Kaj ženskam prinaša prihodnost?

»ČLOVEŠKA zgodovina je zgodovina ponavljajočih se krivic in nasilstev moškega sveta do ženskega.« Tako se glasi Mnenjska deklaracija Seneca Fallsa (New York), ki so jo zapisali v Ameriki že pred 150 leti. Z njo so protestirali proti krivicam do žensk.

Odtlej se je seveda že marsikaj izboljšalo, toda kot je razvidno iz objave Združenih narodov, The World’s Women 1995, je treba še marsikaj popraviti. »Vse prepogosto ženske in moški živijo v različnih svetovih,« poroča, »v svetovih, ki se razlikujeta v izobraževalnih in zaposlitvenih možnostih, pa tudi glede zdravja, osebne varnosti in prostega časa.«

Države se tega vse bolj zavedajo, zato so izdale zakone za zaščito ženskih pravic. Toda samo z zakoni se ne da spremeniti src, od koder pravzaprav izvirajo krivice in predsodki. Za primer si vzemimo stisko prostituiranih deklic. V Newsweeku o tej mednarodni sramoti beremo: »Zakoni, s katerimi hočejo ustaviti spolno izkoriščanje otrok, so sicer dobronamerni, le da pogosto neučinkoviti.« Zakon sam po sebi tudi ne more preprečiti nasilja. »Ne da se skriti, da je nasilje nad ženskami po vsem svetu razširjen problem,« piše v Human Development Report 1995. »Z zakoni večinoma ni mogoče ustaviti tega nasilja, če se ne spremenijo obstoječe kulturne in družbene vrednote.« (Poudarili mi.)

»Kulturne in družbene vrednote« pa so navadno globoko usidrane v ljudeh – pač, stara navada železna srajca. »Tradicija moškim vsiljuje mišljenje, da je ženske treba izkoristiti, ne pa ljubiti, izrabiti, ne pa skrbeti zanje,« pravi ženska z Bližnjega vzhoda. »Tako ženska nima nobene besede, nobenih pravic in skoraj nobene možnosti, da bi si položaj kaj izboljšala.«

Poučiti može in očete

Svetovna konferenca 1995 o ženskah je v Pekingu na Kitajskem v delovnem programu objavila, da je le s »takojšnjim in skupnim ukrepanjem vseh« mogoče doseči »miren, pravičen in human svet«, v katerem bodo ženske res spoštovali.

Vsak tak ukrep, s katerim naj bi ženskam življenje naredili ‚mirnejše, pravičnejše in humanejše‘, pa bi morali začeti izvajati že doma, možje in očetje. Jehovove priče so prepričani, da je pri tem do uspeha mogoče priti z biblijsko izobrazbo. Uvideli so, da si možje, ko se naučijo, kaj Bog pričakuje od njih, namreč da so z ženami in hčerami spoštljivi in obzirni, to vzamejo k srcu in tako tudi ravnajo.

Pedro, poročeni moški in oče štirih otrok iz srednje Afrike, je zdaj pozoren na ženine potrebe. Pomaga ji skrbeti za otroke in celo postreže s hrano, kadar pridejo na obisk gostje. Takšna pozornost je sicer v tej deželi zelo neobičajna. Kaj pa ga je navedlo, da je začel tako ceniti svojo ženo in sodelovati z njo?

»Med preučevanjem Biblije sem se o moževi vlogi naučil dveh pomembnih načel,« pojasnjuje Pedro. »Zaradi njiju sem začel na ženo zelo drugače gledati. Prvo načelo iz Prvega Petrovega lista 3:7, EI, pravi, da bi mož moral ženo imeti v časti, kot ‚nežnejše bitje‘. Drugo, v Listu Efežanom 5:28, 29, pa se glasi, da bi mož moral z ženo ravnati ‚kakor s svojim telesom‘. Začel sem upoštevati ta nasveta in z ženo sva si postala veliko bližja. Možje moramo vsekakor bolj kakor krajevne običaje upoštevati Božje nasvete.«

Michael iz zahodne Afrike priznava, da ni prav ravnal s svojo ženo, predno je začel s Pričami preučevati Biblijo. »V jezi sem jo tudi udaril,« priznava. »Toda iz Biblije sem se naučil, da se moram spremeniti. Zdaj se zelo trudim obvladovati jezo in ljubiti ženo kakor lastno telo. In oba sva veliko srečnejša.« (Kološanom 3:9, 10, 19) Njegova žena Comfort pritrjuje: »Michael je zdaj do mene bolj spoštljiv in ljubeč, kakor je to pri nas običaj za večino mož. Znava se pogovoriti o problemih in pri delu drug z drugim sodelujeva.«

Pedro in Michael sta se naučila spoštovati in ceniti vsak svojo ženo, ker sta si vzela k srcu napotke iz Božje Besede, ki dajo jasno vedeti, da krivično ravnanje z ženskami še zdaleč ni pogodu našemu Stvarniku.

