Oktobrski sejem – »najstarejši mednarodni konjski sejem v Evropi«

Od dopisnika Prebudite se! iz Irske

PREJŠNJI teden je bilo to mestece miren, zaspan kraj, kjer so ljudje tiho hodili po opravkih. Ta teden pa je tu pravi kraval. V mestu se vse tare, ko kakih 6000 domačinov gostí tja do 50.000 obiskovalcev. V resnici pa pozornosti ne priteguje gneča ljudi ali mnoge tržne stojnice ali pisani ulični zabavniki, temveč konji. Povsod so!

Kje smo? V majhnem mestu Ballinasloeju, ki leži kakih 140 kilometrov zahodno od Dublina, glavnega mesta Irske. Kaj pa tako korenito spremeni ta običajno mirni kraj? Organizatorji temu pravijo »Najstarejši mednarodni konjski sejem v Evropi«, oktobrski sejem.

Zakaj v Ballinasloeju?

Zakaj je oktobrski sejem tako priljubljen? Prebudite se! se je pogovarjal z Georgeem, kmetom domačinom, ki je tukaj prodal že veliko konjev. »V Ballinasloe,« pravi, »lahko vsakdo, bogat ali reven, pripelje naprodaj kakršnega koli konja. Čisto preprosto.« Toda kaj je v tem tako drugačnega? »Marsikje drugod je trgovanje s konji zelo omejeno in urejeno s predpisi,« pojasnjuje George. »Na nekaterih javnih dražbah imajo le po eno pasmo konj. In tam običajno k prodaji spada tudi veliko podrobnega administrativnega dela. Konjskih sejmov, na katerih se lahko vsakdo pojavi s konjem, ga privede na sejemsko zelenico in preprosto proda, ni prav veliko! Tukaj, na oktobrskem sejmu se trgovanje s konji v zadnjih dveh ali treh stoletjih skorajda ni spremenilo – neposredna prodaja brez kakih formalnosti, kar tu, na sejemski zelenici.«

‚Kako,‘ smo se spraševali, ‚je Ballinasloe postal središče tako burne dejavnosti? Zakaj so trgovci prihajali celo iz oddaljene Rusije, da bi tukaj kupili konje?‘ Odgovor dobimo, če se nekoliko vrnemo v zgodovino.

Nekateri najpomembnejši irski kralji so vladali iz Tare, ki je kakih 30 kilometrov severozahodno od Dublina. Tara je bila versko in kasneje politično središče Irske. Ljudje so šli tja, da bi plačali davke in prisluhnili na novo uvedenim zakonom. Kakšna pa je povezava med Taro in Ballinasloejem? Torej, Ballinasloe je zrasel okoli rečne plitvine, na eni od naravnih zahodnih poti k Tari. Tisti, ki so potovali v kraljevo rezidenco in iz nje, so odkrili, da je ob tej rečni plitvini, ki je bila en dan ježe od zahodne obale, primeren kraj za izmenjavo novic in blaga. Po besedah organizatorjev oktobrskega sejma obstaja ‚dokaz, da so tu trgovali s konji že v petem stoletju n. š.‘.

V novejšem času je bil Ballinasloejev strateški položaj idealen za velik uradni sejem, ki so ga ustanovili na začetku 18. stoletja. Nekateri kmetje so krenili od doma že približno mesec dni prej, da bi prignali svojo živino naprodaj na ta trg, čeprav so bili oddaljeni tudi po 200 kilometrov. Sčasoma so ljudi semkaj najbolj privabljali konji.

Zemlja okoli Ballinasloeja je zelo rodovitna in odlična za rejo živine. Tukajšnje živali so močne, zdrave in plodne. »Irski konji,« pojasnjuje avtor Mark Holdstock, »so zelo znani po svoji moči.« Nadalje pa pravi: »Pasme, kakršna je irski draugh, so se na tem področju ohranile stoletja in sčasoma postajale vse močnejše.«

Potreba po konjih

Trgovanje s konji je danes glavna točka dnevnega reda! Zakaj so konji postali tako pomembni? V 18. in 19. stoletju so kmetje po vsej Irski pri obdelovanju polj pretežno uporabljali konje. Po pogosto vlažni, močvirnati zemlji so lahko vlekli plug le močni, zanesljivi konji. Po njih pa je zelo povpraševal še nekdo – vojska. Ta je potrebovala močne konje, ki se ne bi plašili ob bojnem hrupu ter bi bili dovolj močni in vzdržljivi za prenašanje težkih vojnih potrebščin po težavnem terenu. Irski draugh je imel vse te značilnosti, zato so po njem zelo povpraševali. Križali so ga z angleškim polnokrvnim konjem in tako dobili pogumnega, atletskega konja, ki je bil ravno pravšnji za konjenico.

