Kjer je kriza hujša

MARY živi v Združenih državah. Dan začne tako, da se stušira, si ob odprti pipi umije zobe, izplakne straniščno školjko, nato pa si umije roke. Še preden sede k zajtrku, utegne porabiti za povprečno kopalno kad vode. Do konca dneva pa Mary, podobno kakor mnogi drugi prebivalci Združenih držav, porabi več kot 350 litrov vode, kar je dovolj, da bi z njo dvainpolkrat napolnili kopalno kad. Zanjo obilo čiste vode ni dlje od prve pipe. Vedno ji je na voljo, jemlje jo kot nekaj samo po sebi umevnega.

Pri Dede, ki živi v zahodni Afriki, pa se odvija čisto druga zgodba. Vstane že veliko pred zoro, se obleče, na glavo dene veliko posodo in pešači osem kilometrov do najbližje reke. Tam se okopa, napolni posodo z vodo in se nato vrne domov. Ta dnevna rutina ji vzame kake štiri ure. Naslednjo uro vodo filtrira, da bi odstranila zajedalce, nato pa jo razdeli v tri posode – v eno za pitje, drugo za gospodinjstvo, tretjo pa za njeno večerno kopanje. Vsa oblačila mora prati pri reki.

»Pomanjkanje vode nas tukaj ubija,« pravi Dede. »Če človek skoraj pol jutra porabi za prinašanje vode, koliko dneva mu še ostane za kmetovanje in druge dejavnosti?«

Dedejin položaj pa vsekakor ni osamljen. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) poroča, da se čas, ki ga premnoge ženske in otroci porabijo za prinašanje vode iz oddaljenih, pogosto onesnaženih virov, vsako leto nakopiči v več kot deset milijonov let!

Nekateri jo imajo, drugi ne

Sladke vode je po svetu dovolj, vendar pa ni enakomerno porazdeljena. To je prvi večji problem. Znanstveniki so na primer izračunali, da je v Aziji 36 odstotkov svetovnih jezer in rek, v njej pa živi kar 60 odstotkov svetovnega prebivalstva. V nasprotju s tem pa reka Amazonka vsebuje kar 15 odstotkov svetovne rečne vode, a le 0,4 svetovnega prebivalstva živi dovolj blizu, da jo lahko uporablja. Neenakomerno porazdeljene so tudi padavine. Nekatera področja so skoraj vedno suha, druga sicer niso vedno suha, jih pa občasno pestijo sušna obdobja.

Številni strokovnjaki menijo, da je spremembe podnebja in s tem tudi padavin utegnil povzročiti človek. Krčenje gozdov, preintenzivno obdelovanje zemlje in pašništvo goli zemljo. Nekateri sklepajo, da ob tem zemljino površje odbije v atmosfero več sončne svetlobe, kakor bi je sicer. Posledica: atmosfera postane toplejša, oblaki se razpršijo in količina padavin zmanjša.

Količina padavin pa lahko upade tudi zaradi same gole zemlje, saj je velik del dežja, ki pade na gozdove, prav voda, ki je izhlapela iz gozdnega rastlinja – iz listov dreves in podrasti. Povedano drugače, rastlinje je kakor velikanska goba, ki vsrka in zadržuje padavine. Odstranite drevesa in podrast, pa bo manj vode za oblikovanje dežnih oblakov.

O tem, kako hudo človekova dejanja vplivajo na padavine, so še vedno polemike; potrebnih je še več raziskav. Eno pa je gotovo: pomanjkanje vode je zelo razširjeno. Svetovna banka svari, da pomanjkanje vode že ogroža gospodarstvo in zdravje 80 držav. In že 40 odstotkov svetovnega prebivalstva – več kot dve milijardi ljudi – nima dostopa do čiste vode oziroma sanitarij.

