Iskanje raja brez težav

»VSE, kar si želiva, je ustvariti varen in morda staromoden življenjski slog, v katerem se ljudje zanimajo drug za drugega,« je pojasnil neki britanski par. Odločila sta se poiskati neki rajski tropski otok in na njem ustanoviti skupnost, ki bi živela skupaj v miru. Brez dvoma ju lahko razumete. Le kdo ne bi zgrabil priložnosti živeti v raju brez težav?

Ali je rešitev v osamitvi?

Življenje na otoku privlači mnoge ljudi, ki iščejo raj, saj osamitev pomeni nekaj varnosti. Nekateri izberejo otoke ob tihomorski obali Paname ali pa Karibske otoke, na primer tiste ob Belizeju. Drugi se usmerijo na idilične kraje v Indijskem oceanu, na primer Sejšele.

Koliko podrobnosti se mora urediti, preden kdo lahko ustanovi ločeno skupnost, presega domišljijo. Četudi ima kdo dovolj denarja, utegnejo obstoječi vladni zakoni ovirati hiter nakup zemlje. A recimo, da bi idealen tropski otok lahko dobili, ali bi bili na njem srečni? Ali bi bil vaš raj brez težav?

Na oddaljenih otokih okrog britanske obale je sedaj vse več prebivalstva. Na njih živeči novi prebivalci so večinoma ljudje, ki iščejo samoto in mir. Neki moški, ki sam živi na 100 hektarov velikem otoku Eorsa ob zahodni obali Škotske, trdi, da ni nikoli osamljen, ker ima toliko dela s svojo čredo, ki šteje sto ovc. Drugi, ki so si tudi želeli samote kakega otoka, pa so kmalu postali osamljeni. Pravijo, da so nekateri med njimi poskušali narediti samomor in so jih morali reševati.

Mnogi menijo, da bi bil idilični tropski otok raj. Všeč jim je živeti na področju z blagim podnebjem in brez večjih vremenskih sprememb. A vsled zaskrbljenosti zaradi morebitnega globalnega segrevanja in posledičnega dviga vodne gladine je mnoge otočane zajela vznemirjenost. Ogrožene pa se počutijo tudi prebivalci nizkih atolov, ki sestavljajo otočje Tokelau v zahodnem Tihem oceanu, pa tudi tisti z Maldivijskih otokov v Indijskem oceanu, otokov, ki se ob močni plimi dvigujejo le 1,8 metra nad vodno gladino.

Skoraj 40 različnih vlad se je združilo v Federacijo malih otokov v razvoju, da bi v svoji stiski dobili pomoč. Prebivalci majhnih otokov imajo navadno sicer dolgo pričakovano dolžino življenja in nizko smrtnost novorojenčkov, a se še vedno ubadajo z resnimi ekološkimi problemi. Oljni madeži in onesnažena morja spodkopavajo gospodarstvo nekaterih otokov. Drugi postajajo odlagališča za strupene odpadke, ki se jih hočejo znebiti večji narodi.

Otoke pa ogroža tudi to, da so pri ljudeh, ki iščejo raj, tako zelo zaželen pristan. Kako pa? Turisti, ki se zgrinjajo na sončne obale otokov, preveč obremenjujejo in izčrpavajo omejene vire. Poleg tega pa ti obiskovalci tudi večajo problem onesnaževanja. Karibe denimo letno obišče 20 milijonov ljudi, a le eno desetino ob tem nastalih odplak sploh kakor koli prečistijo.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v drugih eksotičnih krajih. Razmislite o tem, kaj se dogaja v Goi na zahodni indijski obali. »Množični turizem ,zastruplja raj‘,« je razglašal londonski Independent on Sunday. Uradne ocene kažejo, da je število turistov z 10.000 leta 1972 naraslo na več kot milijon v zgodnjih devetdesetih. Neka skupina svari, da sta Goina občutljiva ekologija in edinstvena kultura ogroženi zaradi pohlepa lastnikov hotelov, ki hočejo obogateti ob pritoku turistov. Poročila indijske vlade potrjujejo, da so nekateri hoteli na obali zgrajeni nezakonito. Pesek izkopljejo, drevesa podrejo in peščine zravnajo. Odplake izlivajo kar na obalo ali pa na bližnja riževa polja.

