V otrokova ušesa

NEKEGA dne, ko sem bila še majhna, je k našemu domu v Coeburnu v Virginiji (ZDA) prišel neki gospod. Medtem ko se je pogovarjal z očetom, je njegov spremljevalec spregovoril z mano, da bi me zaposlil. Z besedami mi je prislikal raj na zemlji, kjer bi se lahko igrala z divjimi živalmi, ki mi ne bi nič naredile. (Izaija 11:6–9) Razložil mi je, da mi niti ne bo treba umreti, temveč da bom lahko živela večno prav tu, na zemlji. Prihodnost je zvenela čudovito! To, kar mi je ta človek povedal o življenju na zemlji, se je vame globoko vtisnilo. (Izaija 25:8; Razodetje 21:3, 4)

Koprnenje po veri

Starša sta imela v zakonu mnogo težav. Čez nekaj let sta se razvezala in živela sem pri materi, ki se sploh ni zanimala za religijo. Tako sem sama od sebe ob nedeljah obiskovala verouk v kateri od cerkev, do katere sem lahko prišla peš. Mati se je kmalu ponovno poročila in z očimom smo se preselili v Indiano. Toda vsako poletje sem se vračala v Virginijo, da bi obiskala očeta.

Oče je kmalu po razvezi postal mormon in skušal tudi vame vcepiti svojo novonajdeno vero. Poleti leta 1960, ko mi je bilo osem let, me je krstil. Toda ko sem bila v Indiani, sem obiskovala cerkve v bližini doma. Vse so učile, da če bomo dobri, bomo šli v nebesa, če pa bomo slabi, gremo v pekel, kjer bomo mučeni. Mislila sem, da nihče ne bo razumel mojih občutkov, da si raje želim živeti na zemlji kakor v nebesih, zato o tem nisem nikoli nikomur povedala.

Ko sem bila stara 11 let, se je oče preselil v Oregon. Čutila sem se opeharjeno in bila sem zelo prizadeta. Očim je bil ateist in alkoholik. Zaradi moje vere me je stalno zbadal. Klical me je mala gospodična Pobožnica, ko pa sem začela jokati, mi je govoril: »Zakaj na pomoč ne pokličeš svojega Boga?« Zdelo se je, da za Boga nikomur doma ni bilo mar. To so bila temačna in težavna leta. Zlorabljali so me telesno, besedno in spolno. Tolažil me je pogovor z Bogom, saj sem mnogokrat čutila, da je bil edini, ki se je zanimal zame.

Mati je očima zapustila in zlorabljanja ni bilo več. Bili pa sva zelo revni in materi je bilo težko stakniti konec s koncem. Pri mojih trinajstih sva se vrnili v Virginijo, da bi obiskali teto. Bila je prijazna iskrena baptistka. Zelo mi je bila pri srcu. Njeno povabilo, naj se ji pridružim v cerkvi, sem sprejela. Zraven je šla celo mama in spominjam se, kako čudovito mi je bilo, ko je bila družina ob meni. Ob koncu najinega obiska me je bila groza, da bi se morala vrniti domov. Bala sem se, da bom, če se vrnem, vpletena v nemoralo. Zato sem teto prosila, ali smem ostati pri njej. Dovolila mi je tudi mati.

Teta mi je kupila biblijski prevod kralja Jakoba. Nanj sem bila zelo ponosna. Brala sem ga vsak večer. V zadnjem poglavju Biblije sem prebrala, da »ako kdo k temu kaj pristavi, njemu pridene Bog šib, ki so zapisane v tej knjigi«. (Razodetje 22:18, 19) In tako sem sklepala: ‚Kako naj verjamem, da je Mormonova knjiga del Svetega pisma?‘ Zato sem se odločila, da bom postala baptistka.

Očetu sem pisala o svoji odločitvi, in čeprav sem prepričana, da ga je prizadelo, je rekel le, da je vesel, da obiskujem cerkev. Pogosto sem z baptističnim duhovnikom obiskovala ljudi po domovih, da bi jih povabila na naše šotorske poživitvene shode. Čutila sem, da s tem, ko se tako oglašam pri ljudeh in se z njimi pogovarjam, kakor se je Jezus, izpolnjujem Božjo voljo.

Še vedno me je vznemirjala želja po tem, da bi raje živela v zemeljskem raju kakor v nebesih. Takrat pa sem prebrala naslednji biblijski odlomek, ki me je navdal z upanjem: »Prosite, in dalo se vam bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo se vam bo. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre.« (Matevž 7:7, 8)

Poroka in družina

Naslednje leto sem se ponovno preselila k materi v Indiano. Bilo mi je le 15 let, pa sem že bila poročena, noseča in na avtobusu za južno Kalifornijo. Moževe družine nisem preveč dobro poznala, želela pa sem si, da bi me sprejeli. Bili so binkoštniki in moževa sestra mi je povedala o daru govora v jezikih. Tako sem, ko sem z njimi šla nekega večera k molitvi, molila, naj bi mi bilo dovoljeno govoriti v jezikih.