Božja skrb za ženske

Bogu je bilo vedno mar za ženske in njihovo dobro. Resda je našima prastaršema rekel, da bo zaradi njunega upora in s tem povezane nepopolnosti prišlo do tega, da bo mož ženi ‚gospodoval‘, vendar pa to ni bil nikoli njegov namen. (1. Mojzesova 3:16) Evo je ustvaril Adamu »v spopolnitev« in za tovarišico. (1. Mojzesova 2:18, NW) Jehova je v mojzesovski postavi, ki jo je dal staremu Izraelu, posebej obsodil grobo ravnanje z vdovami in Izraelce poučil, naj bodo do njih dobri in jim pomagajo. (2. Mojzesova 22:22; 5. Mojzesova 14:28, 29; 24:17–22)

Jezus je posnemal svojega nebeškega Očeta, zato se ni ravnal po takrat razširjeni tradiciji, ki je poniževala ženske. Z ženskami je govoril prijazno, celo s tistimi, ki so bile na slabem glasu. (Lukež 7:44–50) Tudi če je katera imela zdravstvene probleme, ji je z veseljem pomagal. (Lukež 8:43–48) Ko je nekoč videl vdovo žalovati za nedavno umrlim sinom edincem, je nemudoma stopil k pogrebnemu sprevodu in obudil mladeniča. (Lukež 7:11–15)

Ženske so bile ene prvih njegovih učencev in prve priče njegovega vstajenja. Biblija pohvalno govori o ženskah, kot so bile Lidija, Tabita in Priska, daje nam jih za zgled gostoljubnosti, sočutja in poguma. (Dejanja 9:36–41; 16:14, 15; Rimljanom 16:3, 4) Tudi zgodnji kristjani so se učili, da morajo ženske spoštovati. Apostol Pavel je svojemu misijonarskemu tovarišu Timoteju naročil, naj ravna ‚s starejšimi ženami kakor z materami, z mlajšimi kakor s sestrami, v vsej čistosti‘. (1. Timoteju 5:⁠2)

Ženske, ki so našle spoštovanje

Če ste kristjan, potem prav gotovo tudi vi tako spoštujete ženske. Gotovo ne boste nikoli z njimi grobo ravnali, sklicujoč se na tradicijo. S spoštljivim ravnanjem do žensk namreč lahko daste zgovorno pričevanje za svojo vero. (Matevž 5:16) Salima, mladenka iz Afrike, pripoveduje, kako ji je koristilo, ko je opazovala udejanjanje krščanskih načel v praksi:

»Odraščala sem v okolju, kjer so z ženskami in dekleti grdo ravnali. Moja mati je vsak dan delala po 16 ur, za povračilo pa ni dobila drugega, kot da jih je slišala, če kdaj česa ni opravila. Še hujše pa je bilo to, da jo je oče tudi pretepal, kadar je preveč popil. Tudi druge ženske v našem področju so podobno trpele. Vedela sem, da je takšno ravnanje napačno, da je zaradi tega naše življenje polno razočaranj in nesrečno. Vendar nič ni bilo videti, da bi se stvari lahko kaj spremenile.

V najstniških letih sem začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Zelo prevzeta sem bila nad besedami apostola Petra, da je treba ženske imeti v časti. Toda mislila sem si: ‚Skoraj nemogoče je, da bi ljudje upoštevali ta nasvet, še zlasti glede na naše običaje.‘

Toda ko sem šla v kraljestveno dvorano, kjer imajo Priče shode, sem videla, da so bili z mano prijazni moški in ženske. Še bolj pa me je presenetilo, da so možje, ki sem jih tam videla, zares mislili na svoje žene. Ko sem vse bolje spoznala, sem ugotovila, da se to v bistvu pričakuje od vseh Prič. Nekateri možje so sicer prihajali iz podobnega okolja kot jaz, toda zdaj ravnajo z ženami spoštljivo. Prav zaželela sem si postati del te velike družine.«

Trajna rešitev

Spoštovanje, kateremu je bila priča Salima, pa ni bilo zgolj naključno. Bilo je plod učnega programa, temelječega na Božji Besedi, ki pomaga ljudem posnemati Boga v tem, da cenijo drug drugega. Iz tega lahko vidimo, kaj je mogoče storiti že sedaj in kaj bo mogoče storiti vsepovsod, ko bo vsej zemlji vladalo Božje kraljestvo. (Daniel 2:44; Matevž 6:10) Ta nebeška vlada bo izbrisala sleherno krivico. Biblija nam zagotavlja: »Ko zadevajo sodbe tvoje [Jehovove] zemljo, se uče pravičnosti prebivalci sveta.« (Izaija 26:⁠9)

Vzgoja v pravičnosti že zdaj spreminja mišljenje pri mnogih ljudeh. Ko pa se bodo vsi ljudje pokorili Božjemu kraljestvu, se bo tovrstno izobraževanje razširilo po vsej zemlji. Moški tako ne bodo več zatirali žensk, odstranjena bo torej tudi ta posledica Adamovega greha. Jezus Kristus, ki ga je Bog postavil za kralja, ne bo dovolil da bi njegovo vlado zasenčevalo krivično ravnanje z ženskami. Biblija to Kristusovo vlado med drugim takole opiše: »Rešil bo siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil. Zatiranja in silovitosti oprosti njih dušo.« (Psalm 72:12–14)

Ta serija člankov je obravnavala predvsem probleme žensk. Vsi pa vemo, da so tudi mnogi moški žrtve surovosti. Skozi vso zgodovino so bili vplivni in hudobni moški, ki so se s strašnimi grozotami znašali tako nad moškimi kot nad ženskami. Vendar tudi nekatere ženske niso bile nič boljše. Tako Biblija omenja hudobne ženske, kot so bile Jezabela, Atalija in Herodiada, ki so tudi prelivale nedolžno kri. (1. kraljev 18:4, 13; 2. letopisov 22:10–12; Matevž 14:1–11)

Vse človeštvo torej potrebuje Božji novi svet pod kraljestveno vlado. Prav kmalu, ko bo ta dan napočil, ne bo treba nikomur več, ne moškemu ne ženski, trpeti zapostavljanja ali surovosti. Sleherni dan bo za vsakega dan ‚radovanja‘. (Psalm 37:⁠11)

[Slika na strani 13]

Krščanski možje se ravnajo po biblijskih smernicah, spoštujejo svoje žene in jih imajo v časti