Ali je mogoče, da bi kdaj vsi ljudje ljubili drug drugega?

NEKI učenik postave je ravnokar rekel, da mora človek iz vsega srca ljubiti Boga in svoje bližnje kakor sebe, da bi lahko dobil »večno življenje«. Jezus ga je pohvalil: »Prav si odgovoril; to delaj, in živel boš.« (Lukež 10:25–28; 3. Mojzesova 19:18; 5. Mojzesova 6:5) Toda ta mož se je hotel pokazati pravičnega, zato je vprašal: »In kdo je moj bližnji?«

Brez dvoma je pričakoval, da mu bo Jezus rekel: ,Tvoji sonarodnjaki, Judje.‘ Vendar pa mu je namesto tega povedal zgodbo o bližnjem Samarijanu, s katero je pokazal, da so naši bližnji tudi ljudje druge narodnosti kakor mi. (Lukež 10:29–37; Janez 4:7–9) Jezus je med svojo službo poudaril, da sta zapovedi, naj ljubimo Boga in svojega bližnjega, najpomembnejši zapovedi, kar nam jih je dal Stvarnik. (Matevž 22:34–40)

Toda ali je sploh kdaj kakšna skupina ljudi res ljubila svoje bližnje? Ali je res mogoče, da bi vsi ljudje ljubili drug drugega?

Čudež prvega stoletja

Jezus je svojim sledilcem dejal, da se jih bo prepoznalo po ljubezni, ki gre preko rasnih, narodnostnih in vseh drugih meja. Rekel je namreč: »Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj.« Nato pa še dodal: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:34‚ 35; 15:12‚ 13)

Jezusov pouk o ljubezni, ki ga je še podkrepil s svojim zgledom, je privedel do čudeža prvega stoletja. Njegovi sledilci so ga namreč posnemali. Posnemali so svojega Gospodarja in se učili ljubiti drug drugega tako, da so pritegnili splošno pozornost in občudovanje. Tertulijan, pisec drugega in tretjega stoletja n. š., pripoveduje, kako so nekristjani hvalili Jezusove sledilce: ,Poglejte, kako radi se imajo in kako so pripravljeni celo umreti drug za drugega.‘

Apostol Janez je pisal: »Mi moramo dati življenje za brate.« (1. Janezov 3:16) Jezus pa je svoje sledilce celo učil, naj ljubijo svoje sovražnike. (Matevž 5:43–45) In kakšen je rezultat, ko ljudje res ljubijo druge tako, kakor je učil Jezus?

Očitno je o tem vprašanju razmišljal tudi neki profesor političnih ved. Zato je vprašal, kot piše v The Christian Century: »Ali si lahko zamišljate, da bi Jezus na svoje sovražnike metal ročne granate, streljal z mitraljezom, z metalcem ognja, metal jedrske bombe in medcelinske balistične rakete, in tako ubil ali pohabil na tisoče mater in otrok?«

Profesor odgovarja: »Vprašanje je preveč absurdno, da bi nanj odgovarjali.« Zato je vprašal: »Če Jezus ne bi delal vsega tega, saj bi se s tem izneveril samemu sebi, kako bi to lahko počeli mi, pa se mu ob tem ne bi izneverili?« Zato nas ne bi smelo presenečati nevtralno stališče Jezusa in njegovih zgodnjih sledilcev, ki je dobro dokumentirano v mnogih zgodovinskih knjigah. Poglejmo si samo dva primera.

V delu Our World Through the Ages, avtorjev N. Platta in M. J. Drummondove, beremo: »Vedenje kristjanov se je zelo razlikovalo od vedenja Rimljanov. [. . .] Ker je Kristus poučeval o miru, niso hoteli postati vojaki.« Edward Gibbon pa v svojem delu The Decline and Fall of the Roman Empire pravi: »[Zgodnji kristjani] niso hoteli v ničemer dejavno sodelovati v državni upravi ali vojaški obrambi imperija. [. . .] Bilo je nemogoče, da bi kristjani postali vojaki, ne da bi se ob tem odpovedali bolj sveti dolžnosti.«

Kaj pa danes?

