Kakovostno življenje brez uda

»PLEZALEC je zopet na vrhu.« Tako je pisalo v nekem časopisu, ko je Tom Whittaker prišel na vrh Mount Everesta. Na ta visoki vrh so se povzpeli že mnogi pred njim, toda Tom Whittaker je bil prvi, ki mu je to uspelo kljub amputirani nogi. Nogo je izgubil v prometni nesreči. Umetna noga oziroma proteza pa mu je omogočila, da se je lahko še naprej ukvarjal s svojim športom. Podobne naprave tisočim drugim amputirancem omogočajo zelo kakovostno življene. Pravzaprav ni več nenavadno videti amputirance teči na kratke proge, igrati košarko ali voziti kolo.

Na začetku so bile umetne noge in roke preproste lesene palice in železne kljuke. Toda prišlo je do izboljšav, ko je bilo v vojnah pohabljenih na tisoče ljudi. Ne preseneča, da prav vojaškemu kirurgu, Francozu Ambroiseju Paréju iz 16. stoletja, pripisujejo, da je vpeljal prvo generacijo pravih protez. Danes pri proteznih napravah uporabljajo hidravliko, izpopolnjene kolenske sklepe, fleksibilne noge iz ogljikovih vlaken, silikonske, plastične in druge visokotehnične izdelke, ki mnogim omogočajo, da hodijo in se premikajo bolj naravno in udobno, kakor so si sploh kdaj lahko mislili. Napredek v mikroelektroniki omogoča bolj naravno premikanje umetnih rok in nog. Proteze so sedaj tudi lepšega videza. Sodobni umetni udi imajo oblikovane tudi prste, za nekatere od teh je celo videti, kakor da imajo vene. Tako so na primer neki manekenki zaradi raka amputirali nogo, a se je lahko še naprej ukvarjala z manekenstvom, ker so ji namestili protezo zelo naravnega videza.

Pomembno je stališče

Vendar pa Ellen Winchell, strokovnjakinja za duševno zdravje, svari: »Ko greste skozi takšno travmo, kot je amputacija, vas to vsega močno pretrese – telesno, čustveno, duševno in duhovno.« Razmislite o Williamu, kateremu so amputirali nogo, ker se mu je po poškodbi razvila gangrena. Takole pravi: »Eden od ključev za premagovanje kakršnega koli izziva v življenju je naše stališče. Na svojo invalidnost nikoli ne gledam kot na pomanjkljivost. Namesto tega sem pozitiven glede kakršnih koli ovir, ki jih imam po nesreči.« Ellen Winchell, ki je tudi sama amputiranka, se strinja in pravi, da se bodo ljudje s pozitivnim stališčem verjetno bolje prilagodili na izgubo uda kakor pesimistični ljudje. Kot pravi Biblija: »Srce veselo daje dobro zdravilo.« (Pregovori 17:22)

Prebudite se! je govoril z več kristjani, ki so se dobro prilagodili na izgubo uda. Večina je predlagala, naj amputiranci ne bodo preveč osredinjeni na svojo invalidnost, niti naj ne bodo o tem preveč molčeči. »Zelo bi me motilo, če bi drugi menili, da je to ena od prepovedanih tem,« je rekel Dell, ki so mu amputirali levo nogo pod kolenom. »Zdi se mi, da se potem zaradi tega vsi počutimo nelagodno.« Če ste brez desne roke, nekateri strokovnjaki priporočajo, da pri pozdravljanju prevzamete pobudo in ponudite v pozdrav levo roko. In če vas kdo povpraša glede vaše proteze, mu odgovorite. Če ne boste v zadregi, se bodo tudi drugi sprostili. Pogovor se ponavadi kmalu obrne na druge teme.

Je »čas smejanja«. (Propovednik 3:4b) Neka ženska, ki so ji amputirali roko, pravi: ,Predvsem ohranjajte smisel za humor! Nikoli ne pozabimo, da to, kakšno stališče imamo do sebe, zelo vpliva na to, kakšnega ima svet do nas.‘

»Čas jokanja«

Ko je Dell ostal brez noge, si je najprej rekel: »Tako. Mojega življenja je konec.« Florindo in Floriano sta oba utrpela izgubo uda zaradi min v Angoli. Florindo pravi, da je jokal tri dni in tri noči. Podobno se je bojeval s čustvi tudi Floriano. »Star sem bil šele 25 let,« piše. »En dan sem lahko delal vse, naslednjega dne pa nisem mogel niti vstati. Bil sem potrt in malodušen.«

