Razumeti strah pred jecljanjem

ALI lahko ugotovite razliko med govornikom, ki govori tekoče, in tistim, ki se boji, da bo jecljal? ,O, seveda,‘ boste morda odgovorili. Toda razmislite o tem, kar je napisal Peter Louw v svoji knjigi Hhhakkel (Jjjecljanje) v afrikanščini: »Na vsakega ,odkritega‘ jecljavca je najbrž deset takih, ki želijo ostati kar najbolj neopazni in govorno motnjo skrivajo na različne načine.« Skrivajo govorno motnjo? Kako je to mogoče?

Nekaterim jecljavcem uspe skriti motnjo tako, da predvidijo besede, s katerimi so imeli v preteklosti težave. Zatem pa, namesto da bi rekli kakšno tako besedo, stavek preoblikujejo ali uporabijo drugo besedo s podobnim pomenom. Neki mož je prikrival jecljavost 19 let zakonskega stanu. Ko je žena odkrila resnico, je govornega terapevta vprašala: »Ali mislite, da me zaradi tega vedno prosi, naj telefoniram jaz, v restavraciji pa mi vedno prepusti naročanje jedi, in ali je to razlog, zakaj nikoli ne spregovori na [. . .] shodih?«

Razmislite tudi o Gerardu in Mariji, srečno poročenem paru iz Južnoafriške republike.a Marija je skušala možu mnogokrat razložiti, da se na shodih za preučevanje Biblije vzdržuje komentiranja, ker jo je strah, da bo jecljala. »Nesmisel,« je odgovarjal dogmatično, »ti sploh ne jecljaš.« Gerard je tako presodil zato, ker je običajno precej zgovorna. Marija se namreč zboji jecljanja samo v določenih govornih okoliščinah. Gerard se je tega prvič zavedel po petih letih zakona in priznal: »Bil sem neveden in brezobziren.« Sedaj je ne kritizira, temveč jo, kadar zbere pogum in spregovori pred številnim občinstvom, za to pohvali.

Razumljivo je, da mnoge, ki jecljajo, muči »strah – včasih nadležen, pogosto močan,« pojasnjuje jecljavec David Compton v svoji knjigi Stammering. »Jecljavec prav v najbolj ranljivem trenutku, ko mu je najbolj treba navezati stike s soljudmi, ko jih skuša doseči v govoru, bodisi vsakdanjem bodisi zaupnem, v takšnih trenutkih lahko pričakuje, da bo ranjen, da se bo osmešil [. . .]. Celo tisti, ki so pri spoprijemanju s tem med najuspešnejšimi, priznavajo, da jih je izoblikoval strah in da jih nikoli popolnoma ne zapusti.«

Okoliščine, ki lahko izzovejo strah

Kadar se od jecljavca pričakuje, da odgovori na vprašanje pred občinstvom, denimo pred šolskim razredom, na poslovnem sestanku ali verskem shodu, se ta lahko tako vznemiri, da dobi hud napad jecljanja. »Ali kdaj meniš, da je pač veliko lažje, če si kar tiho?« so med pogovorom na radiu vprašali 15-letno jecljajočo Rosanne iz Južnoafriške republike. Odgovorila je: »Pogosto, na primer v razredu, ko poznam pravi odgovor in bi lahko zaradi njega dobila dobro oceno, toda vem, da bi bilo sámo govorjenje zame prevelik napor.«

V prej omenjenem radijskem programu so se pogovarjali tudi z nekim poslovnežem Simonom. Kakor Rosanne je tudi njemu pomagala govorna terapija. Kljub temu ima včasih še vedno kako slabo izkušnjo z jecljanjem, ki se lahko zaradi odnosa poslušalcev še poslabša. »Če ste na sestanku odbora, kjer morate precej govoriti, vam pa je to težko, postanejo ljudje okoli mize zelo zelo nepotrpežljivi,« je pojasnil.

