Reševanje pred ubijalsko nevihto!

Pustošenje orkana Mitcha je bilo lani glavna tema časopisnih naslovnic po vsem svetu. Le malo pozornosti pa se je posvetilo pogosto junaškim naprezanjem Jehovovih prič, da bi pomagali žrtvam te ubijalske nevihte. Naslednje poročilo dramatično prikazuje, kako lahko pravo krščanstvo in bratovščina zmagujeta celo v najslabših okoliščinah.

DVAINDVAJSETEGA oktobra 1998 se je nad jugozahodnim Karibskim morjem rodil ubijalec. Pojavil se je kot tropska depresija. V 24 urah se je iz nje razvila tropska nevihta. Dali so ji ime, ki se ga bodo ljudje še dolgo spominjali s strahom in bolečino: Mitch. Pridobival je moč in se usmeril proti severu. Do 26. oktobra je že postal orkan 5. kategorije in ustvarjal dolgotrajne vetrove, hitrosti 290 kilometrov na uro in s sunki precej nad 320 kilometrov na uro.

Sprva je bilo videti, da namerava Mitch udariti proti Jamajki in Kajmanskim otokom. Toda ubijalec se je obrnil proti zahodu in se napotil naravnost k Belizu na srednjeameriški obali. Grozil je severni honduraški obali. Potem pa je nenadoma napadel. Tridesetega oktobra je vdrl v Honduras in v širokem pasu kosil smrt in uničenje.

Mitch udari Honduras

Mitch je najavil svojo prisotnost z močnimi nalivi dežja. »V soboto, 31. oktobra, okoli ene ure zjutraj,« se spominja Víctor Avelar, polnočasni oznanjevalec, ki živi v Tegucigalpu, »smo slišali hrup, kakor da gre za zelo močno grmenje. Kar je bil prej potoček, je bila zdaj besneča reka! Tok je s seboj odnesel dve hiši, v katerih so bili ujeti vpijoči stanovalci.« V drugem delu mesta je pod plazom blata umrlo 32 ljudi. Med njimi je bilo tudi 8 takšnih, ki so s Pričami preučevali Biblijo, ni pa umrl noben krščeni Pričevalec.

Honduraške oblasti so se na to krizo hitro odzvale, tako da so postavile zatočišča. Pomagat je prišla tudi mednarodna reševalna ekipa iz več kot dvanajstih dežel. Tudi Jehovove priče so bili na čelu reševalnih naprezanj. V mislih so namreč imeli biblijske besede: »Delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si ž njimi domači po veri.« (Galatom 6:10) Zato so ustanovili odbore za nujno pomoč. Priče so se zavedali, v kako obupnem položaju so priobalna mesta, zato so organizirali reševalno misijo.

Priča po imenu Edgardo Acosta se spominja: »V soboto, 31. oktobra, smo dobili majhen čoln in se odpravili na poplavljeno področje. Rešili smo lahko dva brataa, a smo se zavedali, da potrebujemo večji čoln, če želimo izvleči vse brate in sestre. Tako smo dobili kitolovko in se v nedeljo zgodaj zjutraj odpravili na drugo potovanje. Sčasoma smo rešili vse člane tamkajšnje občine ter nekaj sosedov, skupaj 189 ljudi.«

Juan Alvarado je pomagal pri reševalnih akcijah blizu La Junte. Takole se spominja: »Slišali smo lahko ljudi, ki so vpili: ‚Na pomoč! Rešite nas!‘ Česa tako strašnega dotlej še nisem doživel. Bratje in sestre so bili popolnoma ujeti. Mnogi so bili na strehah hiš.« Preživelka, María Bonilla, pojasnjuje: »Voda okoli nas je bila kakor ocean. Vsi smo jokali.« Toda reševalna kampanja je bila uspešna. Preživelec Humberto Alvarado pravi: »Bratje nas niso le rešili, temveč so nam dali tudi zavetje, hrano in oblačila.« Humberto se nadalje spominja: »Neki človek, ki je opazoval reševanje, nam je dejal, da ga ni skušal rešiti nihče iz njegove cerkve, le Jehovove priče. Zdaj je prepričan, da imajo Jehovove priče pravo religijo!«

