Boj francoske Biblije za preživetje

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

VEČ kot sto milijonov ljudi po svetu govori francosko. Čeprav vi morda niste eden izmed njih, pa je privlačno brati o boju francoske Biblije za preživetje, deloma zaradi njegove povezanosti z versko svobodo. Mnogo francoskih biblij so namreč v stoletjih neusmiljeno uničili sovražniki in lažni prijatelji. Prevajalci in tiskarji pa so kljub zastrašujočemu preganjanju tvegali svoje življenje, da bi v boju zmagali.

V 12. stoletju so bili prevodi delov Biblije na voljo v številnih ljudskih jezikih, tudi francoščini. Skupine, ki jih je katoliška cerkev imela za krivoverske, so ljudi spodbujale, naj jih uporabljajo. Vendar pa so biblije v francoščini v večjem obsegu začeli razdeljevati šele v 19. stoletju. To več stoletij dolgo razdobje kaže, s kakšnimi nevarnimi preizkušnjami se je spoprijemala francoska Biblija, da bi preživela.

Ena prvih knjig v francoščini je bil biblijski slovar, ki so ga objavili okoli leta 900 n. š. Z njim so nameravali pomagati bralcem, da bi razumeli Biblijo v latinščini, jeziku, ki ga je uporabljala katoliška cerkev. Toda preprosti ljudje takrat niso več govorili latinsko, temveč v številnih narečjih in zato niso imeli dostopa do Božje Besede. To je ostala posebna pravica duhovščine, ki je bila vešča latinščine, in je Biblijo lahko brala.

Leta 842 n. š. je izšel prvi uradni državni dokument v francoščini. To je bilo tiho priznanje, da večina ljudstva več ne govori latinsko. V Franciji so verske pesnitve v ljudskem jeziku pričele izhajati okoli leta 880 n. š. Minili pa sta še dve stoletji, preden so se pojavili tudi biblijski prevodi. Med prvimi so bili anglofrancoski prevodi delov Biblije, ki so jih izdali na začetku 12. stoletja.

Prične se čisto pravi boj

Peter Waldo, trgovec, ki je živel v 12. stoletju v Lyonu v osrednji Franciji, je bil prvi, ki si je vztrajno prizadeval, da bi Sveto pismo postalo Francozom dostopno v njim berljivi obliki. Naročil je prevajanje delov Biblije v provansalščino, narečje, ki so ga govorili v jugovzhodnem delu Francije. Leta 1179 je na tretjem lateranskem koncilu predstavil svoj delni biblijski prevod papežu Aleksandru III.

Cerkev je kasneje Walda in njegove privržence obsodila za krivoverce, menihi pa so prevode, ki jih je bil naročil, sežgali. Od takrat naprej je cerkev nasprotovala vsakršnemu naprezanju, da bi Božja Beseda prišla v roke preprostega ljudstva.

Leta 1211 je jasno razodela svojo strategijo, ko je dala v Metzu na vzhodu Francije sežgati biblije. Leta 1229 je koncil v Toulousu laikom izrecno prepovedal uporabljati biblije v katerem koli ljudskem jeziku. Zatem je leta 1234 koncil v Tarragoni v Španiji prepovedal imeti Biblijo v katerem koli od romanskih jezikov (jeziki, ki izhajajo iz latinščine), tudi duhovščini.

Kljub takšnemu neusmiljenemu nasprotovanju je prvi prevod celotne Biblije v francoščini izšel v drugi polovici 13. stoletja. Njeni prevajalci so ostali neznani, med ljudmi pa je bila zelo redka. V tem času Biblija preprostemu ljudstvu ni bila na voljo v nobeni obliki. Kopije so delali ročno, zaradi visokih cen in omejenih količin pa so jo lahko imeli skoraj izključno le plemiči in duhovščina.

Biblijo začnejo braniti

Ko je Johannes Gutenberg okoli leta 1450 izumil tiskarski stroj in premične črke, je tiskarska revolucija v Evropi za sabo povlekla tudi Francijo. Tri francoska mesta, namreč Pariz, Lyon in Rouen, so postala pomembna tiskarska središča. Bila so močna opora pri branjenju Biblije.a

Do te stopnje boja so francoski prevodi Biblije temeljili na latinski Vulgati. Čeprav so se v latinsko besedilo po tisoč letih večkratnega prepisovanja prikradle številne napake, se je cerkev še vedno oprijemala Vulgate. Vseeno pa se je francoski katoličan Jacques Lefevre d’Etaples odločil, da bo Biblijo naredil dosegljivo ljudem. Leta 1530 je Vulgato prevedel v francoščino, ob tem pa popravil nekatere njene napake, tako da se je skliceval na hebrejske in grške rokopise, ki so postali dosegljivi malo pred tem. Odstranil je tudi nejasne doktrinarne razlage, ki jih je bila cerkev vrinila v besedilo.

Lefevrejev prevod so nemudoma napadli. Nekaj izvodov so morali zato natisniti zunaj Francije. Ti so se znašli na spisku knjig, ki jih je cerkev prepovedala. Lefevre pa je moral za nekaj časa poiskati zavetje v Strasbourgu, takrat svobodnem cesarskem mestu v vzhodni Franciji. Vseeno pa je njegov prevod doživel uspeh.

