Nevarnosti štopanja

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

Vročega poletnega dne leta 1990 je 24-letni britanski nahrbtnikar Paul Onions štopal na Hume Highwayu, južno od Sydneyja v Avstraliji. Bil je hvaležen tujcu, ko mu je ustavil, da bi ga peljal. Paul si ni mislil, da ga bo ta vožnja skorajda stala življenje.a

PAUL se ni menil za nevarnost in se usedel na sprednji sedež vozila ter kramljal z voznikom. Navidez dobrohotni voznik je po nekaj minutah postal agresiven in prepirljiv. Potem pa je nenadoma zapeljal na rob cestišča in dejal, da želi vzeti nekaj glasbenih kaset izpod sedeža. Vendar ni izvlekel kaset, temveč pištolo. Nameril jo je v Paulova prsa.

Paul se ni zmenil za voznikovo zahtevo, naj ostane na sedežu, si hitro odpel varnostni pas, skočil iz avtomobila in z vso močjo stekel po cesti. Voznik je stekel za njim, tako da so ga jasno videli vsi drugi avtomobilisti. Navsezadnje ga je dohitel, zgrabil za majico in ga podrl na tla. Paul se je uspel rešiti in steči proti bližajočemu se dostavnemu avtomobilu. Preplašeno voznico, mater z otrokom, je prisilil, da je ustavila. Na njegovo prošnjo ga je sprejela v avto, zavila čez srednji pas in odhitela proč. Šele kasneje so odkrili, da je bil Paulov napadalec serijski morilec, ki je umoril že sedem nahrbtnikarjev, med njimi tudi take, ki so štopali v parih.

Zakaj so bile te žrtve tako privlačne tarče za ubijalca? Na morilčevem sojenju je sodnik pripomnil: »Vse žrtve so bile mlade. Stare so bile med 19 in 22 leti. Vse so potovale daleč od doma, zaradi česar je morilec sklepal, da jih, če se jim kar koli zgodi, nekaj časa ne bodo pogrešali.«

Svobodno pohajkovanje

Danes je mednarodno potovanje dosegljivo mnogo več ljudem, kakor je bilo še pred samo nekaj leti. V petletnem obdobju se je na primer število Avstralcev, ki so obiskali Azijo, več kot podvojilo. Številni najstniki in mladi odrasli iščejo izkušenj ali pustolovščin, zato se z letalom odpravijo v oddaljene kraje. Mnogi od teh potnikov nameravajo štopati, da bi tako imeli čim manj stroškov. Žal pa mnogokje po svetu štopanje ni več zanimiv in relativno varen način potovanja, kakršen je bil nekdaj – niti za popotnike niti za tiste, ki jih vzamejo v avto.

Pozitivno stališče do potovanja in navdušenje zanj preprosto ne moreta nadomestiti trezne, praktične modrosti. »Zaradi velike želje po potovanju mladi največkrat odpotujejo premalo pripravljeni na potovanje ter ne razumejo popolnoma nevarnosti ali odgovornosti,« piše v knjižici, napisani za družine, ki iščejo pogrešane otroke.

V knjigi je še pripisano: »Ljudje, ki potujejo z organizirano izletno skupino, poslovno ali pa gredo na skrbno načrtovano potovanje, redkokdaj izginejo. Zdi se, da je večina ljudi, ki se navsezadnje znajdejo na seznamu pogrešanih, najsibo v Avstraliji ali v kaki drugi državi, nahrbtnikarjev na poceni potovanjih.«

Posameznik, ki potuje brez izdelanega potovalnega načrta, bodisi s štopanjem ali ne, je lahko bolj izpostavljen nevarnostim, čeprav je tako potovanje za nekatere, ki ne marajo občutka vezanosti, bolj privlačno. Ko sorodniki in prijatelji ne vedo za to, kje in kod popotnik potuje, v nujnem primeru ne morejo kaj dosti pomagati. Kaj, če se popotnik na primer znajde v bolnišnici nezavesten, nihče doma pa ne ve, kje je?

Ohranjanje stika

Britanski novinar Richard Shears je v svoji knjigi Highway to Nowhere pisal o sedmih pogrešanih štoparjih, ki so »nenadoma nehali komunicirati z družino in prijatelji«. Seveda sprva družine morda niso prepričane, ali so njihovi sorodniki izginili ali pa so samo pretrgali stik. Zato se, kadar izgubijo stik s popotniki, morda obotavljajo o tem obvestiti oblasti.

Eni od štopark se je med telefonskimi razgovori s staršema pogosto pretrgala zveza, ko ji je zmanjkalo drobiža. Njena starša sta o tem kasneje razmišljala, zato sta spodbujala družine, naj otrokom priskrbijo telefonske kartice oziroma kako drugače poskrbijo, da lahko otroci kličejo domov. To morda ni obvarovalo življenja te mladenke, vendar pa lahko redna komunikacija pogosto pomaga popotniku ogniti se težavam ali se vsaj spoprijeti z manjšimi.

Sedem nahrbtnikarjev, ki so umrli, je morda bralo knjige za popotnike, v katerih je bila Avstralija predstavljena kot ena najvarnejših dežel na svetu za štoparje. Toda ponovno se je potrdilo, da je štopanje nepremišljeno – celo v parih in v »najvarnejši« državi.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 27]

Starši se lahko ognejo nepotrebni skrbi, tako da otrokom priskrbijo telefonske kartice ali kako drugače poskrbijo, da ti pokličejo domov