Zbori – Jehovova priprava v naše duhovno dobro
Bog Jehova ima kot Vesoljni suveren vso pravico odrediti, da se morajo njegovi služabniki zbirati, ter določiti tudi čas in kraj zbiranja. To dela njim v dobro. Staroveško Božje ljudstvo se je zbiralo ob različnih priložnostih, odvisno pač od namena. Vsekakor pa je to prispevalo k enotnosti, saj so lahko vsi prisotni hkrati poslušali isto. Takšna zbiranja so jim duhovno zelo koristila in jih pogosto tudi zelo radostila.
Hebrejski in grški izrazi
V Bibliji je kar nekaj hebrejskih in grških izrazov za zbiranje. Ena od pogosteje rabljenih besed v hebrejskem besedilu je ‛edhah’, ki izhaja iz korena ya‛adh’, kar pomeni »dogovoriti se, določiti«, in tako kaže na skupino, zbrano po dogovoru. (Primerjaj 2. Samuelova 20:5; Jeremija 47:7, SSP.) ‛Edhah’ se pogosto nanaša na izraelsko skupnost in se uporablja v izrazih, kot sta »zbor« in »Jehovov zbor«. (3. Mojzesova 8:4, 5; Sodniki 21:10; 4. Mojzesova 27:17; vse NW)
Sveto pismo veliko govori o duhovno izgrajujočih zborih, omenja pa tudi zbore ljudi, ki so se zbrali s hudobnimi ali nepravičnimi nameni. Privržencem upornega Koraha pravi kar ,vsa družba njegova‘. (4. Mojzesova 16:5) David je v molitvi k Jehovu dejal, da mu ,krdelo silovitnikov preži po življenju‘. (Psalm 86:14) Tudi ko je srebrar Demetrij v Efezu začel podpihovati ljudi proti Pavlu in se je zbrala množica, so »vpili [. . .] eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo, ki niso vedeli, zakaj so se sešli«. (Dejanja 19:24–29, 32)
Treba pa je omeniti tudi to, da je med zbori Jehovovega ljudstva vladal red. Takšni zbori so bili zelo obiskani in so vsem duhovno zelo koristili. Pogosto je bil to čas velikega veselja.
Mojzes in Aron sta v Egiptu po Božji volji zbrala vse Izraelove starešine. Prenesla sta jim Jehovove besede, pokazala znamenja in ljudstvo je verjelo. (2. Mojzesova 4:27–31) Pozneje je Bog Izraelcem naročil, naj se zberejo ob vznožju gore Sinaj (Horeb). Tam so bili priča vznemirljivemu prizoru, Jehova pa jim je tudi dal postavo. (2. Mojzesova 19:10–19; 5. Mojzesova 4:9, 10)
Ko so bili v pustinji, je Jehova Mojzesu naročil, naj izdela dve srebrni trobenti. Z njima so sklicevali zbor in oglašali razdiranje tabora. Če sta se oglasili obe, so se morali pred Mojzesom zbrati vsi, če pa je bilo slišati samo eno, so se zbrali le poglavarji. Dokler so bili v pustinji, je bilo zborno mesto »pri vhodu shodnega šatora«. (4. Mojzesova 10:1–4; 2. Mojzesova 29:42) Kasneje je Jehova hotel, da se Izraelci redno zbirajo pri jeruzalemskem templju ob treh najpomembnejših letnih praznikih. (2. Mojzesova 34:23, 24; 2. letopisov 6:4–6)
»Sveta zborovanja« so imeli po temle vrstnem redu: 1. vsako soboto (3. Mojzesova 23:3), 2. prvi in sedmi dan praznika opresnih kruhov v prvem mesecu, nisanu (marec/april), (4. Mojzesova 28:18, 25; 3. Mojzesova 23:6–8), 3. praznik tednov oziroma praznik žetve, kasneje znan kot binkošti, ki so ga obhajali v tretjem mesecu, sivanu (maj/junij), (3. Mojzesova 23:15–21), 4. prvi in deseti dan sedmega meseca, etanima ali tišrija (september/oktober), pri katerem so zadnjemu, desetemu dnevu rekli spravni dan (3. Mojzesova 23:23–27; 4. Mojzesova 29:1, 7), 5. prvi dan šotorskega praznika, ki se je začel na 15. dan sedmega meseca, etanima ali tišrija, pa tudi dan po tem sedemdnevnem prazniku (3. Mojzesova 23:33–36). Ljudstvo takrat na splošno ni brezdelno počivalo, temveč so jim takšna druženja duhovno zelo koristila.
Prav zaradi velike duhovne vrednosti teh praznikov so mnogi možje poskrbeli, da so bile tam cele njihove družine. (Lukež 2:41–45) Tudi Mojzes je jasno povedal, da se morajo možje, žene, otroci in tujci v Izraelu vsako sedmo leto zbrati za šotorski praznik na kraju, ki ga je izbral Jehova, ‚da bi čuli in da bi se učili bati se GOSPODA [Jehova, NW], Boga svojega, in paziti, da izpolnjujejo vse besede tega zakona‘. (5. Mojzesova 31:10–12) Skratka, Jehova je Izraelcem zelo pogosto pripravil zbore, da so se pogovarjali o njegovi Besedi in namenih.
Krščanski zbori
Tudi pri Jezusu Kristusu so se ob različnih priložnostih zbirale velike množice, ki so v tem videle mnogo koristi. Tako je bilo na primer ob govoru na gori. (Matevž 5:1–7:29) Čeprav ti zbori niso bili posebej organizirana zborovanja, pa so včasih trajali tako dolgo, da je bilo treba zbrane množice nahraniti. Jezus se je odzval tako, da je čudežno pomnožil hrano. (Matevž 14:14–21; 15:29–38) Kristus je pogosto zbral svoje učence in jim dal duhovna navodila. Njegovi sledilci so se zbirali tudi po njegovi smrti, na primer ob binkoštih leta 33 n. š., ko je bil nanje izlit sveti duh. (Dejanja 2:1–4)
Pomembnost zbiranja
To, kako pomembno se je bilo povsem okoriščati duhovno krepilnih Jehovovih priprav zbiranja, kaže vsakoletno obhajanje pashe. Če se je kdo zavestno ni udeležil, je s tem gotovo pokazal, da se je odvrnil od Boga. Praznikov, kot je pasha, kristjani sicer ne praznujejo, zato pa jih je Pavel primerno temu spodbudil, naj ne opuščajo rednih zborov Božjega ljudstva, ko je rekel: »Opazujmo se med seboj, da se izpodbujamo k ljubezni in k dobrim delom; in ne opuščajmo zbora svojega, kakor je nekaterim navada, marveč opominjajmo drug drugega, in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan.« (Hebrejcem 10:24, 25)
Tudi mi pokažimo cenjenje do vsake priložnosti, ko se lahko zbiramo z brati in sestrami, ter imejmo od tega koristi. Tako bomo pokazali hvaležnost Jehovu, našemu Velikemu poučevalcu, ki nas ,uči, kar nam je v korist, ki nas spremlja po potu, po katerem nam je hoditi‘. (Izaija 48:17)