Singapur — azijski potemneli dragulj

TRESK! Težka jeklena vrata singapurskega ženskega zapora v Changiju so se zlovešče zaloputnila za slabotno, 71-letno vdovo, kristjanko. Kot Jehovova priča je glavnemu sodniku skušala pojasniti svoje stališče z besedami: »Za oblast nisem prav nič nevarna.«

Tresk! Naslednja je bila 72-letna babica, še ena kristjanka. Njen prestopek? Posedovanje štirih biblijskih izdaj Watch Tower Society ter samega osebnega izvoda Svetega pisma.

Tako so aretirali in obsodili skupaj 64 Singapurčanov, starih od 16 do 72 let. Sedeminštirideset državljanov zaradi načel ni hotelo plačati globe, zato so jih zaprli za različna časovna obdobja, dolga od enega do štirih tednov. Kako se je moglo kaj takega zgoditi v mestu državi, ki ga opisujejo kot kraj z najboljšimi življenjskimi razmerami na svetu? Kako se je to moglo zgoditi v mestu državi, ki po vsem svetu slovi po svoji gospodarski stabilnosti, izjemnem razvoju, sodobnih zgradbah ter oklicani verski strpnosti?

Sodobno mesto država

Najprej pokukajmo v zgodovino. Sodobna zgodba o Singapurju se je pričela leta 1819, ko je vanj vstopil britanski sir Thomas Stamford Raffles. Bil je predstavnik East India Company in je iskal izhodiščno mesto za dejavnost na Vzhodu. Odločil se je razmisliti o Singapurju. Tako je pričelo delovati trgovsko središče, ki še danes močno vpliva na razvoj vzhodne Azije.

Pred neodvisnostjo so Singapur opisovali kot zanemarjeno mesto. Danes pa ga nihče več ne bi imel za takšno. Resnica je namreč prav nasprotna. V zadnjih trideset letih so mesto skoraj popolnoma obnovili in, kjer je bilo mogoče, ohranili starinskost bodisi tako, da so ohranili pročelje starih stavb, bodisi tako, da so cele zgodovinske zgradbe povezali s sodobnimi. Singapur je postal pravo križišče pomorskega prometa na Vzhodu: v njegovem pristanišču je pogosto kar 800 ladij naenkrat. Zaradi sodobne visokotehnične opreme lahko orjaško kontejnersko ladjo naložijo ali razložijo v nekaj urah. V finančnem jedru mesta je za en kvadratni meter zemljiške posesti treba plačati kakih 60.000 ameriških dolarjev, kar tudi naredijo.

Približno 3,400.000 prebivalcev sestavlja velika mešanica Kitajcev, Malezijcev, Indijcev, Evropejcev in drugih. Tamkajšnji jeziki so mandarinska kitajščina, malajščina, tamilščina in angleščina.

Singapurjev 83 kilometrov dolg sistem nad- in podzemnih hitrih prometnih zvez je eden najsodobnejših in najučinkovitejših transportnih sistemov na svetu. Po mestu so prosto posejani zeleni parki, ki ločujejo visoke sodobne zgradbe. Obiskovalca, ki pride v mesto prvič, privlači popolnoma obnovljeni hotel Raffles, ki so ga zaradi starosti (zgrajen je bil leta 1889) označili za narodni spomenik. Privablja jih tudi 52 hektarjev veliko botanično in vrtnarsko središče, kjer ohranjajo 4 hektarje džungle, po kateri so se nekoč potikali tigri.

Zagotovljena verska svoboda

Singapur je svoj enkratni gospodarski napredek dopolnil tudi z obljubo verske svobode za vse prebivalce. Toda te obljube na žalost ne spolnjuje. Da to drži, ugotavljajo še posebno tisti, ki se družijo z občino Jehovovih prič.

