Živeti z učno motnjo

Šestletni David ima najraje tisti del dneva, ko je čas za zgodbo. Všeč mu je, ko mu mama bere, in kar sliši, si z lahkoto zapomni. Toda David ima problem. Ne more si brati sam. Pravzaprav mu dela velike težave vse, pri čemer je potrebna vizualna veščina.

Sara hodi v šolo že tretje leto, a je njena pisava še vedno nenavadno neurejena. Črk ne oblikuje pravilno, nekatere napiše nazaj. Težave ima celo pri lastnem podpisu in zato so starši še bolj zaskrbljeni.

Josh, mladi najstnik, je dober pri vseh šolskih predmetih razen pri matematiki. Koncept numeričnih vrednosti ga povsem zmede. Razjezi ga že sam pogled na številke, ko pa sede, da bi naredil matematično domačo nalogo, se njegovo razpoloženje hitro slabša.

KAJ je z Davidom, Saro in Joshem? Ali so pač le leni, trmasti? Ali morda počasi dojemajo? Sploh ne. Vsak od teh otrok je povprečno ali celo nadpovprečno inteligenten. Toda vsakega od njih tudi muči učna motnja. David ima disleksijo, s tem izrazom označujemo več bralnih težav. Sarinim izrednim težavam s pisanjem pravimo disgrafija. Joshevo nezmožnost dojeti temeljne pojme matematike pa imenujemo discalculia. Omenili smo le tri učne motnje, jih je pa še veliko več. Nekateri strokovnjaki menijo, da ima take motnje najmanj deset odstotkov otrok v Združenih državah.

Definirati učne motnje

Res je, da se večini mladih zdi učenje včasih izziv. Vendar to navadno ne kaže na učno motnjo, temveč le, da je vsak otrok v nečem boljši, v nečem pa slabši. Nekateri zelo dobro slišno zaznavajo, informacije lahko precej dobro vsrkavajo že s poslušanjem. Drugi so bolj vizualno naravnani, bolje se učijo ob branju. Toda v šoli učence zberejo v učilnico in od vseh pričakujejo, da se bodo učili ne glede na uporabljeno učno metodo. Torej je neogibno, da bodo imeli nekateri z učenjem težave.

Vendar nekateri strokovnjaki pravijo, da je med učnimi težavami in učnimi motnjami razlika. Pojasnjujejo, da se učne težave dá premagati s potrpežljivostjo in trudom. Za učne motnje pa nasprotno temu pravijo, da so močneje ukoreninjene. »Videti je, da možgani otroka, ki ima učno motnjo, določene vrste mentalnih nalog zaznavajo, obdelajo in si jih zapomnijo na napačen način,« pišeta doktorja Paul in Esther Wender.a

Ni pa rečeno, da je otrok z učno motnjo mentalno prizadet. Da bi to pojasnila, sta Wendersova pokazala na podoben primer – ljudi, ki nimajo posluha in zato ne razločujejo tonov različnih višin. »Ljudje, ki so brez posluha, nimajo poškodovanih možganov, niti ni nič narobe z njihovim sluhom,« pišeta Wendersova. »Nihče ne bi odsotnost posluha pripisal lenobi, pomanjkljivemu učenju ali pomanjkljivi motivaciji.« Enako je s tistimi, pravita, ki imajo učno motnjo. Pogosto se motnja osredini na prav določen vidik učenja.

To pojasni, zakaj so mnogi otroci z učno motnjo povprečno ali nadpovprečno inteligentni. Nekateri so prav zares izredno bistri. Zaradi tega paradoksa zdravniki pri takih otrocih pogosto pomislijo na učno motnjo. Knjiga Why Is My Child Having Trouble at School? razlaga: »Otrok z učno motnjo dela dve ali več let pod pričakovanim nivojem in inteligenčnim kvocientom, ki so mu ga določili.« Z drugimi besedami, težava ni preprosto le v tem, da otrok težko dohaja vrstnike, temveč da njegovo delo ni na nivoju njegovih lastnih zmožnosti.

Ustrezno pomagati

K težavi pogosto svoje pridajo še čustva, ki se pojavijo ob učni motnji. Če gre otrokom z učno motnjo v šoli slabo, morda učitelji, vrstniki in celo družina nanje gledajo kot na zgube. Žal mnogi taki otroci o sebi razvijejo negativno mišljenje, ki ga obdržijo tudi, ko odrastejo. To pa je tehten razlog za skrb, saj učne motnje navadno ne minejo.b »Učne motnje so motnje, ki trajajo vse življenje,« piše dr. Larry B. Silver. »Iste motnje, ki ovirajo branje, pisanje in računstvo, bodo motile tudi pri športu ter drugih dejavnostih, v družinskem življenju in pri razumevanju s prijatelji.«

Nujno je torej, da otroke z učno motnjo starši podpirajo. »Tisti otroci, ki vedo, da so jim starši močni zagovorniki, imajo temelj za razvoj občutka sposobnosti in samozavesti,« pravi knjiga Parenting a Child With a Learning Disability.

A da bi jim starši lahko bili zagovorniki, morajo najprej preiskati svoje občutke. Nekateri se čutijo krive, kakor da bi bili nekako sami krivi za otrokovo stanje. Drugi so panični, menijo, da so jih izzivi, pred katerimi stojijo, kar preplavili. Nobeden od teh odzivov ni v pomoč. Starše ohromita in tako otrok ne more dobiti potrebne pomoči.

Če torej usposobljen specialist določi, da ima vaš otrok učno motnjo, ne obupajte. Zapomnite si, da taki otroci potrebujejo le dodatno podporo pri določeni učni veščini. Vzemite si čas in se seznanite z vsemi razpoložljivimi programi za otroke z učnimi motnjami, ki so morda na razpolago na vašem področju. Mnoge šole so za take primere sedaj bolje opremljene, kakor so bile pred leti.

Strokovnjaki poudarjajo, da bi morali svojega otroka za vsak dosežek pohvaliti ne glede na to, za kako majhen dosežek gre. S pohvalami bodite radodarni. Obenem pa ne zanemarjajte discipliniranja. Vsi otroci potrebujejo ustaljeno ureditev, tisti z učnimi motnjami pa še toliko bolj. Naj vaš otrok ve, kaj od njega pričakujete. Od postavljenih norm ne odstopajte.

In nazadnje: naučite se na dane razmere gledati stvarno. Knjiga Parenting a Child With a Learning Disability to ponazori takole: »Predstavljajte si, da greste v svojo najljubšo restavracijo in naročite telečji zrezek. Ko natakar pred vas položi krožnik, opazite, da so na njem jagnječja rebra. Obe jedi sta sicer odlični, le da ste bili vi pripravljeni na teletino. Mnogi starši morajo začeti drugače razmišljati. Morda niste bili pripravljeni na jagnjetino, toda ugotovite, da je odlična. Enako je pri vzgoji otroka s posebnimi potrebami.«

[Podčrtni opombi]