Je »čas jokanja«. (Propovednik 3:4a) In čisto naravno je, da gre človek skozi obdobje žalovanja, kadar doživi kakšno hudo izgubo. (Primerjaj Sodniki 11:37; Propovednik 7:1–3.) »Da bi prenehali žalovati, morate iti skozi žalovanje,« piše Ellen Winchell. Pogosto precej pomaga, če se zaupate poslušalcu, ki se zna vživeti v čustva. (Pregovori 12:25) Vendar pa se žalovanje ne nadaljuje v nedogled. Nekateri posamezniki so morda po izgubi uda začasno bolj čustveno nestabilni, kritični, zaskrbljeni ali zaprti vase. Vendar pa se ti občutki navadno poležejo. Če se ne, lahko nastopi klinična depresija – bolezen, ki jo je na splošno treba zdraviti. Družinski člani in prijatelji bi morali biti pozorni, če bi njihov ljubljeni kazal kakršne koli znake, ki bi govorili, da potrebuje takšno pomoč.a

W. Mitchell, ki je hrom na obe nogi, je napisal: »Vsi potrebujemo ljudi, ki jim je mar za nas. Skoraj vse se da prenesti, če človek čuti, da je obkrožen s prijatelji in družino, medtem ko lahko človeka, ki se skozi življenje skuša prebijati sam, vrže s tira že manjša ovira. In prijateljstva ne nastanejo kar tako, treba jih je dejavno začeti in dejavno ohranjati, sicer se končajo.« (Primerjaj Pregovori 18:24.)

Kakovostno življenje brez uda

Mnogi, ki so brez kakšnega uda, lahko kljub svoji invalidnosti živijo kakovostno. Russell se je denimo rodil samo z zgornjim delom leve noge. Pri svojih 78 letih še vedno redno telovadi in živi polno življenje, čeprav si sedaj pri hoji pomaga s palico. Po naravi je veder in pravi, da je njegov dolgoletni vzdevek Veseli.

Douglas, ki je v drugi svetovni vojni izgubil nogo, hodi s pomočjo sodobne proteze. Je Jehovova priča in že šest let služi kot redni pionir, polnočasni oznanjevalec. In ali se spomnite Della, ki je ob izgubi noge mislil, da je njegovega življenja konec? Tudi on živi zadovoljno življenje kot pionir in se lahko tudi sam preživlja.

Kako pa gre tistim, ki utrpijo izgubo uda, v revnih deželah oziroma v deželah, razdejanih zaradi vojn? Svetovna zdravstvena organizacija pravi: »Danes je tako, da zelo majhen odstotek invalidnih ljudi dobi pomoč.« Mnogi si morajo pri hoji pomagati s palicami ali preprostimi berglami. Toda včasih je pomoč vseeno na razpolago. Floriano in Florindo, žrtvi min v Angoli, sta oba dobila protezo po Mednarodnem Rdečem križu in švicarski vladi. Floriano z veseljem služi kot strežni služabnik v krajevni občini Jehovovih prič, Florindo pa kot starešina in polnočasni oznanjevalec.

Neko združenje, ki skrbi za invalidne, dobro pravi: »Edini ljudje, ki so res prizadeti, so ljudje, ki izgubijo srce!« Zanimivo je, da ima Biblija pomembno vlogo pri tem, da invalidnim daje srce oziroma srčnost. »Učenje biblijske resnice med okrevanjem mi je izredno pomagalo,« pravi Dell. Podobno pove tudi Russell: »Moje biblijsko upanje mi vedno pomaga skozi težke razmere.« In kakšno upanje daje Biblija invalidnim?

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 8]

Fantomska bolečina

Fantomski občutek uda se nanaša na zelo resničen občutek, da je manjkajoči ud še vedno navzoč. To je normalen občutek, ki ga imajo amputiranci po operaciji, in je tako resničen, da v neki knjižici za amputirance pravi: »Ne pozabite na ta svoj fantomski občutek, ko vstanete s postelje oziroma s stola, pa nimate nameščene proteze. Vedno poglejte navzdol in se opomnite, da ste brez noge.« Neka bolnica, ki je izgubila obe nogi, je hotela vstati, da bi segla svojemu zdravniku v roko, a je namesto tega padla na tla!

Nadaljnji problem je fantomska bolečina. To je prava bolečina, ki jo amputiranci občutijo, kot da prihaja iz odstranjenega uda. Intenzivnost, vrsta in trajanje te bolečine je pri bolnikih različna. K sreči pa se tako fantomski občutek kot fantomska bolečina navadno sčasoma poležeta.

[Slika na strani 6]

Sodobne proteze zelo izboljšujejo življenje mnogim invalidnim ljudem

[Vir slike]

Photo courtesy of RGP Prosthetics

[Slika na strani 7]

Žalovanje je normalen odziv na hudo izgubo

[Slika na strani 8]

Mnogi invalidni ljudje živijo kakovostno