Prva točka 15. člena ustave Republike Singapur vsebuje temeljno zagotovilo svobode čaščenja: »Vsakdo ima pravico izpovedovati svojo vero, živeti po njej in jo širiti.«

Tretja točka 15. člena ustave zagotavlja še: »Vsaka verska skupnost ima pravico:

a) voditi svoje verske zadeve;

b) ustanavljati in ohranjati institucije za verske ali dobrodelne namene;

c) pridobiti in imeti v lasti imetje, ga posedovati ter z njim upravljati v skladu z zakonom.«

Jehovove priče so bili del singapurske družbe že leta 1936. Veliko let so se kot občina redno shajali v svoji kraljestveni dvorani na Exeterski cesti 8, prav nasproti prometnega trga. Občina je uspevala, obenem pa edinstveno prispevala k stabilnosti družbenega življenja.

Jehovove priče prepovedani

Vse to pa se je spremenilo 12. januarja 1972. Pod okriljem Vladne listine o pregnanstvu, poglavje 109, so izdali nalog za izgon krščanskega misijonarja Normana Davida Bellottija in njegove žene, Gladys, ki sta prebivala v Singapurju že 23 let. Sledil je nalog za razveljavitev registracije singapurske občine Jehovovih prič. Policija je v nekaj urah zasegla kraljestveno dvorano, tako da je vdrla vanjo skozi vhodna vrata. Skoraj takoj zatem so uradno prepovedali vso literaturo Watch Tower Society. Tako se je pričelo obdobje zatrtja Jehovovih prič.

Del tega samovoljnega ukrepa je bil, da je vlada pozneje kraljestveno dvorano prodala. Vse to se je zgodilo brez kakršnega koli opozorila; nobenega zaslišanja ni bilo, nobenega procesa, nobene možnosti za odgovor.

Singapurska vlada je vedno znova ponavljala, da je izdala popolno prepoved zato, ker Jehovove priče ne služijo vojske. Gospod K. Kesavapany, stalni singapurski predstavnik pri Združenih narodih v Ženevi, je nedavno, 29. decembra 1995, v pismu, ki ga je naslovil na nj. eksc. Ibrahima Falla, pomočnika generalnega sekretarja za človekove pravice Združenih narodov v Ženevi, pisal naslednje:

»Moja vlada je izdala prepoved gibanja Jehovovih prič zaradi narodne varnosti. Nadaljnji obstoj tega gibanja bi škodoval javni blaginji in redu v Singapurju. Potrebna posledica razveljavitve registracije Jehovovih prič je bila prepoved vseh njihovih izdaj, s čimer naj bi podkrepili prepoved tega gibanja in obrzdali širjenje in propagiranje njihove vere.«

Pri tej pritožbi, češ da je bila ogrožena državna varnost v Singapurju, bi morali upoštevati, da vsako leto zavrne vojaščino po kakih pet mladeničev. Singapurske vojaške sile pa sestavlja kakih 300.000 ljudi. Kljub temu se vlada za to peščico ljudi ni želela niti pogovarjati o možnosti civilne službe.

Odkrito teptanje

Leta 1992 se je po nekaj letih nestabilne strpnosti odprlo novo poglavje odkritega teptanja človekovih pravic, ko so nekaj ljudi aretirali in jih obtožili posedovanja literature, ki jo prepoveduje Listina o nezaželenih izdajah. Leta 1994 je Watch Tower Society poslala v Singapur 75-letnega kronskega odvetnika (Q. C.) W. Glena Howa, sodnega odvetnika in Jehovovega pričevalca že vse življenje. Zaradi priznanja, ki ga ima s statusom kronskega odvetnika, so mu dovolili nastopiti na singapurskem sodišču. Na vrhovno singapursko sodišče so tako vložili pritožbo, povezano z verskimi pravicami, ki jih zagotavlja ustava, kot tudi ugovor pravnoveljavnosti aretacij ter ugovor zoper prepoved iz leta 1972. Glavni sodnik vrhovnega singapurskega sodišča Jong Pung Hov je 8. avgusta 1994 pritožbo zavrnil. Poskusi, da bi se na to odločitev pritožili, so bili neuspešni.