Prvi francoski prevod Biblije, ki se je opiral na besedila izvirnih jezikov, so objavili leta 1535. Prevedel ga je francoski protestant Pierre-Robert Olivetan, bratranec reformatorja Jeana Calvina. Prevoda zaradi nasprotovanja cerkve ni bilo moč natisniti v Franciji, zato so ga natisnili v Neuchatlu v Švici, v novi protestantski skupnosti. Olivetanov francoski prevod Biblije je postal vzorec za mnoge kasnejše revidirane izdaje in biblijske prevode v druge jezike.

Nevaren boj

V Franciji so nekatere pogumne tiskarje, kot je bil leta 1546 Etienne Dolet, zaradi tiskanja Biblije sežgali na kolu. Koncil v Trentu leta 1546 je Vulgato kljub njenim napakam ponovno potrdil za »verodostojno«, cerkev pa je od takrat naprej vse odločneje nasprotovala prevodom v ljudskih jezikih. Leta 1612 je španska inkvizicija pričela silovito akcijo, da bi izkoreninila biblije v ljudskih jezikih.

Občasno je zaradi nasprotovanja prišlo do bistroumnih novosti. Tako so naredili »figove« Biblije, ki so bile dovolj majhne, da so si jih lahko ženske skrile v speto figo. Leta 1754 pa so natisnili povzetek hebrejskih in grških spisov v knjigi, ki je merila samo tri krat pet centimetrov.

Protinapad

Sčasoma pa je prišlo do pomembnih sprememb. Potem ko se je Biblija stoletja upirala zlobnim napadom, so sedaj v njeno korist zadali odločilne udarce. Nove ideje in svoboda čaščenja, ki jih je zagotovila francoska revolucija, so zadele v samo srce cerkvenega nasprotovanja. Tako so leta 1803 v francoščini natisnili protestantsko Novo zavezo, prvo po 125 letih!

Pomagale pa so tudi biblične družbe. Tako so leta 1792 v Londonu v Angliji ustanovili Francosko biblično družbo, da bi »priskrbela kar največ francoskih biblij za Francoze, ki tega božanskega zaklada nimajo v njim razumljivem jeziku«. Temu boju so se pridružile tudi druge biblične družbe. Uspelo jim je doseči cilj, da bi izdajali in razširjali Biblijo v francoščini.

Končni udarec

Katoliška cerkev je nasprotovala kakršnim koli spremembam v svojem načrtu, toda bojevala je že vnaprej izgubljeni boj. V 19. stoletju so papeži izdali veliko odlokov, s katerimi so neusmiljeno nasprotovali biblijam v ljudskem jeziku. Še leta 1897 je papež Leon XIII. ponovno potrdil, »da so vsi prevodi Svetih knjig, ki jih je prevedel kak nekatoliški pisec in ki so v katerem koli od ljudskih jezikov, prepovedane, še posebej pa tiste, ki so jih izdale biblične družbe, katere so papeži Rima že večkrat obsodili«.

Katoliška cerkev je nazadnje, zaradi dosegljivosti poceni protestantskih biblij, ki so jih izdajale biblične družbe, katoliškim učenjakom dovolila, da prevedejo Biblijo v francoščino. Prevod Augustina Crampona, najprej objavljen v sedmih zvezkih (1894–1904) in nato v enem (1904), je bil prvi francoski katoliški prevod, ki se je opiral na izvirna besedila. Omembe vredne so številne podčrtne opombe učenjakov in dejstvo, da je Crampon pogosto uporabljal francosko obliko Božjega imena Jéhovah.

Končno so v Vatikanu spremenili svoje stališče in v encikliki Divino Afflante Spiritu, ki so jo izdali leta 1943, določili navodila za prevajanje Biblije v ljudske jezike. Od takrat je bilo objavljenih mnogo katoliških prevodov, tudi priljubljena Jerusalem Bible, ki je bila najprej objavljena v francoščini, kasneje pa prevedena še v več drugih jezikov, tudi angleščino.

Biblija, ki je pomagala francosko govorečim ljudem po vsem svetu, pa je tudi francoska izdaja New World Translation of the Holy Scriptures. V celoti je bila prvič izdana leta 1974, leta 1995 pa je bila revidirana. V mnogih jezikih, v katerih je bil New World Translation do sedaj objavljen, se daje čast Avtorju Biblije, s tem ko se je Njegovo ime Jehova ponovno postavilo v Hebrejske in, kjer je to ustrezno, tudi Grške spise. Do danes so natisnili že več kot pet milijonov francoskih izdaj. Biblija je v boju za preživetje v francoščini nedvomno zmagala.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 16]

Biblija Lefevra d’Etapla iz leta 1530

[Slika na strani 16]

Olivetanova Biblija iz leta 1535

[Slika na strani 17]

Redek primerek »Biblije iz 13. stoletja«

[Navedba vira slike na strani 17]

Biblije: Bibliothèque Nationale de France