Bogati narodi si navadno ob pomanjkanju vode uspejo pot iz resnih težav priskrbeti z denarjem. Zgradijo si jezove, z drago tehniko vodo reciklirajo ali celo odstranjujejo sol iz morske vode. Revne države za kaj takega nimajo možnosti. Pogosto morajo izbirati, ali bodo omejile odmerke čiste vode (kar utegne zavirati napredek in zmanjšati pridelek hrane) ali pa ponovno uporabile neprečiščeno vodo (kar pa vodi v širjenje bolezni). S tem ko se potrebe po vodi povsod večajo, je prihodnost videti zelo zelo suha.

Desetletje upanja

Generalna skupščina Združenih narodov je 10. novembra 1980 prepričano govorila o prihodu »Desetletja mednarodne preskrbe s pitno vodo in sanitarijami«. Cilj je bil, je razglasila skupščina, do leta 1990 priskrbeti popoln dostop do čiste vode in sanitarij vsem prebivalcem držav v razvoju. Do konca desetletja so porabili okrog 134 milijard ameriških dolarjev, da so čisto vodo priskrbeli milijardi ljudi, kanalizacijo pa 750 milijonom – res velik dosežek.

Vendar so se ti dosežki izravnali, ker se je prebivalstvo držav v razvoju povečalo za 800 milijonov. Tako je do leta 1990 ostalo nad milijardo ljudi, ki jim je primanjkovalo čiste vode in ustreznih sanitarij. Razmere so bile videti kot odmev besed, zapisanih v otroški zgodbi Alica v ogledalu, kjer Kraljica pravi Alici: »Tu pri nas, da boš vedela, moraš teči, kolikor te noge nesejo, da ostaneš na istem mestu. Če hočeš priti kam drugam, pa moraš teči najmanj še enkrat tako hitro!«

Od leta 1990 je bil celoten napredek pri izboljšanju razmer ljudi, ki nimajo vode in sanitarij, »boren«, poroča SZO. Sandra Postel je, ko je bila podpredsednica za raziskovanja na Inštitutu Worldwatch, zapisala: »Ostaja veliko moralno pomanjkanje, saj 1,2 milijarde ljudi ne more piti vode, ne da bi ob tem tvegali bolezen ali smrt. Vzrok temu ni toliko v pomanjkanju vode oziroma neustrezni tehniki, kot je v pomanjkanju socialne in politične zavzetosti za zadovoljevanje temeljnih potreb revnih. Da bi lahko vsemu človeštvu priskrbeli to, kar ima večina od nas za nekaj samo po sebi umevnega, namreč čisto pitno vodo in kanalizacijo, bi letno potrebovali 36 milijard ameriških dolarjev več, kar je enako približno 4 odstotkom svetovnih izdatkov za vojaške namene.«

Naraščanje prebivalstva, naraščanje potreb

Neenakomerno porazdelitev vode zapleta še en problem: ko narašča prebivalstvo, naraščajo tudi potrebe po vodi. Padavine po svetu so kolikor toliko stalne, prebivalstvo pa hitro narašča. V tem stoletju se je poraba vode podvojila vsaj dvakrat, nekateri pa menijo, da se lahko v naslednjih 20 letih podvoji še enkrat.

Seveda naraščajoče prebivalstvo ne potrebuje le več pitne vode, temveč tudi več hrane. A za pridelovanje hrane se potrebuje vedno več vode. Kmetijstvo pa se mora pri tem spopadati z zahtevami po vodi v industriji in pri posameznikih. Ko se mesta in industrijska področja širijo, kmetijstvo v tem boju pogosto izgubi. »Od kod bo prihajala hrana?« sprašuje neki raziskovalec. »Kako se sploh lahko spoprimemo s potrebami 10 milijard ljudi, ko se komaj s potrebami 5 milijard in ko pravzaprav odvzemamo vodo kmetijstvu?«

Večji del rasti prebivalstva je v državah v razvoju, kjer vode že tako pogosto primanjkuje. Žal so se ravno te dežele najmanj sposobne, tako finančno kot tehnično, spoprijeti z vodo povezanimi problemi.