Med službo me je nenadoma prežel nenavaden občutek. Cela sem se pričela tresti in nenadzorovano sem začela blebetati. Pridigar je vzkliknil, da po meni prihaja duh in me začel trepljati po hrbtu. Kasneje so me vsi objemali in mi govorili, kako čudovito je bilo, da me je Bog tako uporabil. Toda bila sem zmedena in prestrašena. Nisem vedela, kaj sem govorila.

Kmalu zatem se je med porodom najinega prvega otroka nekaj zapletlo. Cerkveni pastor je možu dejal, da mi je Bog povečal porodne bolečine zato, ker mož ni kristjan. Mož je prišel k meni s solzami v očeh in mi dejal, da se bo krstil, če mislim, da mi bo to kaj pomagalo. Rekla sem mu, da sem prepričana, da Bog ljudi ne sili, da bi mu služili.

Zapustila sem cerkev

Neke nedelje je pastor po končani pridigi prosil občino za prispevke. Cerkev je bilo treba obnoviti zaradi škode, ki jo je povzročil nedavni potres. Ko je pušica za pobirke prišla do mene, sem vanjo položila ves denar, kar sem ga imela. Potem ko je pastor denar preštel, je občino, namesto da bi se ji zahvalil, posvaril, naj odprejo svoje žepe in srce za to, kar je vredno. Nato je pušico še enkrat poslal naokoli. Denarja nisem imela več, zato sem jo v veliki zadregi naglo dala naprej. Pastor je hitro preštel denar in še enkrat, ne da bi se občini zahvalil, dejal, da ga preprosto ni dovolj. »Zagotovo nihče ne bo odšel, dokler ne zberemo denarja za Božje delo,« je dejal.

Zunaj me je čakal mož in vedela sem, da postaja nestrpen. Pa ni bil edini. Tudi mene je razburilo pastorjevo pomanjkanje hvaležnosti. Pred vsemi sem z otrokom v naročju in objokana odkorakala iz cerkve. Takrat sem si obljubila, da se nikoli več ne bom vpletala v cerkev. Čeprav je nisem več obiskovala, pa nisem nehala verjeti v Boga. Še vedno sem prebirala Biblijo in se trudila biti dobra žena.

Spoznati biblijsko resnico

Po rojstvu najinega drugega otroka so se prijatelji, ki so se selili v Teksas, pogovorili s svojim gospodarjem, ali bi lahko hišo, v kateri so živeli oni, sedaj najeli mi. Ko je prijateljica Pat odhajala, mi je dejala, da ji neka žena dolguje denar in da ga bo prinesla. Pat me je prosila, naj ji ga nato pošljem v Teksas. Čez nekaj dni sta na vrata potrkali dve ženi. Mislila sem, da sta prinesli denar, zato sem ju nemudoma povabila, naj vstopita. Pojasnila sem jima, da se je Pat preselila, vendar da mi je povedala, da se bosta oglasili. »No, to je pa res lepo od Pat,« je dejala Charlene Perrin, ena od žena. »Res sva uživali, ko sva z njo preučevali.«

»Kaj?« sem vprašala. »Preučevali? To mora biti pomota.« Charlene je razložila, da sta s Pat začeli preučevati Biblijo. Ko pa je slišala, da se je Pat preselila, je vprašala mene, ali bi želela preučevati Sveto pismo. »Seveda,« sem ji prepričljivo odvrnila. »Poučila vas bom o vsem, kar želite vedeti.« Bila sem ponosna na svoje biblijsko branje in čutila sem, da bi ju lahko spodbudila.

Charlene mi je pokazala knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Prebrali sva Psalm 37:9: »Zakaj hudodelniki bodo iztrebljeni, čakajoči pa GOSPODA bodo podedovali deželo [zemljo, NW].« Bila sem presenečena. Tam, v moji lastni Bibliji, je pisalo o tem, da bodo ljudje podedovali zemljo. Zatem so vprašanja kar privrela iz mene. Charlene se je nasmehnila in dejala: »Hej, počasi! Stvari se bova lotili korak za korakom.« Pojasnila mi je, kako je Biblijo treba redno in sistematično preučevati. Takoj me je tudi povabila v kraljestveno dvorano, kakor se imenujejo shajališča Jehovovih prič.

Charlene sem povedala o izkušnji s pušico in o tem, da se v cerkev ne želim vrniti. Skupaj sva si pogledali Matevžev evangelij 10:8, ki pravi: »Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte.« Razložila mi je, da na shodu Jehovovih prič ne kroži nikakršna pušica za nabirke in da so vsi prispevki prostovoljni. Rekla mi je tudi, da je v dvorani škatlica za prostovoljne prispevke in da lahko tisti, ki želijo, prispevajo tja. Odločila sem se, da dam religiji še eno priložnost.