Zgodaj leta 1995 se je zdelo, da so zaradi pravnega ugovora, ki je temeljil na singapurski ustavi, izbruhnili še bolj zatiralski ukrepi. Tajna policija iz Podružnice za tajne skupnosti, ki deluje v okviru Kriminalističnega oddelka za preiskavo, je po vojaško oblikovanem načrtu, imenovanem ,Operacija upanje‘, planila na nekaj skupinic kristjanov, ki so se shajali po domovih. Kakih 70 policistov je s pomočniki na diverzantski način aretiralo 69 ljudi. Odpeljali so jih v zasliševalnice in nekatere zasliševali vso noč. Vsi so bili obtoženi navzočnosti na shodih Jehovovih prič in posedovanja biblijskih izdaj. Nekatere so osamili tudi za 18 ur in niso mogli niti telefonirati svojim družinam.

Obtožbe proti tujcem so umaknili. Štiriinšestdesetim Singapurčanom pa so proti koncu leta 1995 in zgodaj leta 1996 sodili. Vseh 64 so spoznali za krive. Sedeminštirideset od njih, starih od 16 do 72 let, ni plačalo več tisoč dolarjev visoke kazni, zato so jih zaprli za obdobje od enega do štirih tednov.

Preden so jih zaprli v celice, so jih pred kar nekaj ljudmi slekli do golega in preiskali. Nekaterim ženskam so zapovedali, naj razširijo roke, petkrat počepnejo, odprejo usta in dvignejo jezik. Najmanj eni ženski so ukazali, naj s prsti odpre svoj anus. Nekateri moški so v zaporu morali piti vodo iz posode za opravljanje potrebe. Z nekaterimi mladenkami so ravnali kakor z nevarnimi kriminalci; vso kazen so prestajale v samici in dobivale le polovične obroke hrane. Nekateri zaporniški pazniki so Pričam tudi prepovedali imeti svoje biblije.

Toda poglejmo, kaj je o tem povedalo nekaj žená, ki so bile zaprte. Vse, kar ta poročila iz prve roke odkrivajo, je v pravem nasprotju s čisto zunanjostjo tega modernega mesta.

»Jetniška celica je bila umazana. Umivalnik in stranišče sta bila v prav bednem stanju. Bila sta sluzasta in umazana. Pod klopjo, na kateri sem sedela, so bile pajčevine in umazanija.«

»Ukazali so mi, naj se slečem do golega, in mi dali jetniško obleko, posodico za milo (brez mila) in zobno ščetko. Drugi zaporniki v jetniški celici so mi povedali, da tisti, ki pridejo za kratek čas, ne dobijo zobne paste ali toaletnega papirja.«

»V celici nas je bilo dvajset. Stranišče na počep je obdajala do pasu visoka stena. Kopalnica je imela le en tuš in umivalnik s pipo. Tuširati smo se morale v skupinah po šest – zjutraj smo se morale vse iz celice stuširati v pol ure.«

Kljub zaporniški travmi pa so vse menile, da je služiti Bogu prednost, in to kadar koli, kjer koli in ne glede na okoliščine. Poglejmo naslednji komentar najstnice:

»Od trenutka, ko sem vstopila v zapor, sem se vedno znova spominjala razloga, zakaj sem tu. Vsak dan sem molila k Jehovu, da bi me uslišal in me ne bi zapustil. Menim, da je na molitev odgovoril, saj mi je s svojim svetim duhom pomagal vztrajati. Šele tedaj sem uvidela, kako blizu sem si z njim, in ker sem vedela, da pazi na nas, mi je to vlilo veliko moči. Menim, da mi je bilo v čast, da sem to preskušnjo prestala zaradi njegovega imena.«

Časopisi po svetu so takoj izvedeli zgodbo. Tisk v Avstraliji, Evropi, Hongkongu, Kanadi, Maleziji, Združenih državah ter drugje je o dogodkih poročal spet in spet. Kanadski The Toronto Star je trenuten bes strnil v naslovne besede »Babica obsojena zaradi posedovanja Biblije«. Res je, da ima svet mnogo hudih težav, s katerimi se ubada veliko več ljudi, toda tokrat so se ljudje od vsepovsod osuplo spraševali: »To v Singapurju?«

Težko je razumeti, kako lahko vero, ki v več kot 200 državah sveta deluje odprto in pod popolno zaščito zakona, v Singapurju preganjajo. Še teže pa to razumemo, če upoštevamo dejstvo, da v Singapurju z nobeno drugo vero ne ravnajo tako nerazumno in samovoljno.