Onesnaževanje

Problemom s pomanjkanjem vode in potrebam naraščajočega prebivalstva dodajte še tretji z vodo povezan problem: onesnaževanje. Biblija govori o ,reki vode življenja‘, toda danes mnoge reke postajajo reke smrti. (Razodetje 22:1) Po neki oceni je količina odpadne vode (komunalne in industrijske), ki vsako leto steče v svetovne reke, do 450 kubičnih kilometrov. Mnoge reke in potoki so onesnaženi od svojega začetka pa do konca.

V državah v razvoju neprečiščena komunalna odpadna voda onesnažuje skoraj vsako večjo reko. Raziskava, v katero so zajeli 200 večjih ruskih rek, je odkrila, da jih ima na vsakih 10 rek kar 8 nevarno visok nivo bakterijskih in virusnih agensov. Reke in gladina podtalnice visoko razvitih držav sicer niso preplavljene s komunalno vodo, so pa pogosto zastrupljene s strupenimi kemikalijami, med drugim s tistimi iz kmetijskih gnojil. V skoraj vseh delih sveta obmorske dežele zlivajo odpadne vode v plitve vode svojih obal, in s tem hudo onesnažujejo plaže.

Onesnaževanje voda je torej svetovni problem. Knjižica Water: The Essential Resource, izdala Audubon Society, povzema stanje z besedami: »Tretjino človeštva zaradi umazane vode stalno muči bolezen in bolehnost, nadaljnjo tretjino pa ogroža izliv kemičnih snovi v vodo, snovi, katerih dolgoročne posledice niso znane.«

Slaba voda, slabo zdravje

Ko je omenjena Dede dejala ,Pomanjkanje vode nas ubija‘, tega ni mislila dobesedno. Vendar pa pomanjkanje čiste, sveže vode res ubija, povsem dobesedno. Ona, in milijoni drugih v podobnih razmerah, skoraj nimajo druge izbire, kakor uporabljati vodo iz potokov in rek, ki so pogosto komaj kaj boljše od odprte kanalizacije. Zato ni nič čudnega, da, kot poroča SZO, vsakih osem sekund zaradi z vodo povezane bolezni umre en otrok!

Po poročilu revije World Watch se v državah v razvoju 80 odstotkov vseh bolezni širi z uživanjem onesnažene vode. Vodne patogene klice in onesnaževanje vsako leto ubijejo 25 milijonov ljudi.

Z vodo povezane ubijalske bolezni (med drugimi diaroične bolezni, kolera in tifus) pobirajo največ žrtev v tropskih krajih. Vendar tovrstne bolezni niso omejene le na države v razvoju. V letu 1993 je v Združenih državah, v Milwaukeeju (Wisconsin), zbolelo 400.000 ljudi. Okužili so se s pitno vodo iz pipe, v kateri je bil proti kloru odporen mikrob. Istega leta so si nevarni mikrobi utrli pot tudi v vodne sisteme drugih mest v Združenih državah (Washington, D. C., New York in Cabool v Misouriju), zaradi česar so bili tamkajšnji prebivalci prisiljeni prekuhavati vodo, ki jim je pritekala iz pip.

Skupna uporaba rek

Medsebojno povezani problemi s pomanjkanjem vode, potrebami naraščajočega prebivalstva in z onesnaževanjem, ki vodi v slabo zdravje, lahko pripeljejo do napetosti in sporov. Vodo bi navsezadnje težko obravnavali kot luksuz. Neki španski politik, ki se ubada z vodno krizo, pravi: »To ni več le gospodarski boj, je boj za preživetje.«

Večji predmet napetosti je skupna uporaba rečne vode. Peter Gleick, raziskovalec iz Združenih držav, pravi, da 40 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v 250 porečjih, za katerih vodo se peha več kot ena država. Reke Bramaputra, Ind, Mekong, Niger, Nil in Tigris tečejo skozi več kot eno državo – in vsaka od teh držav želi iz rek dobiti, kar največ vode je mogoče. Zaradi tega se že vnemajo spori.

