Ruski tisk hvali Jehovove priče

V RUSIJI so 21. junija 1997 posvetili tamkajšnje podružnične prostore Jehovovih prič. H kompleksu spada sedem stanovanjskih zgradb, velika kraljestvena dvorana, jedilnica, ogromno pisarniško poslopje in skladišče. Vse to leži kakih 40 kilometrov severozahodno od St. Peterburga, v vasi Solnečnoj.

Novinarji, ki so jih povabili na posvetitveni program, so se o tem v časopisju na široko razpisali. Med povabljenci je bil tudi poročevalec za moskovski Literaturnaja gazeta, časopis z več kot četrtmilijonsko naklado, ki je napisal: »Prvi vtis ob pogledu na to je: Seveda, tako se to dela!« (Glej slike na 16. in 17. strani.)

Pisec Sergej Sergijenko je pojasnil: »Tukaj so vse naredili verniki z lastnimi rokami: gradbena dela so večinoma opravili Finci, Švedi, Danci, Norvežani in Nemci. Poti, tlakovane z gladkimi tlakovci, pokošena trata, zgradbe, pokrite s slikovitimi strešniki, velika okna in steklena vrata – to je upravno središče za versko organizacijo Jehovovih prič na območju Rusije.«

Na posvetitev so povabili tudi novinarje iz Moskve, ki je več kot 650 kilometrov jugovzhodno od podružnice, in jim zagotovili prevoz. Na vodenem obhodnem ogledu so si lahko ogledali prostore, zatem pa postavljali vprašanja. Med razgovorom so jim postregli tudi s prigrizkom. G. Sergijenko je po tem, kar je videl, napisal:

»Priče so, kot je že navada reči, skromni in nezahtevni [. . .] Če znan ruski izrek povemo nekoliko drugače: ‚Priče živijo [v domu] kakor v Jehovovem naročju.‘ Vedno so prijazni do vseh ljudi, posebno pozornost pa seveda posvečajo svojim bratom.«

V Moskovskaja Pravda, dnevniku z naklado skoraj 400.000 izvodov, je izšel prispevek S. Dmitrijeva. V članku z naslovom »Le z lastnimi rokami si lahko ustvarite svoj svet« je pojasnil:

»Ko je bila [leta 1991] verska organizacija Prič v Rusiji pravno priznana, se je pojavilo vprašanje gradnje njihovega središča. Iskali so zemljišče blizu Moskve, nato pa nepričakovano slišali, da je naprodaj nekdanji mladinski tabor blizu St. Pete[rburga]. Kupili so ga in začeli graditi. [. . .]

Pred letom in pol, točneje 1. januarja 1996, pa je središče v vasi Solnečnoj postalo uradna podružnica te verske organizacije. Sredi junija je imela skupina moskovskih novinarjev priložnost, da skuša ugotoviti, kdo so Jehovove priče, tako, da je v St. Pete[rburgu] preživela nekaj časa.«

In kaj je sklenil g. Dmitrijev? »To so čisto navadni ljudje.« Pa vendar so drugačni, kakor je zapisal na koncu članka. »Med njimi in povsod okoli njih je mir. So to sanje? Da, toda resnične.«

Drugi moskovski novinar, Maksim Jerofejev, ki poroča za Sobesednik, časopis z naklado več kot 300.000 izvodov, je zapisal: »Vsi odnosi v tej majhni skupnosti temeljijo na načelu: Nihče ni prisiljen delati, pa vendar vsi delajo.«

G. Jerofejev je potem, ko je opisal stanovanje koordinatorja Podružničnega odbora, Vasilija Kalina, dodal: »Naša nezaupljiva novinarska bratovščina si je želela ogledati še kakšno drugo stanovanje, po lastni izbiri. Po velikosti in opremljenosti se pravzaprav niso razlikovala od skromno opremljenega bivališča Vasilija Kalina.«

Druga poročevalka, Anastazija Nemets, je napisala članek »Imeti duševni mir«. V dnevniku Večernjaja Moskva je v podnaslovu tega članka pisalo: »Tega se učijo v nenavadni vasi zunaj St. Pete[rburga]«.

Ko je opisovala okolico in same podružnične prostore, je napisala: »Povsod okoli so gozdovi in travniki. Nedaleč je Finski zaliv. Tu so hiške zgrajene po evropskem stilu, čiste, pometene ceste, tlakovane s tlakovci, in barvite cvetne gredice.

Trgovska podjetja gradijo takšna minimesta za ‚premožne Ruse‘. V tej vasi pa ljudje niso premožni [. . .] Živijo udobno in kar je najpomembnejše, živijo kot prijatelji. Le 350 jih je in zbrani so z vseh koncev sveta. Slišati je različne jezike, od španščine in portugalščine do finščine in švedščine.

Pravzaprav je to od okolice ločen svet v malem: V vasi imajo lastno proizvodnjo in popravljalnice. Popraviti je mogoče vse, kar ta velika mnogojezična družina potrebuje. Imajo celo svojo kliniko.«

V Solnečnoju je bila posvetitev res vesel dogodek za 1492 navzočih iz 42 držav. Mnogi med njimi so bili že starejši. Služijo že desetletja, od tedaj ko je bilo oznanjevanje še prepovedano. Ali si lahko zamislite, kako zelo so bili osupli in veseli, ko so si ogledali te čudovite prostore v vrtu podobnem, malo manj kot sedemhektarskem okolišu? Razumljivo je, da so mislili, da sanjajo.

[Sliki na strani 18]

Novinarji med obhodnim ogledom podružničnih prostorov

Na razgovoru