V mestu La Lima je bila skupina Prič ujeta v hiši. Ko se je okoli njih dvigala voda, so v strop naredili luknjo in splezali na strešne tramove. Priča Gabi pripoveduje: »S hrano smo bili preskrbljeni za nekaj dni. Ko smo te zaloge porabili, je eden od bratov tvegal svoje življenje, šel v vodo in nabral kokosove orehe. Gorje smo si lajšali tako, da smo peli kraljestvene pesmi.« Juan, strežni služabnik, se spominja: »Nismo mislili, da bomo preživeli. Zato smo se odločili, da bomo preučevali biblijsko revijo Stražni stolp. Vsi smo začeli jokati, saj smo mislili, da zadnjič preučujemo skupaj. Preučevanje nas je ojačalo, da smo zdržali.« Po osmih dneh vztrajanja so jih reševalne ekipe navsezadnje rešile.

Mnogi, ki so preživeli poplavo, so bili na varnem in živi, a so se morali spoprijeti z grenko resničnostjo. Priča Lilian priznava: »Zelo boleče je zgubiti osebno premoženje, kot so obleke, pohištvo in družinske fotografije. Ko sem videla svojo hišo polno blata, smeti in celo kač, je bilo preprosto grozno!« Spet pa se je pokazalo, kako neprecenljiva je krščanska bratovščina. »Bratje so prišli pomagat,« se spominja Lilian. »Moj mož, ki ni Priča, je vprašal: ‚Kako se jim bomo oddolžili za vse njihovo delo?‘ Ena od sester pa mi je na to odgovorila: ‚Meni se ti ni treba zahvaljevati. Jaz sem tvoja sestra!‘ «

Salvador občuti Mitchevo besnenje

Orkan Mitch je na poti proti zahodu, proti Salvadorju, oslabel, vendar je imel še vedno ubijalsko moč. Jehovove priče v Salvadorju so bili takrat zaposleni z načrtovanjem območnega zborovanja »Živeti po Božje«. Pričakovali so več kot 40.000 navzočih. Bolj ko se je Mitch bližal, manj je bilo verjetno, da bodo lahko na to zborovanje prišli vsi bratje. Reke so poplavljale ter požirale pridelke, ceste in hiše. S hribov, osiromašenih zaradi krčenja gozdov, so polzeli veliki plazovi blata.

Nelson Flores je bil predsedujoči nadzornik občine Jehovovih prič v Chilangueri. V soboto zjutraj, 31. oktobra, se je zbudil in ugotovil, da na drugi strani reke, kjer je nekdaj stala Chilanguera, ni bilo ničesar več! Odneslo je petsto hiš! Nelson se je v strahu za življenje svojih duhovnih bratov in sester, in le malo misleč na lastno varnost, pognal v naraslo reko. »Ko sem prispel na drugo stran,« se spominja Nelson, »sem se postavil na noge in se skušal orientirati. Vsak dan sem šel skozi to področje, oznanjeval od hiše do hiše, zdaj pa nisem mogel najti niti enega znanega orientacijskega znamenja!«

Tisto noč je v Chilangueri umrlo kakih 150 ljudi. Med njimi je bilo tudi precej takih, ki so preučevali Biblijo z Jehovovimi pričami, ni pa umrl noben krščeni Priča.

Reševalna kampanja se je kmalu začela. Arístedes Estrada, ki je pomagal organizirati te operacije, pojasnjuje: »V Chilanguero nismo smeli. Voda je še vedno naraščala! Nikoli ne bom pozabil pogleda na ljudi, ki so vpili na pomoč, a so se bili reševalci zaradi tega, ker je bilo v nevarnosti njihovo lastno življenje, prisiljeni umakniti in jih zapustiti.« Toda sčasoma so bili vsi bratje in sestre varno evakuirani. Kraljestvene dvorane so bile begunska središča. Poleg tega so v bolnišnicah, šolah in na drugih mestih namestili Priče, ki so v popisih ranjencev in brezdomcev iskali imena Prič. Krajevne občine so brž priskrbele vse potrebno.