Ob naraščanju potreb po vodi bodo takšne napetosti vse večje. Podpredsednik Svetovne banke je za Okolju prijazen razvoj napovedal: »Veliko vojn v tem stoletju se je bílo zaradi nafte, v naslednjem stoletju pa se bodo bíle zaradi vode.«

[Okvir/slike na strani 7]

Molekula na obhodu

Spremljajmo eno molekulo vode na njeni poti neskončnega potovanja. Niz slik, oštevilčenih v skladu z besedilom, prikazuje samo eno od številnih poti, ki jih lahko opravi molekula, preden se vrne na kraj, od koder je prišla. (Job 36:27; Propovednik 1:7)

Začeli bomo z neko molekulo na morski gladini.[1] Ko voda zaradi sončne energije izhlapeva, se molekula dviga, dokler ni več sto metrov nad Zemljo.[2] Sedaj se pridruži drugim molekulam vode in tako oblikujejo drobno kapljico vode. Kapljica potuje z vetrom stotine kilometrov. Sčasoma kapljica izhlapi, molekula se zopet dviga, dokler se končno ne pridruži dežni kaplji, ki je dovolj velika, da pade na tla.[3] Dežna kaplja z milijardami drugih pade na pobočje. Voda steče navzdol, v potok.[4]

Iz tega potoka nato pije jelen in zaužije tudi našo molekulo.[5] Čez več ur jo z uriniranjem izloči, molekula gre v zemljo, kjer jo vsrka korenina drevesa.[6] Od tam molekula potuje navzgor po drevesu, nato pa iz lista izhlapi v zrak.[7] Kot že prej, se dviga navzgor, da bi zopet pomagala oblikovati drobno kapljico. Ta potuje z vetrom, dokler se ne pridruži temnemu, težkemu dežnemu oblaku.[8] Naša molekula spet pade z dežjem, toda tokrat konča v reki, ki jo prinese do morja.[9] Tam pa lahko porabi tisoče let, preden pride na površino, izhlapi in vnovič zaživi v zraku.[10]

To kroženje se nikoli ne konča: voda izhlapeva iz morij, potuje čez kopno, pada kot dež in teče nazaj v morja. S tem vzdržuje vse življenje na Zemlji.

[Okvir/slika na strani 9]

Kaj načrtujejo

Gradnja razsoljevalnic. V teh iz morske vode odstranjujejo sol. Navadno to delajo tako, da vodo načrpajo v nizkotlačne komore, kjer jo segrevajo, dokler ne zavre. Voda izhlapeva in usmerjajo jo drugam, za seboj pa pušča kristale soli. Ta postopek je drag in zato si ga mnoge države v razvoju ne morejo privoščiti.

Taljenje ledenih gor. Nekateri znanstveniki menijo, da bi lahko masivne ledene gore, ki vsebujejo čisto, sladko vodo, z velikanskimi vlačilci privlekli iz Antarktike, nato pa odtalili in tako izsušenim deželam južne poloble priskrbeli vodo. Pri tem je ena težava: preden bi ledene gore prišle do cilja, bi se približno pol vsake v morju stalilo.

Izkoriščanje vodonosnikov. Vodonosniki so vodonosne kamnine globoko v zemlji. Iz teh lahko vodo črpajo tudi v najbolj suhih puščavah. Toda to je drago in znižuje nivo podtalnice. Še ena slaba stran: večina vodonosnikov se obnavlja počasi, nekateri pa se sploh ne.

[[Navedba vira slike na strani 8]

Fotografija: Mora, Godo-Foto

[Slike na strani 5]

Prinašanje vode lahko vsak dan vzame štiri ure

[Slike na strani 8]

Vsako leto v reke steče kakih 450 kubičnih kilometrov odpadne vode