so voda in higienske razmere. Ocenili so, da v nekem azijskem mestu potrebujejo 500.000 javnih stranišč. Toda nedavna raziskava je pokazala, da je tam uporabnih le 200 stranišč!

Ne gre pa spregledati tudi tega, kako prenaseljenost pogosto uničujoče vpliva na krajevno okolje. Bližnje kmetijske površine izginjajo, ko se meje mesta širijo. Federico Mayor, nekdanji vodja Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, pravi: »Mesta porabijo ogromno energije, izčrpavajo vodno zalogo ter goltajo hrano in blago. [. . .] Njihovo fizično okolje je popolnoma izčrpano, ker ne more več priskrbovati vsega potrebnega, niti vsrkavati vsega proizvedenega.«

Problemi velikih mest v zahodnih deželah

Razmere v zahodnih državah morda niso tako hude, še vseeno pa urbana kriza je prisotna. V knjigi The Crisis of America’s Cities na primer piše: »Za ameriška mesta je danes značilno, da je v njih izredno veliko nasilja. [. . .] Nasilje je v ameriških mestih tako zelo razširjeno, da so začele zdravstvene revije temu namenjati veliko prostora, kot enemu večjih splošnih zdravstvenih problemov našega časa.« Seveda pa je nasilje hud problem tudi v mnogih drugih večjih mestih po svetu.

Kvarjenje mestnega življenja je eden od razlogov, zakaj mnoga mesta niso več privlačna za delodajalce. V knjigi The Human Face of the Urban Environment piše: »Posli so se preselili v predmestja ali v tujino, zapirajo tovarne in za seboj puščajo ‚rjava polja‘ – prazne stavbe na onesnaženih zemljiščih z zakopanimi strupenimi odpadki v tleh –, ki so povsem neprimerna za razvoj.« Posledica je, da so v mnogih mestih revni skoncentrirani na področjih, »na katerih se okoljevarstvene probleme preveč zlahka ignorira – kjer so kanalizacijski sistemi odpovedali; kjer voda ni dovolj prečiščena; kjer tam, koder je prepolno smeti, mrgoli škodljivcev, ki vdirajo v bivališča; kjer majhni otroci v propadajočih stanovanjskih zgradbah jedo svinčevo barvo s sten . . ., kjer se zdi, da nikomur za to ni mar«. V takšnem okolju se močno razrašča kriminal, nasilje in obup.

Poleg tega imajo zahodna mesta težave pri zagotavljanju temeljnih storitev. Že leta 1981 sta avtorja Pat Choate in Susan Walter napisala knjigo z dramatičnim naslovom America in Ruins​—The Decaying Infrastructure (Amerika v ruševinah – propadajoča infrastruktura). V njej sta napisala: »Ameriški javni objekti se obrabljajo hitreje, kakor jih nadomeščajo.« Avtorja sta izrazila veliko zaskrbljenost zaradi visokega števila rjavečih mostov, propadajočih cest in kanalizacijskih sistemov v večjih mestih.

Dvajset let za tem je infrastruktura mest, kot je na primer New York, še vedno poškodovana. V članku v New York Magazine je bil opisan masivni projekt Tunel tretje vode. Ta sedaj poteka že kakih 30 let in mu pravijo »največji posamezni infrastrukturni projekt na zahodni polobli«. Stroški v zvezi s projektom znašajo kakih pet milijard USD. Ko bo tunel končan, bo mestu New York dnevno priskrbel okrog 3,8 milijard litrov sveže vode. »Toda pri vsem tem izredno obsežnem kopanju,« pravi pisec, »naj bi bil tunel samo dopolnilo obstoječim cevem, tako da bi jih lahko popravili – prvič, odkar so jih na začetku tega stoletja napeljali.« Glede na članek v The New York Times bo popravilo preostale razpadajoče infrastrukture tega mesta – njegovih podzemnih železnic, vodovodnih napeljav, cest, mostov – po ocenah stalo 90 milijard USD.

Seveda pa New York ni edino mesto, ki ima težave pri zagotavljanju potrebnih storitev. Pravzaprav se je izkazalo, da ima precej velikih mest svoje ranljive točke, razlogov za to pa je mnogo. Februarja 1998 je bil Auckland na Novi Zelandiji več kot dva tedna ohromljen zaradi izpada električne energije, ki je povzročil veliko škode. Prebivalci Melbourna v Avstraliji pa so bili 13 dni brez tople vode, ko so zaprli dovod plina zaradi nezgode v proizvodnem obratu.

Potem pa je tu še problem, ki je skupen skoraj vsem mestom – prometni zastoji. Arhitekt Moshe Safdie pravi: »Temeljni konflikt – neprilagojenost – obstaja med velikostjo mest in prometnimi sistemi, ki so jim na voljo. [. . .] Mestna središča starejših mest morajo prilagajati tako obsežnemu prometu, kot si ga takrat, ko so bila grajena, niso niti predstavljali.« Glede na The New York Times so v mestih, kot so Kairo, Bangkok in São Paulo, prometni zastoji »pravilo«.

Kljub vsem tem problemom pa kaže, da stalen tok preseljevanja v mesta ni nič manjši. Glede na članek v The UNESCO Courier »upravičeno ali neupravičeno, mesto očitno ponuja napredek in svobodo, vizijo o priložnosti in je neustavljiva vaba«. Kaj pa velikim mestom sveta prinaša prihodnost? Ali obstajajo kakšne stvarne rešitve za njihove probleme?

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Množičen pritok ljudi pogosto vodi v visoko brezposelnost in nepolno zaposlenost.«

[Slika na strani 7]

Prometni zastoji so nadloga mnogih mest

[Slika na strani 7]

Milijoni pouličnih otrok skrbijo sami zase

[Slika na strani 7]

Mnogim mestnim prebivalcem se sanje o boljšem življenju ne uresničijo