Ali je res pomembno, kako se oblačimo?

»NE VEM, kaj naj oblečem!« Ali vam je kaj znan ta klic na pomoč? Današnje modne hiše seveda vedno komaj čakajo, da bi vam pomagale, ali pa vas celo bolj zmedle, s svojimi zadnjimi ponudbami.

Da bi se še teže odločali, vas dandanes morda ne bodo spodbudili k bolj urejenemu oblačenju, temveč k bolj malomarnemu. O tej obratni usmeritvi devetdesetih let je v nekem modnem uvodniku pisalo: »Lahko je pomirjujoče vedeti, da nekoliko poškodovan, star, ponošen in na splošno spran videz ni le sprejemljiv, temveč tudi zaželen.«

Da, zelo močno oglaševanje, televizijski vzorniki, sovrstniki, samopoviševanje, pa tudi močna želja po uveljavljanju posameznika, v zadnjih letih čudežno vplivajo na garderobo, še posebej pri mladih. Nekateri med njimi za pravi videz celo kradejo.

Mnogi priljubljeni stili devetdesetih let izvirajo iz skrajnostnih kultur nedavne preteklosti, kakršno je bilo hipijsko gibanje v Zahodni družbi iz šestdesetih let tega stoletja. Ljudje so z brado, zanemarjenimi dolgimi lasmi ter s pomečkanimi in umazanimi oblačili razglašali, da zavračajo tradicionalne vrednote. Toda uporniško oblačenje je podžgalo tudi novo podrejenost, nov pritisk sovrstnikov.

Oblačenje je postal bolj razširjen in izraznejši pripomoček za uveljavljanje posameznika. Oblačila, še posebej majice s kratkimi rokavi, postajajo tiha oglaševalna deska za priljubljene športe in športne junake, humor, razočaranje, agresivnost, moralnost, oziroma pomanjkanje morale, in trgovske izdelke. Lahko pa se ob njih zgrozimo. Zamislite se nad nedavnim naslovom v Newsweeku: »Brutalnost, najstniško modno izražanje«. V članku so navedene besede nekega 21-letnika, ki govori o svoji majici s kratkimi rokavi: »Nosim jo, ker ljudem pove, kako sem razpoložen. Nihče mi ne bo pridigal in ne želim, da me motijo.«

Slike oziroma napisi s prsnega in hrbtnega dela se lahko od posameznika do posameznika razlikujejo. Toda očitna je podrejenost skupini ali prevladujočemu duhu upornosti, sebičnosti, objestnosti ali nasilja. Neki modni oblikovalec svojim strankam prestreli oblačila po njihovi želji. »Izberejo lahko med luknjami, ki jih naredi pištola, puška ali strojnica,« pravi. »Gre le za modno izražanje.«

Kaj moda izraža?

»Oblačila na splošno pokažejo, kateri skupini v družbi pripadate,« pravi Jane de Teliga, modna kustosinja v Powerhouse Museumu v Sydneyju v Avstraliji. Dodaja še: »Izberete si skupino, s katero se želite poenačiti, in se primerno temu oblečete.« Dr. Dianna Kenny, predavateljica psihologije na sydneyjski univerzi, je dejala, da je obleka pri klasifikaciji ljudi toliko pomembna kot vera, premoženje, zaposlitev, narodna pripadnost, izobrazba in domači naslov. Po reviji Jet je na neki skoraj povsem belski šoli v Združenih državah »izbruhnila [rasna napetost] do belopoltih šolark, ki so nosile kite, se oblačile v vrečasta oblačila in po drugi ‚hip-hop‘ modi, ker jih povezujejo s temnopoltimi«.

Tribalizem, oziroma močna pripadnost skupini, je opazen tudi v nekaterih subkulturah, kakor je to na glasbenem prizorišču: »Mnogokrat,« piše v reviji Maclean’s, »se oblačilo ujema z glasbenim okusom: navdušenci za reggae nosijo bleščeče barve in jamajška pokrivala, tisti, ki imajo raje grunge rock, pa nosijo pletene smučarske nogavice in kariraste srajce.« Toda ne glede na izbiro lahko to brezbrižno, malomarno oblačenje, klateški videz revščine, ki mu pravijo grunge, stane zajetno vsoto denarja.

Kaj se dogaja s kodeksom oblačenja?

»Vse je ravno obratno od tistega, kar bi morda pričakovali,« pravi časnikar Woody Hochswender. »Moška moda, ki jo je nekoč narekoval strogi kodeks, oziroma pravila, postaja vse bolj neukrotljiva [. . .] Videti naj bi bilo, kakor da je človek vse vrgel nase z vilami za seno.« S to usmeritvijo pa lahko v nekaterih okoljih kažemo brezbrižno stališče ali pomanjkanje samospoštovanja oziroma spoštovanja do drugih.