Brez kriminala?

Plazeč se vdor kriminala omadežuje sloves tudi najbolj mirnih področij. Z majhnega karibskega otoka Barbuda prihaja poročilo z naslovom »Pokol v raju«. Podrobneje govori o strašnem pomoru štirih ljudi na razkošni jahti, ki je bila zasidrana ob otoški obali. Zaradi takšnih dogodkov so ljudje še bolj zaskrbljeni nad širjenjem kriminala na tem področju.

»Mamila ,v raju‘ vnemajo vojne med tolpami,« je bilo naslovljeno poročilo v londonskem The Sunday Timesu, ki je govorilo o neki srednjeameriški državi. Krajevni izdajatelj tarna nad dejstvom, da miru ni več, in pravi: »Sedaj je postalo običajno, da zjutraj na ulici najdete kakega 16-letnika, ki leži v mlaki krvi.«

Tisti, ki si želijo živeti v rajski skupnosti, upajo, da bodo pritegnili ljudi, ki bi tudi radi živeli mirno. Kakšna pa je resničnost? V primeru omenjenega britanskega para so hitro nastopila nesoglasja. Povsem očitno je bilo, da so hoteli nekateri od teh, ki so se jima želeli pri podvigu pridružiti, pri tem veliko zaslužiti. »Nočemo voditeljev,« je razglasil ustanovitelj. »Namen je, da denar vložimo v skupen fond in uresničujemo naše načrte. Jaz temu pravim utopična skupnost.« To pa prav gotovo ni prvi tak projekt. (Glej okvir »Poskusi oblikovanja rajske skupnosti«.)

Nekateri drugi iskalci raja pa verjamejo, da bodo tega našli, če zadenejo glavni dobitek na loteriji. Vendar pa tako pridobljen finančni dobitek redko prinese srečo. The Sunday Times je februarja 1995 poročal, da so se v družini, ki je dobila glavni dobitek na največji britanski loteriji, od tedaj hudo prepirali; zmaga jim ni prinesla nič drugega kot »slabo voljo, družinske spore in razočaranje«. To pa v takšnih primerih ni nič nenavadnega.

Novinar Bernard Levin v svojem preučevanju človekovega iskanja utopije obravnava »sanje o takojšnjem bogastvu« in trdi: »Kakor pri mnogih sanjah tudi pri teh mora ni daleč stran. Verodostojnih zgodb o tem, kako je takojšnje bogastvo pripeljalo do bridke nesreče (tudi samomorov), je preveč, da bi jih lahko jemali kot naključje.«

Kako pa je s sektami sodnega dne?

Nekateri načrti raja pa imajo bolj zle pridihe. Eden od časopisov, ki je poročal o tem, kako so vladne policijske enote oblegale ograjene prostore članov kulta Branch Davidians v Wacu (Teksas) leta 1993, je omenil »eksplozivno mešanico pušk, nadzorovanja mišljenja in preroka sodnega dne«, ki je pripeljala do katastrofe. Žal pa to ni osamljen primer.

Sledilci pokojnega Bhagvan Šri Rajniša, indijskega duhovnega voditelja, so v Oregonu ustanovili svojo skupnost, a užalili moralne občutke sosedov. Razkošje njihovega voditelja in eksperimentiranje s spolnostjo je spodkopalo njihovo trditev, da so ustanovili »prelepo oazo«.

Mnogi kulti, ki jih vodijo ljudje in obljubljajo raj, od svojih sledilcev zahtevajo, da opravljajo nenavadne obrede, ki včasih pripeljejo do nasilnih obračunavanj. Časopisni kolumnist Ian Brodie pojasnjuje: »Ljudem, ki čutijo, da živijo v praznini oziroma ki se ne morejo spoprijeti s pritiski resničnega sveta, pomenijo kulti zatočišče in strukturirano družbo.« Vseeno pa njegove besede pričajo, da bi mnogi zelo radi živeli v raju.

