Učiti se pustiti otrokom, da se osamosvajajo

»KAKOR pšice v roki junakovi, tako so otroci mladih let,« je zapisal biblijski psalmist. (Psalm 127:4) Pšica oziroma puščica svojega cilja ne zadene naključno. Treba jo je dobro nameriti. Podobno morda tudi otroci ne bi dosegli cilja zrasti v odgovornega odraslega, če jih starši pri tem ne bi usmerjali. »Vzgajaj dečka v skladu s potjo, ki je zanj;« spodbuja Biblija, in »tudi ko se bo postaral, ne bo krenil z nje.« (Pregovori 22:6, NW)

Preobrata iz odvisnosti v otroštvu do neodvisnosti v odraslosti se ne da narediti čez noč. Kdaj bi torej morali starši začeti svoje otroke pripravljati na neodvisnost? Apostol Pavel je mladeniča Timoteja opozoril: »Od mladih nog znaš sveta pisma, ki so te zmožna zmodriti za zveličanje po veri, ki je v Kristusu Jezusu.« (2. Timoteju 3:15) Zamislite si, Timoteja je mati začela duhovno poučevati že kot majhnega otroka!

No, če torej lahko že malčkom koristi duhovni pouk, ali ni toliko bolj razumno, da se otroke tudi na odraslost začne pripravljati, kolikor zgodaj je mogoče? To se lahko med drugim naredi tako, da se jih uči odgovornosti in tega, da sami odločajo.

Učiti otroke odgovornosti

Kako lahko svoje otroke spodbudite k odgovornosti? Zakonca Jack in Nora se glede svoje hčere spominjata: »Ko je komaj shodila, se je naučila svoje nogavičke ali kakšne druge manjše stvari odnesti v svojo sobo in jih položiti v pravi predal. Naučila se je tudi pospraviti igrače in knjige na njihovo mesto.« To so majhni začetki, toda tako se že otrok uči odgovorno odločati.

Ko otrok odrašča, se mu morda lahko zaupa večje odgovornosti. Abra in Anita sta tako svoji hčerki dovolila imeti psa. Njena odgovornost je bila skrbeti zanj in celo nekaj svoje žepnine je dala za njegovo vzdrževanje. Pri poučevanju otrok o sprejemanju odgovornosti, je treba potrpežljvosti. Vendar je vredno truda in jim pomaga čustveno rasti.

Hišna opravila so še ena priložnost, da se otroka nauči odgovornosti. Nekateri starši svoje otroke skoraj povsem izločijo iz družinskih dolžnosti, njihovo sodelovanje se jim zdi bolj v nadlego kakor v pomoč. Drugi sklenejo, da bi se njihovi otroci morali ,imeti bolje, kakor so se v otroštvu imeli sami‘. Takšno razmišljanje ni pravo. Sveto pismo pravi: »Kdor svojega hlapca od mladosti razvaja, bo postal ta končno nehvaležen.« (Pregovori 29:21, Ekumenska izdaja) Načelo tega stavka prav gotovo velja tudi za otroke. Žalostno je, kadar mladi odrastejo, pa poleg tega da so ,nehvaležni‘, ne znajo niti najpreprostejših domačih opravil.

V biblijskih časih je bilo v navadi, da so mladim dodelili hišna opravila. Tako je bil mladi Jožef že pri 17 letih soodgovoren za črede svoje družine. (1. Mojzesova 37:2) To ni bila majhna naloga, saj so bile črede njegovega očeta velike. (1. Mojzesova 32:13–15) Glede na to, da je Jožef zrasel v mogočnega vodjo, je zelo verjetno, da je ta njegov zgodnji pouk precej oblikoval njegov značaj, in to pozitivno. Tudi Davidu, prihodnjemu izraelskemu kralju, so bile v mladosti zaupane črede njegove družine. (1. Samuelova 16:⁠11)

In kaj se iz tega lahko naučijo današnji starši? Svojim otrokom dodelite smiselna hišna opravila. Sčasoma lahko mlade naučite, da sami naredijo svoj del pri čiščenju, kuhanju, vzdrževanju dvorišča ter pri popravilih dóma in vozila. Seveda pa se boste morali za to potruditi in biti potrpežljivi. Res je, da je veliko odvisno od otrokove starosti in sposobnosti. A celo majhni otroci navadno lahko nekoliko ,pomagajo očiju pri popravljanju avta‘ ali ,mamici pripraviti kak obrok‘.