Strahu, ki ga ima jecljavec, ne bi smeli zamenjati s strahom sramežljivega človeka pred pogovarjanjem z neznanci. Pomislite na Elizabeto, ki že dve leti obiskuje shode Jehovovih prič. V vsakdanjih pogovorih s prijatelji ji pogosto uspe govoriti precej tekoče. Poleg tega je goreča tudi v oznanjevalskem delu, kjer je treba, da nepovabljena stopi k neznancem. Toda kot mnoge druge jecljavce jo je strah govoriti pred številnim občinstvom. »Na shodih,« pojasnjuje Elizabeta, »mi le redkokdaj uspe dvigniti roko in odgovoriti na vprašanje. Če že odgovorim, storim to največ z eno besedo oziroma s kratkim stavkom. To morda res ni veliko, je pa največ, kar lahko naredim. Ker se vedno vnaprej pripravim, imam odgovore pogosto v glavi in ustih, toda jezik mi preprosto noče sodelovati.«

Nekaterim s to motnjo pa je najtežje, ko morajo brati naglas. Ob tem so prisiljeni izgovarjati besede, ki jih sicer ne bi. »Na enem od naših shodov,« nadaljuje Elizabeta, »nas včasih zaprosijo, naj izmenoma beremo svetopisemske odlomke, o katerih razpravljamo. Tedaj sedim v strahu, vsa nervozna in čakam, kdaj bom prišla na vrsto, ter ne vem, ali mi bo uspelo prebrati odlomek ali ne. Včasih pri branju ne morem izgovoriti kake besede. Tedaj jo pač preskočim in berem naprej.«

Jasno je, da bi morali pazljivo premisliti, preden bi koga, ki jeclja, spodbudili, naj bere naglas. Zaradi takšne »spodbude« se lahko počuti še slabše. Namesto tega pa si zasluži, da ga za to, da dela po svojih najboljših močeh, toplo pohvalimo.

Kadar skušamo pomagati

Jecljanje je zelo zapletena motnja. Tisto, kar pomaga nekomu, morda ne bo delovalo pri drugem. Pravzaprav mnogi, ki izkusijo obdobje »ozdravitve«, pozneje ponovno začnejo jecljati. Jecljanje se raziskuje bolj kot katero drugo govorno motnjo. Kljub temu pa strokovnjaki zanj še niso odkrili pravega vzroka. Pravzaprav se večina strinja, da lahko k jecljanju prispeva mnogo dejavnikov. Po neki teoriji, postavljeni na osnovi nedavnih študij, je to povezano z nepravilno organiziranostjo možganskih celic zgodaj v življenju jecljajočega. Po učbeniku Stuttering​—An Integrated Approach to Its Nature and Treatment, doktorjev filozofije Theodora J. Petersa in Barryja Guitarja, pa bodo zdajšnji pogledi na vzroke »zastareli, ko bodo nadaljnje študije zapolnile velike vrzeli v našem poznavanju jecljanja«.

Človek ve o jecljanju tako malo, da je treba biti previden, kadar se komu s to motnjo predlaga katero od številnih terapij. »Tisti, pri katerih je jecljavost najhujša,« piše naprej v učbeniku, »bodo okrevali le delno. Naučili se bodo počasneje govoriti ali jecljati z manj napora in jih to ne bo toliko motilo. [. . .] Nekateri ljudje s to motnjo pa se ob zdravljenju iz nam nerazumljivih razlogov enostavno ne spremenijo kaj bistveno.«b

Nekateri terapevti pa za neuspešnost zdravljenja krivijo kar jecljavca, češ da si ne prizadeva dovolj. Tako je eden vztrajal: »Edina možnost neuspeha tiči v nezavzeti drži človeka, ki jeclja.« O takšnih obtožbah pa je pisec David Compton dejal: »Nimam besed, s katerimi bi opisal, kakšno jezo lahko ob takšni pripombi občutijo ljudje s to motnjo. Najprej zato, ker je to očitna laž. Nobena terapija ne bo nikoli prava za vse, ki jecljajo, in celo tista, ki bo pri nekom prava, še zdaleč ne bo nezmotljiva. Drugič pa zato, ker jecljavci živijo z neuspehom [. . .]. Katera koli stvar, ki po nepotrebnem oziroma nepravično poslabša [njihov neuspeh], je zločin.«

Olajšajmo jim breme

Ljudje, ki jecljajo, navadno nočejo, da se jih pomiluje. Vendar pa lahko storite marsikaj, da bi jim olajšali breme. Kadar jecljajo, ne glejte v zadregi stran. In namesto da jih gledate v usta, jih glejte v oči. Navadno so občutljivi tudi na govorico telesa svojih poslušalcev. Če boste videti sproščeni, jim bo to pomagalo zmanjšati strahove. »Sogovorniku pokažite, da ste ga pripravljeni poslušati, kakor ste pripravljeni poslušati kogar koli drugega,« je dejal govorni terapevt.