Raj brez težav

Seznamu težav ni videti konca: onesnaževanje, kriminal, zloraba drog, prenaseljenost, etnični spori, politični prevrati – ob tem pa še težavi, ki pestita vse ljudi: bolezen in smrt. Iz tega lahko sklepamo, da nikjer na tem planetu ni raja, ki bi bil povsem brez težav. Kot priznava Bernard Levin: »Na spričevalu človeštva je črn madež in zdi se, da je tam skoraj tako dolgo kakor samo človeštvo. Gre pa za človekovo nezmožnost, da bi srečno živel skupaj z več kot le peščico soljudi.«

Vendar pa bo obstajal vsesvetovni raj, ki bo res brez težav. Za njegovo trajnost jamči nadčloveška moč. V resnici za ta cilj že danes dela več kot pet milijonov ljudi, in tako med seboj že uživajo v dragoceni enotnosti in okolju, ki je relativno brez težav. Kje jih lahko najdete? Kako lahko tudi vi upate na enako kakor oni ter uživate iste koristi? In kako dolgo bo ta prihajajoči raj trajal?

[Okvir na strani 6]

Poskusi oblikovanja rajske skupnosti

V začetku 19. stoletja je francoski socialist Etienne Cabet (1788–1856) z 280 družabniki v Nauvou (Illinois) ustanovil komuno, temelječo na njegovih idealih. A v osmih letih so v skupnosti nastali takšni razkoli, da je kmalu razpadla. Podobno je bilo z mnogimi skupinami v Iowi in Kaliforniji.

Charles Fourier (1772–1837), tudi Francoz, si je zamislil kooperativno kmetijsko skupnost, v kateri bi si vsi člani menjavali vloge. Vsak posameznik bi prejel plačilo glede na uspeh skupine kot celote. Vendar pa se tovrstne skupnosti tako v Franciji kot Združenih državah niso obdržale dolgo.

V približno istem času je valizijski socialni reformator Robert Owen (1771–1858) predlagal, da bi ustanovili kooperativne vasi, v katerih bi skupaj živelo več sto ljudi. Imeli bi skupno kuhinjo in jedilnico. Posamezne družine bi živele v svojih stanovanjih in za svoje otroke skrbele do njihovega tretjega leta starosti. Potem pa bi zanje skrbela vsa skupnost. Vendar pa je Owenu poskus spodletel in pri tem je izgubil tudi veliko svojega premoženja.

John Noyes (1811–1886) je ustanovil skupnost, ki jo The New Encyclopædia Britannica označuje kot »najuspešnejša skupnost utopičnih socialistov v Združenih državah«. Ko so njegovi sledilci opustili monogamne zakone in je kot dovoljenje za spolne odnose zadostoval medsebojni dogovor, so Noyesa aretirali zaradi prešuštva.

Laissez Faire City, neke vrste »kapitalistična utopija« v Srednji Ameriki, je nedavni poskus oblikovanja takšne utopične skupnosti, poroča londonski The Sunday Times. Projekt je iskal vlagatelje. Iskalce raja, zvabljene z obetom, da bodo »živeli v čudežnem mestu 21. stoletja«, so povabili, naj pošljejo 5000 USD in se pridružijo neke vrste piramidalni prodaji ter iščejo enakomisleče ljudi, ki bi tudi vložili svoj denar. Pravijo, da je vse, kar omogoča ta denar, nakup letalske vozovnice za ogled projekta »ali se bo deželo kdaj dalo pregovoriti, tako da bo dala prostor za gradnjo, da bi se lahko zgradil majhen hotel«, je še pisal omenjeni časopis. Ni stvarnega upanja, da bi tam ustanovili kakršen koli »raj«.

[Slika na strani 7]

Mnoge ljudi, ki iščejo raj, privlačijo otoki. Toda danes kriminal omadežuje celo najmirnejše kraje.