Potrebščin pa ni bilo vedno lahko dobiti v zbirna središča. Bratje iz mesta Corinto so se napotili natovorjeni s pridelki z lastnih polj, a so naleteli na plaz zemlje, zaradi katerega niso mogli naprej. Rešitev? Skozenj so si skopali pot! Sprva so opazovalci le skeptično gledali, potem pa so bili tako ganjeni, da so tudi oni prispevali svoje moči in pomagali očistiti cesto. Bratje iz Corinta so prišli na cilj blatni, a veseli, da so dali svoj prispevek.

Eno od zbirnih središč je bilo v podružničnem uradu Watch Tower Society. Gilberto, član tamkajšnjega osebja, je pomagal razdeljevati prispevke. Takole se spominja: »Bilo je neverjetno! Prispelo je toliko vozil, da je bilo treba določiti prostovoljce, ki so na parkirišču in ulici pred podružnico usmerjali promet.« Ocenjujejo, da je bilo darovanih 25 ton oblačil in 10 ton hrane. Oblačila je cel teden razporejalo in odvažalo 15 prostovoljcev.

Mitch gre mimo Nikaragve

Mitch se je meji z Nikaragvo približal ravno toliko, da je tudi na to ozemlje odložil pogubni dež. Uničenih je bilo na tisoče domov, odplavilo pa je tudi ceste. Blizu mesta Posoltega je plaz blata pokopal pod seboj cele vasi, več kot 2000 ljudi.

Ko so Priče v Nikaragvi zvedeli za to tragedijo, so organizirali veliko akcijo pomoči. Prostovoljce so poslali na utrudljivo in nevarno odpravo sočutja – poiskati brate in sestre! V Posoltego sta se odpravili dve skupini Prič, ena iz Leóna (mesta južno od Posoltege) in druga iz Chichigalpa (mesta na severu). Vsak brat je nosil težak zavoj zaloge živil. Reševalci so opozorili, da je pot tja pravzaprav neprehodna, toda bratje so bili odločeni.

V ponedeljek, 2. novembra, so bratje iz Leóna zgodaj zjutraj zalogo natovorili na tovornjak in se odpeljali vse do odplavljenega mostu. Potem ko so tovornjak raztovorili, so se razdelili v dve ekipi kolesarjev: ena se je napotila v Posoltego, druga pa v poplavljeno mesto Telica. Bratje so se na začetku pomolili. »Po molitvi,« pravi eden od reševalcev, »smo občutili izredno moč.« Potrebovali so jo. Morali so prečkati velike jarke, včasih so drseli skozi blato, drugič pa so kolesa nosili na ramenih. Pot so jim pogosto zapirala porušena drevesa. Treba je bilo zdržati tudi grozljive poglede na človeška trupla, ki so plavala na vodi.

Presenetljivo je, da so kolesarji iz Leóna in Chichigalpa prispeli v Posoltego skorajda sočasno! Nerio López, član reševalne ekipe, se spominja: »Moje kolo je imelo dotrajani gumi. Mislil sem, da bosta dobri samo še za kak kilometer ali dva.« Vendarle je kolo nekako zdržalo. Le med vračanjem sta mu obe gumi spustili. Kakor koli že, bratje so bili prvi prispeli reševalci. Kako radostni so bili, ko so se sestali s skupino krajevnih krščanskih bratov in sester! »Tako sem hvaležna Jehovu in našim bratom, ker so nas podprli in nam pomagali,« je dejala neka sestra. »Nikoli si nismo predstavljali, da nam bodo bratje prišli pomagat tako hitro.«

To je bila le prva od mnogih kolesarskih odprav k poplavljenim mestom in mnogokrat so bili bratje prvi reševalci na kraju nesreče. Mesto Larreynaga je bilo priča posebnemu prizoru: tja je prikolesarilo 16 bratov! Krajevne brate in sestre je to njihovo naprezanje ganilo do solz. Včasih so si morali kolesarji na hrbet natovoriti po več kot 20 kilogramov potrebščin. Dva brata sta nosila več kot 100 kilogramov zaloge živil v mesto El Guayabo! Nekega kolesarja, ki je na svojem kolesu prevažal, kolikor je lahko, je tolažilo razmišljanje o biblijskem stavku iz Izaija 40:29: »Trudnemu daje [Jehova] krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči.«