Učitelji, ki imajo v razredu tudi koga s to težavo, lahko naredijo veliko za to, da bi se njegovi strahovi zmanjšali. V izobraževalni reviji Die Unie iz Južnoafriške republike je bil za učitelje zapisan naslednji nasvet: »Večina jecljavcev jeclja veliko manj, če ve, da poslušalec ne pričakuje tekočnosti.«

Glede na to revijo je tudi pomembno, da učitelj spozna učenčeve občutke. Svetuje se mu, naj se takšnega učenca iz zadrege ne ogiba, temveč naj se z njim pogovarja in ga spodbuja, naj pove, kaj misli o svoji težavi. Tako lahko učitelj ugotovi, katerih govornih okoliščin se učenec najbolj boji. »Njegova govorna tekočnost je 80 odstotkov odvisna od vas,« poroča revija. Če bo vedel, da ga sprejemate kljub težavi, bo govoril bolj tekoče. Revija še pojasni: »Sproščeno, k učenju usmerjeno ozračje v razredu ne bo koristilo le jecljajočemu, temveč tudi vsemu razredu.«

Seveda pa se lahko te predloge uspešno uporabi tudi pri poučevanju odraslih.

Naš Stvarnik razume

Naš Stvarnik, Bog Jehova, popolnoma razume človeško nepopolnost. Mojzesa je pooblastil za svojega govornika pri vodenju Izraelcev iz Egipta. To je storil, čeprav se je povsem zavedal, da temu zaradi govorne napake ni bilo lahko govoriti. Vedel je tudi, da je bil Mojzesov brat Aron v nasprotju z njim spreten govornik. »Vem, da je on jako zgovoren,« je rekel Bog. (2. Mojzesova 4:14) Toda Mojzes je imel druge mnogo pomembnejše lastnosti, kot so zvestovdanost, prijaznost, vera in blagost. (4. Mojzesova 12:3; Hebrejcem 11:24, 25) In čeprav je Mojzes ugovarjal Božji odločitvi, da bo voditelj Njegovega ljudstva, je Bog pri tem vztrajal. Obenem pa je upošteval njegove strahove in na mesto govornika postavil Arona. (2. Mojzesova 4:10–17)

Boga lahko posnemamo tako, da kažemo razumevanje. S tistimi, ki jecljajo, ravnajte dostojanstveno in ne dovolite, da se zaradi govorne napake ne bi zavedali njihove prave vrednosti. To ponazarja tudi doživetje deklice in njenega jecljavega očeta. Oče se je naučil, kako lahko bere bolj tekoče. To metodo je preskusil, ko je nekega večera svoji šestletni hčerki bral zgodbo, in bil zelo ponosen na to, da jo je prebral tekoče.

»Oči, govori pravilno,« mu je rekla, ko je končal.

»Saj govorim zelo pravilno,« ji je prizadeto odgovoril.

»Ne,« je vztrajala, »govori tako kot ponavadi.«

Da, ta deklica je ljubila očeta takšnega, kot je bil, tudi z njegovo govorno napako. Zato se naslednjič, ko boste imeli opravka s kom, ki jeclja, spomnite, da ima lahko dragocene misli in zaželene lastnosti. Zagotovo čuti. Bodite potrpežljivi in mu pokažite, da ga res razumete.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 25]

Človeka, ki jeclja, je morda strah govoriti v javnosti

[Slika na strani 26]

Če se jecljavec težko pogovarja z vami, bodite potrpežljivi

[Slika na strani 27]

Ljudi, ki jecljajo, je navadno strah pogovarjati se po telefonu