Trubadurji več kot pevci ljubezenskih pesmi

Od dopisnika Prebudite se! iz Francije

TRUBADURJI in potujoči pevci – na kaj vas te besede spomnijo? Morda na pesmi o dvorljivih ljubeznih in viteštvu. Niste se zmotili, toda trubadurji so bili mnogo več od tega. Čeprav so verjetno najbolj znani po canso d’amor oziroma ljubezenski pesmi, in zato največkrat upodobljeni, kako z lutnjo v rokah pojejo kaki dami serenado, pa se niso zanimali le za ljubezen. Bili so vpleteni v mnoge družbene, politične in verske zadeve svojih dni.

Trubadurji so se pojavili v 12. in 13. stoletju po vsej današnji južni Franciji. Bili so pesniki in glasbeniki, ki so pisali v najimenitnejšem od vseh domačih romanskih jezikov – v ljudskem jeziku d’oca, ki so ga govorili skoraj po vsej Franciji, južno od reke Loare, in na mejnih področjih današnje Italije in Španije.

O izvoru besede »trubadur« mnogo razpravljajo, toda videti je, da izhaja iz oksitanskega glagola trobar, ki pomeni »sestaviti, iznajti ali najti«. Torej so trubadurji lahko našli primerno besedo ali ritem, da sta ustrezala njihovim imenitnim verzom. Svojo poezijo so ti glasbeniki uglasbili in jo peli. Na potovanju iz mesta v mesto so se jim pogosto pridružili poklicni potujoči zabavljivci, žonglerji. Trubadurji so peli svoje pesmi v spremljavi harfe, gosli, flavte, lutnje ali kitare. Glasbeni nastop je bil ponavadi del uradne zabave v dvorcih bogatih, na trgih ali viteških turnirjih ter na praznovanjih oziroma gostijah.

Različni izvori

Trubadurji so izhajali iz različnih okolij. Nekateri so bili rojeni v pomembnih družinah, nekaj je bilo celo kraljev, drugi pa so bili manj premožni, a so prišli do položaja trubadurja. Nekateri so se visoko povzpeli. Mnogi so bili zelo izobraženi, pa tudi prepotovali so veliko. Vsi so bili deležni obsežne vzgoje o pravilih kavalirstva, o vljudni spodobnosti, poeziji in glasbi. Neki vir pravi, da so od dobrega trubadurja pričakovali, »da odlično pozna vse zadnje novice, da zna ponoviti vse pomembne trditve z univerz, da je dobro seznanjen z dvornimi škandali, [. . .] tako da lahko gospodu ali gospe v trenutku napiše verze, ter da igra najmanj dve glasbili, ki sta bili takrat priljubljeni na dvoru«.

Južna področja Francije so v 12. stoletju zelo obogatela s trgovino. Premoženje pa je prineslo s sabo lagodnost, izobrazbo in izurjen čut za umetnost in imenitno življenje. Mogočni languedoški in provansalski gospodje in gospe so bili najbolj predani podporniki trubadurjev. Pesnike so zelo čislali, ti pa so zelo vplivali na okus, modo in obnašanje plemstva. Postali so celo očetje evropskega družabnega plesa. The New Encyclopædia Britannica pravi, da »so veliko prispevali k temu, da so dvorne dame uživale ugled omikanosti in miline. V tem se trubadurjem dotlej še nihče ni približal.«

Novo spoštovanje žensk

Kadar moški odpre vrata ženski, ji pomaga obleči plašč ali je do nje kakor koli vljuden po načelu »dame najprej«, po čemer so se v zahodni Evropi že stoletja ravnali, se pravzaprav ravna po običaju, ki so ga verjetno vpeljali trubadurji.

Na ravnanje z ženami v srednjem veku so zelo vplivali cerkveni nauki. Po njih je bila namreč ženska odgovorna za grešenje moškega in izgon iz raja. Nanjo se je gledalo kakor na zapeljivko, Hudičevo orodje, nujno zlo. Poroka je pogosto pomenila nekakšno poslabšanje življenjskih razmer. Cerkveni zakon je možu dovoljeval pretepati ženo, celo odgnal jo je lahko, kar pa je še prispevalo k temu, da so žene poniževali in jih podjarmljali. Skoraj v vsem je bila žena manj vredna od moža. Toda s prihodom trubadurjev so moški začeli spreminjati svoje mišljenje.