Žrtve vojne so bili, poleg vojakov, tudi tisoči konji. Da bi nadomestili to izgubo iz mnogih bitk po Evropi, so bili vojaški predstavniki iz mnogih evropskih držav, celo iz oddaljene Rusije, pripravljeni pripotovati v Ballinasloe, da bi kupili nove, zanesljive pasme konj. Do sredine 19. stoletja je oktobrski sejem postal »največji konjski sejem v Evropi«. »Govori se,« pravi Holdstock, »da je bila polovica konj v bitki pri Waterlooju kupljena v Ballinasloeju.«a

Tehnike trgovanja s konji

V 20. stoletju se je povpraševanje po konjih seveda močno zmanjšalo. Konjenico so nadomestila vojaška vozila, konje, vprežene v pluge, pa traktorji. Pravzaprav so tudi v Ballinasloeju skoraj nehali trgovati. Pred približno 40 leti pa so ta sejem oživili.

Kako se je George, ki smo ga omenili že prej, lotil trgovanja s konji? »Konje, ki sem jih želel prodati, sem preprosto privedel na sejemsko zelenico,« pravi, »in prej ali slej je kdo pristopil in me vprašal, koliko denarja želim zanje.« George nato pojasni nekaj skrivnosti pri trgovanju s konji: »Nekaj časa sva se pogajala, pogosto zelo agresivno. Če je kupec res želel mojega konja, je bil previden in se ni pretirano zanimal. Bilo ga je namreč strah, da morda ne bi držal visoke cene. Morda je odšel in se kasneje ponovno vrnil ter upal, da medtem nihče ni dal boljše ponudbe. Lahko je celo poslal svojega prijatelja, da bi se pričkal z mano in me tako zaposlil. S tem je preprečil, da bi se drugi pogajali z mano. Sčasoma sva pristala na ceno in to potrdila s stiskom rok. Običajno je samo plačal z gotovino in konj je na kraju samem zamenjal lastnika. Ker ni bilo nobenega osrednjega organa, ki bi to urejal, po vročitvi denarja ni bilo več jamstva!«

Tujec morda težko loči konja, ki je naprodaj, od tistega, ki ni več. »Če je na zelenici,« pravi George, »je naprodaj.« Nato omeni nekaj krajevnih navad: »V preteklosti, in včasih tudi danes, so na križ prodanega konja dali grudo zemlje. Drugače pa ga je novi lastnik preprosto odvedel. Po nekem drugem starem običaju pri trgovanju s konji v Irski je prodajalec kupcu, potem ko je ta kupil novega konja, vrnil ‚denar sreče‘. To je bila skromna vsota denarja, vrnjena po glavni kupčiji. Konju naj bi prinesel ‚srečo‘ z novim lastnikom.«

»Res moraš dobro poznati konje in njihovo vrednost,« opozarja George. »Običajno dobiš tisto, kar plačaš, in večina ljudi odide s sejma zadovoljna. Toda celo izkušeni trgovci s konji morajo biti oprezni. Poznam nekega trgovca, ki je prodal konja in potem pred odhodom domov odšel še k točilnici na nekaj kozarčkov. Novi lastnik je medtem konja počesal in mu pristrigel grivo ter s tem zelo spremenil njegov videz. ‚Novega‘ konja je predstavil prvemu lastniku, ki ga je brez obotavljanja kupil po precej višji ceni. Mislil je namreč, da gre za drugega konja!«

Poleg nevarnosti nemodrega nakupa je pri tem še nekaj drugih slabih strani. »Bodite previdni, kje stojite!« svetuje George. »Ne pozabite, da bodo mnogi konji, ko morda tudi nekaj ur brez premora stojijo tako blizu drug drugega in ob vsej tej dejavnosti okoli njih, razdraženi in lahko kaj hitro brcnejo. Mnogokrat vidim preplašenega konja, ki se vzdigne na zadnje noge, tudi če z njim rokuje izkušeni konjerejec.« In nadaljuje: »Ja, še nekaj! Obujte si dobre gumijaste škornje. Tisto, v kar boste stopili, morda ne bo navadno blato!«

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 16]

Pisani majhen močen konj čaka, da ga prodajo

[Slika na straneh 16, 17]

Sejemska zelenica v Ballinasloeju na dan odprtja sejma

[Slika na strani 17]

Ta pasma je križanec med irskim draughom in polnokrvnim angleškim konjem