Priče iz mesta Tonalá so poslali sla, da bi odgovornim bratom sporočil, da so jim zaloge hrane že skoraj pošle. Ko je sel prispel, je presenečen izvedel, da so zaloge pomoči že poslali! In ko je prišel domov, ga je v hiši že čakala hrana. Marlon Chavarría, ki je pomagal prevažati potrebščine na poplavljeno področje okoli Chinandege, se spominja: »V nekem mestu je bilo 44 družin Prič. Bratje pa so svojo hrano delili tudi z drugimi, tako da je je bilo dovolj za 80 družin.«

Ta reševalna naprezanja so opazile tudi oblasti. Župan mesta Wamblán je Pričam takole pisal: »Pišemo vam glede možnosti, da bi nam kako pomagali. [. . .] Vidimo, kako pomagate svojim bratom in sestram tu v Wamblánu. Želeli bi vedeti, ali bi lahko storili tudi kaj za nas.« Jehovove priče so se odzvali tako, da so poslali hrano, zdravila in oblačila.

Divjanje v Gvatemali

Mitch je potem, ko je zapustil Honduras in Salvador, vdrl v Gvatemalo. Saro Agustín, Pričo, ki živi južno od mesta Gvatemala, je zbudilo bučanje besneče vode. Soteska, v kateri je živela, se je spremenila v bučno reko. Sara je prej pogosto trkala na vrata sosedov, da bi se z njimi pogovarjala o biblijski resnici, zdaj pa je šla od vrat do vrat in jih na vso moč skušala zbuditi! Kasneje se je s hriba nenadoma odtrgal plaz blata in pogoltnil mnogo hiš njenih sosedov. Sara je zgrabila lopato in začela pomagati preživelim. Iz blata je skopala sedem otrok. Po poklicu je bila babica in je enemu od teh otrok pomagala na svet. Žal pa je bila najstnica Vilma med umrlimi. Sara ji je pred kratkim pustila biblijsko literaturo.

Mitch sicer ni več toliko besnel, a je stalen dež precej poškodoval pridelek, mostove in domove. V podružničnem uradu Jehovovih prič v Gvatemali so se odločili, da bi del velike količine potrebščin, ki so prispele k njim, lahko uporabili tako, da bi pomagali bratom in sestram v Hondurasu. Mnogih mostov ni bilo več, letališče pa je bilo poplavljeno, zato so potrebščine morali poslati po vodi. Frede Bruun iz podružničnega urada se spominja: »Najeli smo 8-metrski čoln iz steklenih vlaken in odpluli s kako tono zdravil in hrane. Po mučnem potovanju po razburkanem morju smo do kože premočeni končno prispeli v pristanišče Omoa.«

Posledice Mitcha

Zdelo se je, da se bo Mitch na prehodu čez jugovzhodni del Mehike zdaj zdaj pomiril. V enem od zadnjih zdihljajev pa se je napotil proti severovzhodu in udaril ob južno Florido v ZDA. Toda kmalu je zgubil moč. Umaknil se je nad Atlantik in začel hitro pojenjati. Do 5. novembra so preklicali vsa opozorila pred tropsko nevihto.

Nekateri izvedenci Mitchu pravijo »najbolj smrtonosen orkan, ki je v zadnjih dveh stoletjih udaril zahodno poloblo«! Končni smrtni davek bo morda 11.000 mrtvih; na tisoče ljudi še vedno pogrešajo. Več kot tri milijone ljudi je ostalo brez doma ali pa je bilo vsaj zelo prizadetih. Honduraški predsednik Carlos Flores Facusse je potožil: »Izgubili smo tisto, kar smo počasi zgradili v 50 letih.«

Mnogo Jehovovih prič je zaradi Mitcha ostalo brez doma. Žal marsikje ni več niti zemljišča, na katerem je stal njihov dom! Kljub temu pa so se Jehovove priče dogovorili in pomagali mnogim popraviti ali ponovno zgraditi domove.

Tragične katastrofe, kakršna je orkan Mitch, so krut opomin, da živimo v »kritičnih časih, v katerih bo težko živeti«. (2. Timoteju 3:1–5, NW) Pred takimi katastrofami bomo res zaščiteni šele, ko bo Božje kraljestvo prevzelo upravo nad tem planetom. (Matevž 6:9, 10; Razodetje 21:3, 4) Jehovove priče pa so kljub temu hvaležni, da neposredno zaradi Mitcha ni umrl nihče od njihovih bratov in sester.b Poslušnost krajevnim evakuacijskim naredbam in dobro organiziranje krajevnih občin sta mnogim pomagali na varno.