Prvi znani trubadur je bil Viljem IX., aquitainški vojvoda. V njegovi poeziji so se prvič pojavili elementi, značilni za trubadursko edinstveno pojmovanje ljubezni, ki so jo poimenovali dvorljiva ljubezen. Provansalski pesniki so ji rekli verai’amors (resnična ljubezen) ali fin’amors (izjemna ljubezen). Velik preobrat je bil, da ženska sedaj ni bila več sramotno ponižana pod moškega.

Trubadurska poezija je ženo oplemenitila z dostojanstvom, častjo in spoštovanjem. Postala je utelešenje plemenitih in krepostnih lastnosti. Nekatere pesmi objokujejo hladno brezbrižnost gospa do bardov, njihovih občudovalcev. Vsaj teoretično naj bi ljubezen trubadurja ostajala čista. Njegov prvotni namen ni bil pridobiti gospo, ampak bolj moralno oplemenititi ljubezen do nje, ki jo je čutil v sebi in ga je navdihovala. Da bi bil tega vreden, se je prizadevni pesnik prisilil in pri sebi vzgajal ponižnost, samoobvladanje, potrpežljivost, zvestobo in vse plemenite lastnosti, ki jih je imela ona. Ljubezen je tako lahko spremenila še največjega neotesanca.

Trubadurji so verjeli, da dvorljiva ljubezen družbeno in moralno plemeniti ter da spodbuja k dvorljivim dejanjem in vzvišenim delom. Ko so to zamisel še bolj razvili, se je iz nje spletel cel kodeks vedenja, ki ga je sčasoma sprejel tudi razred preprostih. V nasprotju s fevdalno družbo, ki je bila groba in surova, se je sedaj začelo novo obdobje življenja. Žene so od svojih mož pričakovale samopožrtvovalnost, obzirnost in prijaznost – torej da so pravi gentlemani.

Kmalu se je večina Evrope navzela trubadurske umetnosti. Španija in Portugalska sta privzeli njihovo tematiko. Severna Francija je imela svoje truverje, Nemčija minnesange, Italija pa trovatore. Trubadursko temo o dvorljivi ljubezni so združili z zamislijo o viteštvu in tako se je porodil nov literarni slog, roman v verzih.b Truver Chrétien de Troyes je na primer ideal dvorljive ljubezni združil z legendami o keltski Bretaniji ter v zgodbah o kralju Arturju in vitezih okrogle mize povzel kreposti velikodušnosti in zaščite šibkih.

Družbeni vpliv trubadurjev

Večina trubadurskih pesmi je opevala kreposti dvorljive ljubezni, druge pa so se ukvarjale z družbenimi in političnimi vprašanji takratnih dni. Martin Aurell, francoski avtor knjige La vielle et l’épée, je pojasnil, da so trubadurji ‚dejavno sodelovali v bojih, ki so razdvojevali njihove sodobnike, in s svojimi pesmimi celo prispevali k uspehu te ali one stranke‘.

Robert Sabatier med razlago o edinstvenem položaju trubadurjev v srednjeveški družbi pravi: »Pesniki nikoli prej niso imeli tolikšne veljave, do tedaj še nihče ni imel tolikšne svobode govora. Oni so hvalili in grajali, bili so glas ljudstva, vplivali na politiko in postali posredniki novih zamisli.« (La Poésie du Moyen Age)

Takratna občila

Z gotovostjo lahko rečemo, da so bili trubadurji in drugi potujoči pevci, že davno pred izumom tiska, sredstvo sporočanja novic. Srednjeveški potujoči pevci so bili mednarodni popotniki. Z dvorov po vsej Evropi, od Cipra do Škotske in od Portugalske pa vse tja v Vzhodno Evropo, so zbirali novice, izmenjavali zgodbe, melodije in pesmi. Ker so se spevni napevi trubadurskih pesmi hitro širili od ust do ust, od žonglerja do žonglerja, so se jih ljudje hitro naučili. Tako so zelo vplivale na javno mnenje in oživitev ljudskih množic, ki so se potem zavzemale za te ali one cilje oziroma načela.

Ena od mnogih trubadurskih pesniških oblik je bila sirventeza, ki dobesedno pomeni »služabnikova pesem«. Nekatere so osvetljevale nepravičnost vladarjev. Druge so opevale junaštvo, samoodrekanje, velikodušnost in usmiljenje ter grajale grobo krutost, strahopetnost, hinavščino in sebičnost. Sirventeze iz začetka 13. stoletja so zgodovinarjem kakor okno v politično in versko vzdušje Languedoca ob velikem prevratu.