Pomočnik višjega policijskega inšpektorja, ki je vodil racijo proti Jehovovim pričam, je pred sodiščem priznal, da je bilo tedaj edinkrat, da so njemu in njegovim policistom ukazali prekiniti kak verski shod. V kopiji zapisa o pričanju piše:

Vpr. (za pričo): Ali je Podružnica za tajne skupnosti po vaše kdaj preiskovala in tožila katero od neregistriranih verskih skupin, razen Jehovovih prič?

Odg.: Ne da bi vedel.

Spraševanje se je nadaljevalo.

Vpr. (za pričo): Ali ste vi osebno že kdaj izvedli podobno racijo, naperjeno proti kaki manjši verski skupini, ki se je zbirala doma in ni bila registrirana v Listini o skupnostih?

Odg.: Nisem.

Klic po ukrepanju

Amnesty International in International Bar Association sta odposlala vsak svojega posebnega opazovalca, da bi pazila na neoporečnost procesov. Andrew Raffell, nepristranski opazovalec Amnesty Internationala, ki je sam hongkonški sodni odvetnik, je dejal: »V poročilu sem zapisal, da je bil ves proces videti kot pretveza.« Pojasnil je še, da vladni uradniki, ki so jih poklicali kot priče, pred sodiščem niso mogli pojasniti, zakaj je literatura Jehovovih prič označena kot nezaželena. Raffell je tudi navedel nekaj prepovedanih biblijskih izdaj, med katerimi sta Kje najti srečo in Uporabi svojo mladost za najboljše, in dodal, da jih nikakor ne bi mogli imeti za nezaželene.

Cecil Rajendra, opazovalec iz International Bar Associationa, pa je dejal naslednje:

»Opazovalcu je bilo od vsega začetka jasno, da ves proces ni bil nič drugega kot [. . .] farsa, ki so jo po vsem videzu uprizorili, da bi svetu prikazali, da je v Singapurju še vedno demokracija.

Izid je bil vnaprej očiten in nikoli, niti pred procesom, med njim ali na koncu njega, ni bilo niti sence dvoma, da bodo vsi obtoženci spoznani za krive.

Čeprav je proces obravnavalo drugostopenjsko sodišče, obtožbe pa so bile pravzaprav manjše kršitve Listine o skupnostih, je bilo ozračje okoli sodnega poslopja napeto in zastrašujoče.

K temu je nedvomno prispevalo dejstvo, da so tja namestili najmanj deset uniformiranih policistov (šest v sodno dvorano in štiri zunaj nje) ter nekaj specializiranih mož iz Podružnice v civilu, ki so sedeli na balkonu.«

Rajendra o samem vodenju procesa nadaljuje:

»Prej omenjeni sodnik se med opazovanjem (in kot piše v kopiji zapisa, tudi ves proces) še zdaleč ni védel primerno. [. . .] Vedno znova je proti vsem pravilom poštenega procesa vanj posegal v korist tožbene strani, obrambi pa onemogočil, da bi navzkrižno zaslišala tožilčeve priče o dokaznem gradivu, kot je npr. biblijski prevod kralja Jakoba, ki ga je tožbena stran predložila, da bi prikazala, da obtoženi posedujejo prepovedane izdaje!«

Zaradi teptanja človekovih pravic v Singapurju je mednarodno javnost toliko zaskrbelo, da je v belgijski reviji, z naslovom Human Rights Without Frontiers, izšlo 18 strani dolgo poročilo samo o napadu singapurske vlade na Jehovove priče. Willy Fautre, glavni urednik te revije, je v uvodniku kar najbolj strnjeno razložil, kolikšna naj bi pravzaprav bila človekova svoboda v kateri koli državi, ko je zapisal:

»Verska svoboda je res eden od najboljših kazalcev splošnega položaja človekove svobode v neki državi, kljub temu pa je le malo svetnih organizacij za človekove pravice, ki sodelujejo bodisi v procesu odstranjevanja oblik diskriminacije in nestrpnosti, ki temeljijo na religiji ali verovanju, bodisi pri začrtovanju politike, ki bi varovala in pospeševala svobodo verovanja.«

Na zadnji strani te izdaje Human Rights Without Frontiers pa so v mastnem tisku objavili seznam priporočil.