Revija Perceptual and Motor Skills v nekem članku o tem, kakšno mnenje imajo dijaki o učiteljih, pojasnjuje, da »je sicer učitelj v jeansu navidez v razred vnesel zabavnost, vendar pa so učenci manj spoštovali njegovo mnenje in najpogosteje je bil zanje učitelj, ki očitno ne zna nič«. Ista revija komentira, da »je bila učiteljica, ki je nosila jeans, videti zabavna, dostopna, ne kaj posebej učena, spoštovali so jo le do določene mere, nič kaj ni bila podobna učiteljici in na splošno je bila bolj priljubljena«.

V poslovnem svetu pa je drugo modno stališče: oblastno oblačenje. V zadnjih letih se želi vse več žensk povzpeti po lestvici vodilnih delavcev. »Oblačim se napadalno,« pravi Marie, direktorica neke izdajateljske hiše. »Želim zbujati pozornost. Želim se predstaviti v sanjski podobi,« dodaja. Marie odkrito razodeva, da je usmerjena k sebi.

Priljubljeni modni stili neizogibno najdejo svojo pot tudi v cerkve. Nekateri, ki so bolj modno zavedni, v svoji cerkvi celo razkazujejo svoje zadnje izdelke. Pa vendar, današnja duhovščina, uglajeno oblečena v svoja ogrinjala, pogosto prezirljivo gleda s prižnice na občino, ki je oblečena v jeans in športne copate ali pa se ravna po zadnjih modnih muhah.

Čemu ta obsedenost s sabo in identiteto?

Psihologi pravijo, da ljudje, oblečeni po nareku modne muhavosti, še posebej mladi, kažejo samoljubno stališče, s čimer izražajo željo po pozornosti. Rečejo ji »kronično nagnjenje mladostnika, da bi bil predmet pozornosti drugih«. On oziroma ona v bistvu pravi: »Mislim, da si tako obseden z mano, kakor sem jaz s sabo.« (American Journal of Orthopsychiatry)

Tudi filozofije, ki postavljajo človeka v središče pozornosti in omalovažujejo Boga, češ da je nepomemben, spodbujajo razmišljanje (ki ga pogosto širi trgovina), da ste vi kot posameznik najpomembnejši človek v vesolju. Težava pa je v tem, da je sedaj že skoraj šest milijard teh ‚najpomembnejših‘ ljudi. Milijoni v religijah tako imenovanega krščanstva so prav tako podlegli temu pridobitniškemu napadu, tako da se naprezajo za »dobrim življenjem tukaj in sedaj«. (Primerjaj 2. Timoteju 3:1–5.) Poleg tega sta načeti tudi družina in pristna ljubezen, zato ni čudno, da se mnogi, še zlasti mladi, zaradi identitete in varnosti oprimejo česar koli.

Seveda pa se tisti, ki jim je pomembno, kako so oblečeni in kakšen položaj imajo pred Bogom, sprašujejo: Do kod naj se še podrejam spremembam kodeksa oblačenja? Kako vem, ali je moje oblačenje še primerno? Ali z njim kažem zmedenost oziroma pri drugih sprožam celo napačno mnenje o sebi?

Ali sem primerno oblečen?

Oblačimo se pravzaprav po lastni izbiri. Naši okusi so različni, kakor tudi naši denarni viri. Pa tudi navade se razlikujejo od kraja do kraja, od države do države in od enega podnebnega področja do drugega. Toda ne glede na to, kakšne so vaše razmere, imejte v mislih tole načelo: »Vse ima svoj določeni čas in vsako početje pod nebom svojo dobo.« (Propovednik 3:1) Z drugimi besedami, oblačenje primerno okoliščini. In drugo, da »hodiš ponižno z Bogom svojim«. (Miha 6:8)

To ne pomeni, da bi se morali oblačiti bolj skromno, temveč le ‚spodobno‘ in tako, da odsevamo ‚zmernost [zdrav razum, NW]‘. (1. Timoteju 2:9, 10) Pogosto to samo pomeni, da kažemo zadržanost, lastnost, ki jo revija Working Woman povezuje z okusom in eleganco. Dobro je upoštevati praktično načelo, namreč da nikoli ne dovolimo, da bi v sobo najprej vstopilo naše oblačilo, ob katerem bi drugi ostrmeli. V Working Woman piše: »Oblačite se [. . .] tako, da ljudje spregledajo vaša oblačila in vidijo vaše dobre osebnostne poteze.«