Ali danes sploh kdo izkazuje takšno ljubezen, kakršno je Kristus? Encyclopedia Canadiana piše: »Delo Jehovovih prič je oživitev in obnovitev prvotnega krščanstva, po katerem so živeli Jezus in njegovi učenci [. . .]. Vsi so bratje.«

Kaj to pomeni? Pomeni, da Jehovove priče ne dovolijo, da bi zaradi česar koli, naj bo to rasno, narodnostno ali etnično poreklo, sovražili svoje bližnje. Niti ne bodo nikogar ubili, saj so v prenesenem pomenu prekovali svoje meče v lemeže in sulice v srpe, kot je Biblija tudi napovedala za prave Božje služabnike. (Izaija 2:⁠4)

Ni čudno, da je urednik kalifornijskega časopisa Sacramento Union zapisal: »Naj samo rečem, da če bi svet živel po prepričanju Jehovovih prič, potem ne bi bilo več prelivanja krvi in sovraštva, kraljevala pa bi ljubezen.«

Podobno je v madžarski reviji Ring neki pisec pripomnil: »Sklenil sem, da če bi na svetu živeli samo Jehovove priče, vojn ne bi bilo več. Edina dolžnost policistov bi bila usmerjati promet ter izdajati potne liste.«

Rimskokatoliška nuna je za italijansko cerkveno revijo Andare alle genti s cenjenjem pisala o Pričah: »V nobenem pogledu niso nasilni in brez uporništva prenašajo mnoge nadloge, ki jim jih povzročajo zaradi njihovega prepričanja. [. . .] Kako drugačen bi bil svet, če bi se nekega jutra vsi zbudili trdno odločeni, da ne bomo več vzeli orožja v roke, pa ne glede na ceno ali razlog – prav tako kakor delajo Jehovove priče!«

Priče so znani po tem, da prevzamejo pobudo, ko je treba pomagati bližnjim. (Galatom 6:10) Neka Latvijka v svoji knjigi Women in Soviet Prisons pripoveduje, kako je bilo, ko je sredi 60-ih let med delom v kazenskem taborišču Potma zelo zbolela. »Ves čas, ko sem bila bolna, so me [Priče] skrbno negovale. Ne bi si mogla želeti boljše nege, še zlasti v taborišču ne.« Dodaja še: »Jehovove priče si štejejo za dolžnost pomagati vsem, ne glede na to, katere vere ali narodnosti je kdo.«

Pred kratkim je v javnem češkem tisku pisalo o takšnem vedenju Prič v koncentracijskih taboriščih. Časopis Severočeský deník je o dokumentarcu »Izgubljeni dom«, ki so ga predvajali v Brnu, pripomnil: »Omembe vredno je, da so tudi ti zaupanja vredni sodobniki [preživeli češki in slovaški Judje] z velikim občudovanjem pričali v prid zaprtih Jehovovih Prič. ,Bili so zelo pogumni. Vedno so nam pomagali, kakor koli so le lahko, čeprav so s tem tvegali življenje,‘ so dejali mnogi. ,Molili so za nas, kot da bi bili del njihove družine. Spodbujali so nas, naj se ne vdamo.‘ «

Kako pa je z ljubeznijo do tistih, ki nas prav zares sovražijo? Ali je takšna ljubezen mogoča?

Ljubezen premaga sovraštvo

Jezusov pouk o ljubezni do sovražnikov je v skladu z biblijskim pregovorom: »Če je sovražnik tvoj lačen, siti ga s kruhom, in če je žejen, napoji ga z vodo.« (Pregovori 25:21; Matevž 5:44) Neka črnka, ki je pred kratkim postala Jehovova priča, je pisala, kako pozitivno je nanjo vplivala prav ljubeča pozornost ljudi, ki jih je prej imela za sovražnike: »Ko sem občutila pristno ljubezen belih Prič, ljudi, ki bi jih še pred kratkim v prid revoluciji brez obotavljanja ubila, se mi je ogrelo srce in planila sem v neustavljiv jok.«

Neka francoska Priča pa je povedala, da je njeno mater med drugo svetovno vojno soseda prijavila gestapu. »Zaradi tega je bila mati dve leti v nemških koncentracijskih taboriščih, kjer je skoraj umrla,« pripoveduje hči. »Po vojni je francoska policija hotela, da mati podpiše dokument, s katerim bi to žensko obtožila sodelovanja z Nemci. Toda tega ni hotela storiti.« Kasneje je soseda smrtno zbolela za rakom. Hči pravi: »Mati je porabila mnogo ur, da ji je lajšala zadnje mesece življenja. Nikoli ne bom pozabila te zmage ljubezni nad sovraštvom.«

Ljudje se brez dvoma lahko naučijo ljubiti drug drugega. Nekdanje sovražnike – Tutsije in Hutuje, Jude in Arabce, Armence in Turke, Japonce in Američane, Nemce in Ruse, protestante in katoličane – vse te je združila biblijska resnica!

Če se lahko milijoni, ki so se nekdaj sovražili, sedaj ljubijo, potem bi prav gotovo lahko tako bilo po vsem svetu. Seveda pa je treba priznati, da bi bila potrebna velika sprememba, da bi vsi ljudje ljubili drug drugega. Kako bo prišlo do te spremembe?

[Slike na strani 7]

Belci in črnci v Južnoafr. rep.

Judje in Arabci

Hutuji in Tutsiji

Priče so v prenesenem smislu prekovali meče v lemeže