Jehovove priče so za Singapur pridobitev. Spoštujejo pravice sosedov in niso odgovorni za nikakršna kazniva dejanja proti njim. Nobenemu Singapurčanu ni treba skrbeti, da bi kateri Jehovov pričevalec vdrl v njegov dom ali ga napadel, pretepel ali ga posilil.

Jehovove priče s svojo prostovoljno javno strežbo jačajo in zboljšujejo družinsko življenje ter pospešujejo to, kar pomeni biti dober državljan. S komer koli, ki želi spoznati krepilna biblijska načela in njihovo praktično uporabo, brezplačno preučujejo Biblijo. Del krščanskega izobraževanja so tudi shodi za biblijsko preučevanje in molitev. Vse to jih nareja za dobre državljane.

Singapurčani, ki spoštujejo svojo republiko in ji želijo kar najboljšo prihodnost, bi svojo vlado morali spodbuditi, da bi privzela nov pogled na to, kakšno je pravo mesto Jehovovih prič v singapurski družbi. Čas je že, da se preneha s sankcijami proti njim ter se jim povrne tisto, do česar je upravičen vsak državljan – svobodo bogočastja.

[Okvir na strani 26]

Svet opazuje

1. »Zvečer zadnjega februarja je singapurska policija z bliskovitim napadom vojaškega stila aretirala 69 moških, žensk in najstnikov ter jih odpeljala na sedež policije. To zares ni bil način, s katerim naj bi se končali shodi za preučevanje Biblije.« (The Ottawa Citizen, Kanada, 28. december 1995, stran A10)

2. »Vsem, ki jih skrbi verska svoboda in pravica vesti, bi bilo v pravo veselje, ko bi singapurska vlada spremenila svoje stališče do članov tega nedolžnega in neškodljivega ljudstva ter jim dovolila, da brez strahu ali ovir živijo po svoji veri in jo širijo.« (Profesor Bryan R. Wilson, Oxfordska univerza, Anglija)

3. »Od novembra lani so singapurska sodišča v seriji procesov, ki so vzbudili proteste mednarodnih skupin za državljanske svoboščine, obsodila 63 Jehovovih prič.« (Asahi Evening News, Japonska, 19. januar 1996, stran 3)

4. »Jehovovim pričam bi morali dovoliti, da se v miru shajajo in živijo po svoji veri, ne da bi bili v nevarnosti, da jih za to aretirajo ali zaprejo. Verska svoboda je namreč temeljna pravica, ki jo zagotavlja singapurska ustava.« (Amnesty International, 22. november 1995)

5. Čan Siu-čing, predsednica Komisije za sodstvo in mir v hongkonški katoliški škofiji, je v pismu Li Kvan Jevu, višjemu ministru, pisarna predsednika vlade, 1. junij 1995, izjavila: »Bistveno pri vsem tem pa je, da četudi bi singapurska vlada tiste, ki zavračajo vojaško službo, imela za kršilce zakona, ki jih je treba kaznovati, pa drugi, ki le hodijo na verske shode, namenjene čaščenju, ne bi smeli biti prizadeti. [. . .]

S tem pismom zato naprošamo vašo vlado:

1. naj ne prepove Jehovovih prič, temveč naj uživajo svobodo bogoslužja in vesti;

2. naj preneha obtoževati člane Jehovovih prič, ki samo hodijo na verske shode;

3. naj spusti člane Jehovovih prič, ki so bili nedavno aretirani samo zato, ker so sodelovali v verskih dejavnostih.«

[Slika na strani 23]

Jehovove priče pred sodnim poslopjem po tem, ko so jih obtožili

[Slika na strani 23]

Ta 71-letna Priča je sodniku dejala: »Za oblast nisem prav nič nevarna.« Kljub temu so jo zaprli.