V zadnjih nekaj mesecih so se Jehovove priče v prizadetih državah zelo trudili, da bi zopet vzpostavili rutino duhovnih dejavnosti. V Salvadorju so na primer poskrbeli za pomoč žrtvam nevihte, tako da so lahko bili ti navzoči na območnem zborovanju, ki je bilo le nekaj dni po tem, ko je skozi Salvador šel Mitch. Bratje so za prevoz najeli avtobuse, poskrbeli pa so tudi za nastanitev. Poskrbljeno je bilo celo za zdravljenje bolnih, da bi bili lahko tudi oni navzoči! Zbor je bil zelo uspešen. Najvišje število navzočih je bilo 46.855, precej več od prvotno pričakovanih. »To, kar smo doživeli, nas je prizadelo,« priznava José Rivera, salvadorski brat, ki je zaradi Mitcha ostal brez doma in podjetja. »Toda gostoljubnost bratov in sester na tem zborovanju nas je spremenila.« Iz teh držav poročajo o velikanskem porastu števila navzočih na shodih Jehovovih prič, k čemur je neposredno prispevalo tudi to, da so opazovalci gledali naša reševalna naprezanja.

Morda pa je to doživetje še najbolj vplivalo na same Priče. Carlos, ki je preživel poplavo v Hondurasu, pravi: »Nikoli nisem doživel česa takega. Osebno sem občutil ljubezen in navezanost bratov.« Da, škoda, ki jo je stresal orkan Mitch, bo nekega dne stvar preteklosti. Toda ljubezen, ki so jo pokazali Jehovove priče, od katerih so mnogi tvegali svoje življenje in se izpostavljali nevarnostim, da bi pomagali svojim bratom, ne bo nikoli pozabljena.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 19]

Sosednji Priče ponudijo roko

KO SO vremenoslovci predvideli, da bo orkan Mitch udaril v Belize, so se ljudje nanj pripravili. Vlada je odredila evakuacijo z vseh priobalnih in niže ležečih področij. Jehovove priče so se umaknili v glavno mesto Belmopan, skoraj 80 kilometrov v notranjost države, ali v druga više ležeča mesta.

K sreči je glavni sunek Mitchevega besnenja prizanesel Belizu. Toda ko so tamkajšnji bratje slišali za mučno stanje svojih bratov v Hondurasu, Nikaragvi in Gvatemali, so prispevali hrano, oblačila, prečiščeno pitno vodo in denar.

Tak odziv je bil pravzaprav značilen za brate iz sosednjih držav. Priče iz Kostarike so poslali štiri velike zabojnike hrane, oblačil in zdravil. Bratje v Panami so postavili štiri središča za sprejemanje, razporejanje in pakiranje darovanih predmetov. V nekaj dneh so jih zbrali za več kot 20.000 kilogramov. Neki Nepriča je komentiral: »Mislil sem, da je vojska številka ena v organiziranju reševalnega dela. Zdaj pa vidim, da ta položaj zasedajo Jehovove priče.« Priče so zdaj začeli redno obiskovati tega moža, da bi se z njim pogovarjali o biblijskih resnicah.

Brat, ki se ukvarja s prevozništvom, je priskrbel polpriklopnik in voznika (Nepriča), da bi predmete odpeljal v Nikaragvo. Uradniki v Panami in Kostariki so obšli carinske zahteve. Dovolili so, da je tovornjak prečkal njihove meje. Z gorivom, ki so ga prispevali na neki bencinski postaji, so napolnili oba tovornjakova rezervoarja, kar je bilo dovolj za potovanje v obe smeri! Tudi cariniki v Nikaragvi niso pregledovali paketov. »Če je to od Jehovovih prič, nam ni treba pregledati,« so dejali. »Z njimi nikoli nimamo težav.«

Čez Honduras ni bilo mogoče potovati po kopnem, toda neka krščanska sestra, ki dela za honduraško veleposlaništvo, je lahko službeno uredila tako, da so pošiljko pomoči poslali brezplačno z letalom! Tako so poslali več kot 10.000 kilogramov materiala.

