Ni se vdal

MATT TAPIO je imel štirinajst let, ko so ga 5. oktobra 1995 operirali zaradi tumorja na možganskem deblu. Izkazalo se je, da je maligen. To je bila šele prva operacija v nizu vseh, ki jih je prestal v dveh letih in pol. Poleg tega so ga zdravili še s kemoterapijo in obsevanjem.

Matt je živel v Michiganu v Združenih državah, kjer je hodil v državno šolo in tudi na krščanske shode. Ko je imel priložnost, je z učitelji in sošolci govoril o svoji veri, v javni strežbi pa je o tem govoril tudi drugim. V zadnjih dveh letih in pol je precej časa, kar 18 mesecev, preživel v bolnišnici, zato je tam lahko ljudem razdelil sto in sto izvodov biblijske literature.

Velikokrat se je pobral, čeprav je že kazalo, da ne bo preživel. Enkrat je na poti v bolnišnico dobil napade in nehal [je] dihati. Kardiopulmonalno so ga oživljali in prišel je k zavesti. Tedaj je med jokom zavpil: »Borec sem! Borec! Ne pa zguba!« Ljudje so govorili, da mu njegova vera v Boga pomaga, da tako dolgo živi.

Matt je 13. januarja 1996 uresničil dolgoletno željo in s krstom simboliziral svojo posvečenost Bogu Jehovu. Krstil se je v nekem zasebnem bazenu, da bi se izognil tveganju infekcije. Že čez nekaj dni je odšel v bolnišnico, spet na operacijo. Avgusta 1997 je cele tedne bruhal, po še eni operaciji pa se je stanje umirilo.

Kjub vsemu ni izgubil smisla za humor, šalil se je tako z zdravniki kot medicinskimi sestrami. Ti seveda niso mogli razumeti, kako se sploh lahko še šali. Neki zdravnik mu je rekel: »Matt, jaz bi, če bi bil na tvojem mestu, zagrnil zaveso ob postelji, se pokril čez glavo in vsakogar spodil.«

Iz bolnišnice je Matt še zadnjikrat prišel domov februarja 1998. Bil je presrečen, da je živ in doma, zato je takoj, ko je stopil skozi vrata, dejal: »Tako sem srečen! Kar molil bom.« Potem je v molitvi povedal Jehovu, kako je srečen. Po dveh mesecih, 19. aprila, pa ga je rak dokončno premagal.

Kmalu po tem so na shodu Jehovovih prič v domači kraljestveni dvorani predvajali intervju z Mattom. Na vprašanje »Kaj bi glede naše strežbe in krščanskih shodov povedal tistim, ki so še kolikor toliko zdravi?« je odgovoril:

»Kar lahko, naredite sedaj. . . . Nikoli namreč ne veste, kaj se bo zgodilo. . . . Če pa že kaj pride, nikar ne nehajte pričevati o Jehovu.«