Starši pa morajo za to, da lahko otroke učijo hišnih opravil, dati še nekaj, in sicer najdragocenejše darilo – svoj čas. Neka zakonca, starša dveh otrok, so vprašali, v čem je skrivnost uspešne vzgoje otroka. Odgovorila sta: »Čas, čas, čas!«

Ljubeče korigiranje

Kadar otroci svoje naloge dobro opravijo, ali se pri tem vsaj trudijo, jih opogumite z velikodušno in iskreno pohvalo! (Primerjaj Matevž 25:21.) Seveda otroci redko nalogo opravijo tako vešče kakor odrasli. In ko se otrokom dovoli, da sami odločajo, bodo pogosto naredili napako. Toda pazite, da se ob tem ne boste preburno odzvali! Ali ne delate napak tudi vi, kot odrasel človek? Zakaj torej ne bi bili potrpežljivi, ko pogreši vaš otrok? (Primerjaj Psalm 103:13.) Upoštevajte, da pač vsi delamo napake. Nanje glejte kot na del učnega procesa.

Avtorja Michael Schulman in Eva Mekler sta opazila: »Otroci, s katerimi se prijazno ravna, se ne bojijo, da jih bodo starši kaznovali, če bodo v čem samostojno ravnali.« Medtem pa »si otroci hladnih in strogih staršev pravzaprav v ničemer ne upajo spontano ravnati, niti ko gre za kakšno pomoč, ker jih je strah, da bodo starši v tem našli kakšno napako, jih kritizirali ali kaznovali«. Te besede so v skladu z biblijskim svarilom staršem: »Ne dražite otrok svojih, da ne bodo malosrčni.« (Kološanom 3:21) Če torej otrok v čem ne izpolni pričakovanj, zakaj ga ne bi pohvalili za to, da je vsaj poskusil? Spodbudite ga, da drugič stori bolje. Naj ve, da vam je njegov napredek v veselje. Zagotovite mu, da ga imate radi.

Seveda je korigiranje včasih potrebno. Morda še zlasti v najstniških letih, ko si mladi prizadevajo oblikovati lastno identiteto, da bi jih sprejeli kot posameznike po njihovi lastni meri. Starši torej ravnajo modro, če so do takšnih prizadevanj za neodvisnostjo raje razumevajoči, kakor da si jih vedno razlagajo kot uporništvo.

Res je, da so mladi nagnjeni k temu, da se naglo odzovejo ali da se uklonijo ,mladostnim poželenjem‘. (2. Timoteju 2:22) Zato lahko otroku čustveno škodi, če se mu ne postavi omejitev; tako se namreč ne bo naučil samoobvladanja in samodiscipline. Biblija svari: »Deček pa, sam sebi prepuščen, dela sramoto materi svoji.« (Pregovori 29:15) Primerno, ljubeče discipliniranje je koristno in mladega pripravi na zahteve in pritiske odraslosti. Biblija svetuje: »Komur je žal šibe, sovraži sina svojega, kdor ga pa ljubi, kaznuje [disciplinira, NW] ga zgodaj.« (Pregovori 13:24) Toda ne pozabite, da je bistvo discipliniranja poučevanje in vzgajanje, ne pa kaznovanje. Tukaj se ,šiba‘ verjetno nanaša na palico, s katero so pastirji usmerjali svoje črede. (Psalm 23:4) Je simbol ljubečega vodstva, ne pa grobe surovosti.