Zanimivo je, da je nekatere Nepriče precej ganilo reševalno delo Prič. Nekaj podjetij je prispevalo kartonske škatle, stojala z lepilnimi trakovi in plastične posode. Drugi so dali denarne prispevke in popuste. Zaposleni na letališču v Panami so bili še posebej ganjeni, ko so videli več kot 20 Prič, ki so prostovoljno pomagali raztovarjati prispevke za Honduras. Naslednji dan se je nekaj teh letaliških delavcev pojavilo s prispevkom, ki so ga sami zbrali.

[Okvir na strani 20]

Podobno reševalno delo v Mehiki

MEHIKI orkan Mitch ni naredil veliko škode. Toda le nekaj tednov prej, preden je ta ubijalec prizadel Srednjo Ameriko, so bile v zvezni državi Chiapas močne poplave. Prizadetih je bilo približno 350 skupnosti; ponekod so izginila cela mesta.

Seveda so imeli Jehovove priče na tem področju zaradi poplav mnogo preglavic. Toda hitro ukrepanje starešin iz krajevnih občin je pogosto pomagalo zmanjšati udarec nevihte. V neki mali skupnosti so na primer starešine obiskali vsakega člana občine in ga opozorili, naj se, če bo še naprej deževalo, zateče v kraljestveno dvorano. Menili so, da je dvorana v tistem kraju najtrdnejša zgradba. Ob zori sta se v mesto naenkrat privalili dve poplavljajoči reki! Priče in precej njihovih sosedov so preživeli silovit priliv rek, tako da so se zatekli na streho kraljestvene dvorane. Niti en Pričevalec ni bil ob življenje.

Kljub temu pa se je kakih 1000 Prič iz Mehike moralo preseliti v državna zatočišča. Popolnoma uničenih je bilo kakih 156 domov Prič, 24 pa jih je bilo poškodovanih. Poleg tega je popolnoma uničilo sedem kraljestvenih dvoran.

Zato je bilo organiziranih šest odborov za pomoči potrebnim Jehovovim pričam in njihovim sosedom. Hitro so razdelili hrano, oblačila, odeje in druge potrebščine. Pravzaprav so krajevne oblasti, ko so bile obveščene o obsežnosti reševalnega dela, izjavile: »Še vojska ni mogla biti tako hitra.«

Jehovove priče so že dolgo znani po poštenosti in to jim je bilo pogosto v prid. Ko je na primer neka skupina ljudi prosila krajevne oblasti za pomoč, so jih ti vprašali, ali je v njihovi skupnosti tudi kaka Jehovova priča. Po pritrdilnem odgovoru so jim oblasti dejale: »Potem pa enega od njih pripeljite k nam, da mu damo zalogo živil!«

Neki starešina iz krajevne občine zadeve dobro povzema, ko piše: »Bratje kljub tej katastrofi ohranjajo pozitivno držo. Mnogi bratje iz bližnjih skupnosti so tvegali svoje življenje in nam prišli pomagat s hrano ter nas ojačat z biblijskimi publikacijami. Veliko razlogov imamo za zahvaljevanje Jehovu.«

[Zemljevid/slika na strani 14]

Mehika

Gvatemala

Belize

Salvador

Honduras

Nikaragva

Kostarika

[Slika na strani 15]

HONDURAS

◼ Guacerique

[Slike na strani 16]

SALVADOR

◼ Glavna ulica v Chilangueri

◼ José Lemus in njegovi hčerki so preživeli, obstala pa je tudi kraljestvena dvorana

◼ José Santos Hernandez pred uničenim domom

[Slike na strani 17]

NIKARAGVA

◼ Prva ekipa kolesarjev namenjenih v Telico

◼ Priče v El Guayabu so srečni sprejemali vreče s hrano

[Slike na strani 18]

NIKARAGVA

◼ Prostovoljci so ponovno zgradili prvega od mnogih domov

◼ Priče iz krajevnih občin so pomagali pakirati vreče s hrano

[Slika na strani 18]

GVATEMALA

◼ Sara je pomagala iz blata rešiti sedem otrok