Po 50 letih smo bežali pred bombami!

»Tukaj bodo vsak čas eksplodirale bombe. Vsi v zavetje!«

TAKO naju je opozoril policist. Z možem bi morala zapustiti hišo in se skriti v kako bližnje zaklonišče. Sporočilo naju je kar pretreslo. Konec koncev nisva bila na kakem delu sveta, kjer bi divjala vojna, ampak na obisku pri prijateljih na enem od čudovitih oddaljenejših atolov Gilbertovega otočja, Kiribatih.

Na majhnem otoku Tarawa sva za en teden obiskala prijateljico in njenega moža. Ona je bila tam edina Jehovova priča in želela sva ji pomagati pri oznanjevanju tamkajšnjim ljudem.

Prebivalci Gilbertovih otokov so po naravi prijazni in komaj čakajo, da bi se pogovarjali o Bibliji. Pred nedavnim je izšla knjiga Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji v njihovem jeziku. Tako smo imeli odlično priložnost oddati kar nekaj teh knjig. Vsi, ki so jo želeli, so nam obljubili, da jo bodo prebrali in je ne bodo uporabili kot ken karavan oziroma »čudežno prinašalko sreče«, za odganjanje demonov. Priljubljena tamkajšnja navada je namreč zviti kak iztrgan list iz Biblije, ga potisniti v steklenico in jo obesiti na tram ali bližnje drevo. Menijo, da to odganja zle duhove.

Že nekaj dni sva tako uživala v najinem obisku, toda ko je prišla sobota, sva se kaj kmalu zavedala, da bo odtlej drugače. Zgodaj zjutraj sva se še kopala v čisti, topli lagunski vodi. Bilo je prav prijetno. Med vračanjem z obale sva opazila, kako proti otoku pluje siva zlovešča ladja. Kmalu sva ugotovila, kaj prevaža. Policist je pojasnil, da je prispela skupina sedmih ameriških vojakov, da bi na otoku uničili stare bombe. Prebivalce so želeli zaščititi tako, da bi jih evakuirali. Otočani naj bi en dan preživeli v zakloniščih, ki so jih zgradili Japonci med drugo svetovno vojno.

Obiskovalci Tarawe pravzaprav takoj opazijo ta zaklonišča, priče strašne preteklosti. Iz daljave je otok videti kakor pravcati tropski paradiž, toda od blizu postane očitno, da Tarawino lepoto kvarijo brazgotine vojne, ki se je končala pred kakimi 50 leti. Otok je bil nekoč glavna japonska letalska baza in marsikaj na njem spominja na drugo svetovno vojno. Povsod ležijo zarjaveli vojni ostanki – lovska letala, nameščeno strelno orožje in torpedi – ki so jih prerasle tropske rastline.

Najbolj pa vznemirjajo ostanki bomb. Med vojno so ameriške vojaške sile na Tarawo odvrgle več kot 3600 ton bomb, napalma in raket, Japonci pa so tako ali tako imeli že na tleh svoje skladišče bomb in orožja. Malo je sicer verjetno, da bo 50 let staro bombo razneslo, vendar se seveda to lahko zgodi. In prav zato so otok od leta 1945, ko se je končala vojna, že najmanj petkrat obiskale skupine odstranjevalcev bomb.

Podvomili smo o resničnosti opozorila, zato smo se odpravili na izkrcavališče skupine, odgovorne za odstranjevanje bomb, da bi povprašali njih. Ne le, da je bilo opozorilo resnično – bombe bodo začeli razstreljevati celo prej kot v eni uri! Če se ne nameravamo skriti v zaklonišče, moramo, tako so nam rekli, takoj zapustiti otok.

Prijateljica se je odločila, da bo ostala na Tarawi ter se pridružila družinam, ki so si našle zavetje v zaklonišču, nekdanjem velikem skladišču strojnic. Kasneje nama je povedala, da so bile edine odprtine tega betonskega prostora strelne line in da je bilo v njem zadušljivo vroče. Ljudi se je kar gnetlo. Dan, ki ga je tam preživela, ji je v spomin priklical vojna leta. Priznala je, da so jo bombne eksplozije v otroštvu prav prevzemale, zdaj pa so bile precej zastrašujoče.

Njen mož naju je bil pripravljen v čolniču z zunajkrmnim motorjem odpeljati na osem kilometrov oddaljeni otok Wollet. Že po nekaj minutah vožnje smo slišali glasen pok. Pogledali smo proti Tarawi in videli steber dima, ki se je dvigal iz bližine otoške naselbine. Kmalu je tej sledila še ena eksplozija, nato pa še tretja, mnogo močnejša.

Med oznanjevanjem na Wolletu so nas cel dan spremljale oddaljene bombne eksplozije. Stare bombe so odkrivali in jih označevali že nekaj mesecev prej. Vojaške eksplozive so našli povsod, na obali, v notranjosti otoka ob pristajalni stezi in celo na dvoriščih! Skupina odstranjevalcev bomb je zbrala manjše bombe in jih nato uničila skupaj, da ne bi bilo toliko eksplozij.

Na Tarawo smo se vračali, ko je sonce že začelo zahajati. Približevali smo se otoku, a nismo opazili značilnega dima iz domačih ognjišč. Vedeli smo, da je nekaj narobe. Nenadoma smo opazili naglo bližajoči se čolnič. Opozorili so nas, naj se ne približujemo otoku. Blizu grebena je namreč še vedno ležala velika potopljena neuničena bomba. Mračilo se je že, ko smo odpluli proč. Nato pa smo doživeli nekaj, kar večina danes še ni videla – podvodno eksplozijo bombe iz druge svetovne vojne. Vodo in dim je zagnalo na desetine metrov v zrak!

K sreči nihče na Tarawi tega dne ni bil ranjen. Ali je skupina odstranjevalcev bomb na tem otoku končno uničila vse bombe? Verjetno ne. Skupinovodja je dejal, da bodo otočani verjetno odkrili še kakšne stare vojne eksplozive. Seveda smo se ob koncu našega oznanjevanja na Tarawi imeli kaj pogovarjati. Velika prednost je bila tamkajšnjim otočanom povedati, da bo prišel čas, ko bo Božje kraljestvo ‚mirílo vojske tja do krajev zemlje‘. (Psalm 46:⁠9)

(Pripovedovala je Nancy Vander Velde.)

[Slika na strani 27]

Neeksplodirana bomba