Med preučevanjem sem spoznala, zakaj sem se počutila tako nelagodno, ko sem v binkoštni cerkvi govorila v jezikih. Božji dar govora v različnih jezikih je bil podeljen zgodnjim kristjanom kot dokaz, da imajo Njegov sveti duh. Čudežni dar je imel tudi praktični namen, saj je bila tako biblijska resnica na razpolago ljudem iz različnih dežel, ki so se zbrali ob binkoštih leta 33 n. š. (Dejanja 2:5–11) V Bibliji tudi pravi, da bo Božji dar govora v jezikih pošel, kar se je očitno zgodilo po smrti apostolov. (1. Korinčanom 13:8) Vendar Satan in njegovi demoni slepijo ljudem razum in povzročajo, da nekateri nepovezano blebetajo, tako da mnogi verjamejo, da imajo ti Božji sveti duh. (2. Korinčanom 4:⁠4)

Nasprotovanje družine

Kmalu sem doumela, kakšen je Božji namen za zemljo in da ne smem biti del tega hudobnega sveta. (Janez 17:16; 18:36) Spoznala sem tudi, da moram pretrgati vse vezi z Babilonom Velikim, kakor Biblija imenuje svetovni imperij krive religije. (Razodetje 18:2, 4) Ko sem očetu povedala, da se bom krstila, tokrat kot Jehovova priča, je bil ves iz sebe. Moledoval me je, naj ne postanem Priča. Prvič sem ga videla jokati. Jokala sem z njim, ker ga res nisem hotela prizadeti. Toda vedela sem, da sem našla resnico in da Jehova nikoli ne bi mogla zapustiti.

Temu, da sem postala Jehovova priča, je nasprotovala celotna družina. Za nekaj časa sem prenehala obiskovati shode. Nasprotovanje družinskih članov se je malo poleglo, a jaz sem bila nesrečna. Vedela sem, da ne bom mirna, dokler ne bom izpolnjevala Jehovove volje. Nekega dne sem se v opoldanskem odmoru oglasila pri Charlene doma. Povedala sem ji, da se moram krstiti. »Se ti ne zdi, da bi morala najprej začeti ponovno prihajati na shode?« me je vprašala. Rekla sem ji, da sem tokrat odločena, da nič ne bo prišlo med mene in Jehova. Krstila sem se 19. septembra 1973.

To je bilo pred več kot 23 leti. Hvaležna sem, da je od tedaj družina že začela spoštovati mojo odločitev in da nihče od njih ne pritiska name, da bi pustila resnico, ki jo zelo cenim. Doslej je le starejša hči Kim postala Priča. Z zvestovdano službo Jehovu mi je bila v teh letih velik vir spodbud.

Nepozabno srečanje

Leta 1990 sem ponovno obiskala Coeburn v Virginiji in prosila mamo, ali lahko ustavi ob kraljestveni dvorani, da bi lahko pogledala, kdaj se ob nedeljah pričnejo shodi. Ko sva zapeljali na privozno pot, mi je dejala, da smo včasih živeli v hiši prav za dvorano in čez železniško progo. Dolgo je že, odkar je hiša pogorela, in od nje je ostal le opečnat dimnik. »Takrat si bila še majhna,« je dejala, »nisi bila stara več kot tri ali štiri leta.«

V nedeljo so me v kraljestveni dvorani prisrčno sprejeli. Pogovarjala sem se s Staffordom Jordanom in mu mimogrede omenila, da sem kot otrok živela v hiši, ki je včasih stala za kraljestveno dvorano. Pozorno si me je ogledal. »Spomnim se te!« je vzkliknil. »Ti si bila deklica z lanenimi lasmi, velika približno toliko [pokazal je z roko]. S spremljevalcem sva obdelovala to področje in on se je zapletel v pogovor s tvojim očetom. Jaz pa sem te skušal zaposliti, tako da sem se s teboj pogovarjal o raju.«

Ostala sem brez besed. Glas se mi je zatikal, ko sem mu govorila o svojem iskanju biblijske resnice. »Ko sem bila še otrok, si mi v majhno srce posejal seme resnice!« sem mu dejala. Nato mi je povedal, da sem po strani starega očeta imela sorodnika, Stephena Dingusa, ki je bil zvest Priča. Družina mi o njem ni nikoli spregovorila, ker so mu zelo nasprotovali. »Bil bi resnično ponosen nate!« je dejal brat Jordan.

Ko se ozrem nazaj na leta v Jehovovi organizaciji, sem res hvaležna za ljubezen in dobroto, ki sta mi bili izkazani. Včasih sem seveda še vedno malo žalostna, ko v kraljestveni dvorani vidim, kako družine skupaj služijo Jehovu, saj sem jaz tam pogosto sama. Toda hitro se spomnim, da je z mano Jehova. On je vedno opazoval in ko je bilo moje srce pripravljeno sprejeti resnico, ki so jo povedali v otrokova ušesa pred toliko leti, je dal, da je vzklila in vzcvetela.

»Hvala ti, brat Jordan,« sem rekla, »da si si za razposajeno deklico vzel čas in ji govoril o raju!« (Po pripovedi Louise Lawson.)

[Slika na strani 13]

Ob ponovnem snidenju s Staffordom Jordanom leta 1990