,Izredno časovno usklajena simfonija‘

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE

ČLOVEŠKA govorica je čudež. Pri izgovarjanju neštetih različnih glasov medsebojno sodeluje kakih 100 prsnih, grlnih, čeljustnih, jezičnih in ustničnih mišic. Vsaka od njih je snop stotin, celo tisočev vlaken, ki jih nadzoruje več možganskih celic, kakor jih sodeluje pri delovanju mišic atletovih nog. Ena živčna celica lahko spravi v tek vseh 2000 vlaken mečne mišice. Nasprotno temu pa so lahko živčne celice, ki nadzorujejo glasovni predel oziroma grlo, povezane le z nekaj, morda z dvema ali tremi mišičnimi vlakni.

Vsaka beseda ali kratka besedna zveza, ki jo izgovorite, ima svojo pot mišičnega delovanja. Vsi podatki, po katerih besedno zvezo, kot je »Kako ste kaj?«, ponovite, so shranjeni v govornem področju vaših možgan. Ali to pomeni, da imajo vaši možgani edinstven, neprožen mišični program, ki deluje korak za korakom, da bi ponovili vsako besedo ali besedno zvezo? Ne. Moč govora zbuja daleč večje spoštovanje. V ustih lahko imate na primer rano, zaradi katere težko izgovarjate besede tako, kot je značilno za vas. Možgani prilagodijo gibanje govornih mišic brez vašega zavestnega premišljanja, tako da lahko besede potem oblikujete čim bolj podobno tistemu, kar je vaš običajni način izgovarjanja. To nas vodi že k drugemu čudovitemu dejstvu.

S preprostim pozdravom »Zdravo« lahko povemo marsikaj. Ton glasu lahko pokaže, ali je govorec vesel, vznemirjen, zdolgočasen, se mu mudi, je razdražen, žalosten ali preplašen. Poleg tega lahko vsa ta čustvena stanja izrazi različno močno. Da, pomen enega samega izraza se lahko spremeni glede na to, koliko vse različne mišiče sodelujejo in so v delčku sekunde ubrane.

Dr. William H. Perkins v svoji knjigi Stuttering Prevented pojasnjuje: »Pri običajnem govoru izrečemo približno 14 glasov v sekundi. To je dvakrat hitrejše, kakor lahko nadzorujemo svoj jezik, ustnice, čeljusti ali kateri koli drug del govornega ustroja, ko delujejo vsak zase. Toda združite jih v govoru in delovali bodo kakor prsti veščih strojepisk in koncertnih pianistov. Njihovi gibi se združijo v izredno časovno usklajeno simfonijo.«

Nekatere ptice lahko nekoliko posnemajo glasove človeškega govora. Toda nobena žival nima možgan programiranih tako, da bi govorila kakor človek. Ne preseneča, da znanstveniki niso bili uspešni v prizadevanju, da bi opice naučili izgovarjati jasne govorne glasove. Po besedah nevrobiologa Ronalda Netsella lahko spretnost govorjenja primerjamo z »nenavadno osebo, ki igra klavir povsem ‚po posluhu‘ «. Oziroma kakor je sklenil leksikograf Ludwig Koehler: »Človeška govorica je skrivnost, je božansko darilo, čudež.«