Kritiziranje cerkve

Po neuspehu križarskih vojn so mnogi začeli dvomiti o duhovni in posvetni avtoriteti rimskokatoliške cerkve. Duhovništvo je trdilo, da predstavlja Kristusa, toda njihova dejanja so bila daleč od njegovega zgleda. Njihova hinavščina, pohlep in podkupljivost so postale splošno znane. Cerkveni škofje in duhovniki so si vedno prizadevali za tem, da bi se dokopali do večjega bogastva in politične moči, s čimer so jim lahko postregli bogati. Zanemarjali pa so duhovne potrebe revnih in tistih iz srednjega stanu ter tako neogibno podpihovali odpadništvo.

V Languedocu so bili poleg plemstva šolani tudi mnogi iz srednjega stanu. Zgodovinar H. R. Trevor​-Roper je dejal, da so bolj izobraženi laiki odkrivali, kako se je cerkev v 12. stoletju »zelo razlikovala od staroveških vzorcev, po katerih naj bi se, kot je trdila, zgledovala«. Dodaja, da so mnogi začeli razmišljati: »Kako zelo drugačna [. . .] je bila nepodržavljena Cerkev pred Konstantinom, Cerkev apostolov, [. . .] preganjanih: Cerkev brez papeža, fevdalnih škofov, prispevkov bogatih, brez poganskih naukov ter novih določb, da bi po njih še bolj obogatela in pridobila na moči!«

Languedoc je bila dežela strpnosti. Toulouški grofje in drugi vladarji na jugu so ljudem dovoljevali versko svobodo. Valdežanic so prevedli Biblijo v jezik d’oc in jo po dva in dva goreče oznanjevali po celem področju. Katari (znani tudi kot albižani) so prav tako širili svoj nauk in pridružilo se jim je mnogo plemiških spreobrnjencev.

V mnogih trubadurskih sirventezah se je zrcalilo razočaranje, pa tudi nespoštovanje in gnus ljudi do rimskokatoliške duhovščine. Takšne pesmi je pisal tudi Gui de Cavaillon in ena med njimi graja duhovščino, ker je zaradi posvetnejših interesov »zanemarila svoj prvotni poklic«. Trubadurska lirika se je posmehovala ognjenemu peklu, križu, spovedi in »sveti vodi«. Rogali so se iz odpustkov in relikvij ter zbijali šale iz nemoralnih duhovnikov in podkupljivih škofov, imenujoč jih »izdajalci, lažnivci in hinavci«.

Cerkveni boj proti svobodi

Rimskokatoliška cerkev pa je menila, da je vzvišena nad vsak imperij in kraljestvo. Svojo oblast je uveljavljala z vojno. Papež Inocent III. je obljubil, da bo vse languedoško bogastvo dal kateri koli vojski, ki bo lahko podjarmila tamkajšnje kneze in popolnoma ukrotila vse odpadnike na jugu Francije. Sledilo je eno najbolj krvavih obdobij mučenja in ubijanja v francoski zgodovini, albižanska križarska vojna (1209–29).d

Trubadurji so ji rekli zmotna križarska vojna. V pesmih je ogorčenje nad krutim cerkvenim ravnanjem z odpadniki in nad papeževo ponudbo enakih odpustkov za ubijanje francoskih odpadnikov kakor za ubijanje muslimanov, ki so jih imeli za pogane. Cerkev je med albižansko križarsko vojno in kasnejšo inkvizicijo zelo obogatela. Družine so razdedinili, njihovo zemljo in domove pa zaplenili.

Trubadurje so obtožili, češ da so katarski heretiki, in večina jih je pobegnila v manj sovražne dežele. S to križarsko vojno se je končala oksitanska civilizacija, njen način življenja in poezija. Po inkvizicijskem zakonu je bilo petje oziroma že samo mrmranje trubadurskih pesmi nezakonito. Toda zapuščina trubadurjev je živela naprej. Pravzaprav so ravno njihove protiduhovniške pesmi pripravile vzdušje, ki je odprlo vrata reformaciji. Res je, trubadurjev se lahko spomnimo še po čem drugem – bili so več kot pevci ljubezenskih pesmi.

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 18]

Tiskarska ornamenta, Carol Belanger Grafton/Dover Publications, Inc.

Bibliothèque Nationale, Paris

[Slika na strani 19]

Miniatura iz rokopisa (12. stoletje)

[Vir slike]

Bibliothèque Nationale, Paris