Svetilniški skrbniki poklic, ki izginja

Od dopisnika Prebudite se! iz Kanade

»NIČ drugega na svetu ne bi počel raje,« je vedno znova slišati svetilniške skrbnike. Mož, ki je zapustil vodstveni položaj v tovarni plastike v Torontu v Kanadi in se zaposlil kot skrbnik 106-letnega svetilnika, je dejal, da ga je ta služba »pomladila za deset let«.

Najpomembnejša odgovornost svetilniškega skrbnika je skrb za razločno luč pomorščakom. Poleg tega mora še upravljati in vzdrževati sirene za meglo, obenem pa ribiče in mimoidoča plovila po radiu obveščati o vremenu.

V preteklosti so morali svetilniški skrbniki paziti tudi na to, da so imeli dovolj nafte, da je bil stenj prižgan in da stekleni del svetilnika ni bil zadimljen. Nič nenavadnega ni bilo, da je svetilniški skrbnik vso noč ročno vrtel svetlobno napravo, ko se svetilniških luči ni dalo kar zlahka popraviti, in tako varno vodil ladje, ali pa vso megleno noč s kladivom tolkel po zvonu, ker se je pokvarila sirena.

Prestati nevihte

Največ skrbi povzročajo neprizanesljive nevihte. Nekoč je neki svetilničar mislil, da vidi »ogromen bel oblak«, izkazalo pa se je, da je bil rušilni val! V višino se je dvigal petnajst metrov in pol, tako da je pljusknil do skrbnikovega stanovanja. Povzročil je tolikšno škodo, kakor da bi bila nevihta.

Ob neki drugi priložnosti je v Pubnico Harbourju v Novi Škotski vso noč divjal grozen vihar in valovi so se zaganjali v tamkajšnji svetilnik. Skrbnik z družino je lahko le čakal in upal. Do jutra se je vihar polegel. Toda ko je svetilničar pogledal ven, je ves presenečen ugotovil, da okrog svetilnika ni več zemlje. Bili so odrezani od kopnega!

Osamljenost in enoličnost

Ko so svetilničarje vprašali, ali se počutijo osamljene, se je eden zasmejal in dejal: »Ljudje nam rečejo: ‚Ej, človek, kako lahko zdržiš vso to osamljenost?‘ Mi pa jim odvrnemo: ‚Hja, kako pa vi lahko prenašate življenje v mestu, z vsem njegovim hrupom in truščem?‘«

V preteklosti so v Združenih državah lahko na oddaljenejše svetilnike dobili majhne zbirke knjig. Do leta 1885 je tako krožilo kar 420 zbirk. Očitno so torej svetilniški skrbniki postali dobri bralci.

Poklic, ki izginja

Ročno vodene, kamnite svetilnike zadnja leta nadomeščajo strojno vodeni, jekleni mrežasti stolpi, ki oddajajo močno bliskajočo svetlobo. Mornarji tako ne strmijo več v temo, da bi odkrili medle svetlobne signale ali zamegljen plamen. Danes jih na nevarnosti na morju opozarjajo močne volframove halogenske luči, ob megli pa tuleče prodorne sirene.

Plovila, ki so opremljena za sprejem signalov s svetilnikov, dandanes ne glede na gostoto megle vedo, kje so. Navigator lahko moderni tehniki zaupa, da se bo med plovbo po morjih, od obale do obale, ognil tveganim peščenim plitvinam, nevarnim grebenom in zahrbtnim skalam ob obali.

Prav zaradi moderne tehnike se svetilniški skrbniki množično umikajo s svetovnega prizorišča. Neki svetilničar, ki je po 25 letih žalosten zapuščal svoj otoški dom in se počutil, kakor bi se za zmeraj poslavljal od koščka svojega življenja, se je spominjal: »Dobro nam je bilo tukaj. Pravzaprav nikoli nismo zares želeli oditi.«

Vrtljive luči, pomožna in svarilna svetila, sirene in radarske naprave pa je vendar treba popravljati, stolpe vzdrževati. Za svetilnike zdaj skrbijo potujoči tehniki.

Tisti, ki cenijo mnogoletno službo svetilniških skrbnikov, se strinjajo z možem iz Auguste v zvezni državi Maine, ki je potožil: »Svetilnik preprosto ne bo več tisto, kar je bil: veš, da luč upravlja računalnik in da tam ni več ljudi.«

[Okvir na strani 11]

Prvi svetilnik

Prvi svetilnik v zgodovini so zgradili med vlado Ptolemeja II. egiptovskega. Postavili so ga okoli leta 300 pr. n. š. Stal je na otoku Faros, tik pred vhodom v današnje aleksandrijsko pristanišče. Gradili so ga 20 let in zanj porabili 2,5 milijona ameriških dolarjev.

Zgodovinski zapisi kažejo, da je bil visok več kot 90 metrov. Okenske odprtine gornje sobe so bile obrnjene proti morju, za njimi pa so zakurili drva ali morda bakle, ki so jih po Jožefovem poročilu lahko videli na več kot 50 kilometrov.

Ta velika kamnita zgradba je bila eno od sedmih čudes sveta. Sijoč svetilniški plamen je bil svarilna luč kar 1600 let, nato pa ga je verjetno uničil potres.

Stoletja zatem so v pristaniščih po celem svetu gradili na tisoče svetilnikov, ki so se razlikovali po velikosti in vrsti. Stari, ročno vodeni svetilniki so danes muzeji in turistične znamenitosti v narodnih, državnih, deželnih in mestnih parkih. Ogleda si jih na milijone ljudi.

[Slika na strani 10]

Svetilnik Cape Spear na Novi Fundlandiji v Kanadi