V reviji Perceptual and Motor Skills piše: »Cela kopica literature, ki preiskuje vlogo oblačila pri ustvarjanju vtisa o nosilcu in pri brezbesedni komunikaciji, kaže, da je obleka pomemben namig, na podlagi katerega si ustvarimo prvi vtis o drugih.« Tudi neka 40-letna ženska, ki je prej zelo uživala v tem, da je s svojim načinom oblačenja pritegovala pozornost ljudi, pravi podobno: »Zaradi tega sem imela gromozanske probleme. Zabrisala se je namreč meja med poklicnim in zasebnim. Vedno je bil kje kak poslovni partner, ki me je želel peljati na večerjo.« Neka računovodkinja opisuje kontrasten stil in pravi: »Opazovala sem, kako se moški obnašajo do žensk, ki se oblačijo malomarno ali po moško. Menijo, da so agresivne, vedno pripravljene napasti najranljivejšo točko, in moški z njimi bolj trdo ravnajo.«

Neko mlado dekle, Jeffie, je opazilo, da je pri ljudeh s svojo modno frizuro zbudilo kaj različne vtise. »Mislila sem, da sem bila videti le ‚drugačna‘,« se spominja. »Toda ljudje so me začeli spraševati: ‚Ali si res Jehovova priča?‘ in bilo me je sram.« Jeffie si je morala postaviti nekaj preiskujočih vprašanj. In ali pravzaprav ni res, da tega, »česar je srce prepolno«, ne izražamo le z govorom, temveč tudi z našo obleko in urejenostjo? (Matevž 12:34) Kaj pa odkriva vaše oblačilo – srce, ki želi usmeriti pozornost na Stvarnika ali na vas?

Oblačiti se z »zdravim razumom«

Razmislite tudi o tem, kako vaša oblačila vplivajo na vas. Zaradi oblastnega oblačenja in prekomernega poudarjanja zunanje podobe z obleko lahko postanete naduti, zanemarjena obleka lahko okrepi vaše negativne misli o sebi, majice s kratkimi rokavi, ki oglašujejo vašo priljubljeno filmsko ali športno zvezdo oziroma kakega drugega junaka, pa vas lahko napeljejo k čaščenju junakov – k malikovanju. Da, vaša oblačila govorijo drugim in jim povedo, kdo ste.

Kaj vaša oblačila povedo o vas, če se oblačite zelo opazno ali vznemirljivo? Ali poudarjate osebnostne poteze, proti katerim bi se pravzaprav morali bojevati, da bi jih premagali? Pa še nekaj: kakšnega človeka skušate pritegniti? Nasvet iz Lista Rimljanom 12:3 nam lahko pomaga premagati samoljubno, domišljavo in negativno razmišljanje. Apostol Pavel tam svetuje, ‚naj ne mislimo o sebi več, nego se spodobi misliti, temuč naj pazimo, da bi mislili zmerno [z zdravim razumom, NW]‘. Imeti ‚zdrav razum‘ pomeni biti razumen.

To je še posebej pomembno za tiste, ki imajo odgovoren in zaupen položaj. S svojim zgledom močno vplivajo na druge. Seveda bodo tudi tisti, ki se potegujejo za službene prednosti v krščanski občini, in njihove krščanske žene, s svojo obleko in urejenostjo prav tako kazali spodobno in spoštljivo držo. Nikoli ne želimo biti podobni možu, na katerega je Jezus opozoril v svoji ponazoritvi o svatbi: »Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke.« Ko je zvedel, da ta človek nima tehtnega razloga za nošenje takšne nespoštljive obleke, »je kralj rekel strežnikom: ,Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven.‘« (Matevž 22:11–13, SSP)

Zato je pomembno, da starši z besedo in zgledom vzgajajo v svojih otrocih zdravo držo do oblačenja in dober okus zanj. To morda pomeni, da morata biti starša včasih neomajna, ko se pogovarjata s svojim sinom ali hčerko. Toda kako spodbudno je, ko nas kdo nepričakovano pohvali za visoko merilo oblačenja in vedenja naših otrok in nas samih!

Da, Jehovovi služabniki so osvobojeni domišljavosti, dragih modnih muh in obsedenosti s sabo. Vodijo jih Božja načela, ne duh tega sveta. (1. Korinčanom 2:12) Če živite po teh načelih, vam izbira oblačil ne bi smela biti pretežka. Poleg tega vaša oblačila, podobno kakor dobro izbran okvir za sliko, ne bodo niti zasenčila niti osramotila vaše osebnosti. In bolj ko se trudite biti podobni Bogu, bolj boste gojili duhovno lepoto, ki sega mnogo dlje od meja vaše garderobe.