Izobraževanje za življenje

Starševsko vodstvo je še zlasti potrebno pri otrokovem izobraževanju. Zanimajte se za to. Otroku pomagajte izbrati primerno šolsko smer in odgovorno se odločiti o tem, ali bi se moral še dodatno izobraževati.a

Seveda je najpomembnejše duhovno izobraževanje. (Izaija 54:13) Da se bodo otroci lahko obdržali v svetu odraslih, potrebujejo božje vrednote. Njihovo »sposobnost dojemanja« je treba uriti. (Hebrejcem 5:14, NW) Starši jim lahko pri tem zelo pomagajo. Družine Jehovovih prič se spodbuja, naj imajo z otroki redni biblijski pouk. Priče, ki so starši, posnemajo zgled Timotejeve matere, ki je sina o Svetem pismu poučevala od malega, in tudi svoje otroke poučujejo že, ko so ti še majhni.

Samohranilka po imenu Barbara, poskrbi, da je družinski biblijski pouk za njene otroke kar najbolj prijetno doživetje. »Tistega večera pripravim otrokom res dobro večerjo, skupaj s posladkom, ki ga imajo radi. Da se ustvari pravo ozračje, zavrtim Kraljestvene melodije. Potem po uvodni molitvi navadno preučujemo revijo Stražni stolp. Če pa je kakšna posebna potreba, lahko za preučevanje vzamem izdajo, kot je Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih.«b Kot pravi Barbara, njenim otrokom preučevanje Biblije pomaga »pridobiti si Jehovov pogled na stvari«.

Da, otrokom ne moremo dati nobenega večjega darila, kot je spoznanje in razumevanje Božje Besede, Biblije. Ta lahko »dá preprostim [neizkušenim, EI] pamet, mladeniču spoznanje in razsodnost«. (Pregovori 1:4) Tako opremljen mlad človek lahko vstopi v odraslost, sposoben spoprijeti se z novimi pritiski in razmerami.

Vseeno pa odhod otrok pomeni veliko spremembo v življenju večine staršev. Kako se lahko uspešno spoprimejo s praznim domačim gnezdom, bomo obravnavali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Otroci hladnih in strogih staršev [si] pravzaprav v ničemer ne upajo spontano ravnati, niti ko gre za kakšno pomoč drugim, ker jih je strah, da bodo starši v tem našli kakšno napako, jih kritizirali ali kaznovali.« (Bringing Up a Moral Child, avtorja Michael Schulman in Eva Mekler)

[Okvir na strani 6]

Samohranilci – izziv ob otrokovem osamosvajanju

Samohranilka Rebeka opaža: »Samohranilci zelo težko pustimo svojim otrokom, da se osamosvajajo. Če ne pazimo, se nagibamo k temu, da smo prezaščitniški in da jih dušimo.« Knjiga Skrivnost družinske srečec na 106. in 107. strani navaja naslednje ugotovitve, ki so lahko v pomoč:

»Čisto naravno je, da so si samohranilci s svojimi otroki še zlasti blizu. Paziti pa morajo, da le ne bi docela zabrisali od Boga začrtanih mej med starši in otroki. Resni problemi se denimo lahko izcimijo iz tega, če mati samohranilka od sina pričakuje, da bo nosil odgovornosti hišnega gospodarja, ali pa če ima hčer za intimno zaupnico ter jo obremenjuje s svojimi osebnimi problemi. Takšno ravnanje je neprimerno, stresno in utegne otroka tudi čisto zmesti.

Zagotovite otroku, da boste zanje skrbeli vi, ki ste roditelj, in ne obratno. (Primerjaj 2. Korinčanom 12:14.) Resda včasih potrebujete kak nasvet ali oporo. Toda poiščite ju pri krščanskih starešinah, lahko tudi pri zrelih kristjankah, nikakor pa ne pri svojih mladoletnih otrocih. (Titu 2:3)«

Ko samohranilci oblikujejo primerne meje in imajo zdrav odnos s svojimi otroki, jim je navadno laže pustiti, da se osamosvajajo.

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 7]

Praktično poučevanje lahko otrokom pomaga, da postanejo odgovornejši odrasli ljudje

[Slike na strani 8]

Otroci si lahko pri družinskem preučevanju Biblije pridobijo modrost, ki jo bodo kot odrasli potrebovali