Everglades na Floridi — bolesten klic iz divjine

SKORAJ milijon obiskovalcev se vsako leto zgrinja v ta prekrasni tropski raj ogledovat sijajna čudesa, ki jih je naredil Veliki stvarnik. Toda v tem raju ne vidijo nekaj sto metrov globokih sotesk, ne k nebu vzpenjajočih se pečin, ob katerih človeku zastane dih, ne mogočnih slapov, ki bi jih lahko slikali, ne losa, ki bi postopal naokoli, niti lomastečih medvedov, ki bi jih lahko občudovali z varne razdalje. Everglades je namreč prvi narodni park na svetu, ki ga niso ustanovili zaradi slikovite pokrajine, temveč zaradi njegovega biološkega bogastva.

Deloma ga pokrivajo travniki, deloma pa tropsko močvirje, zato mu pravijo tudi »travnata reka«. Njegovi prebivalci ne živijo prav nič drugače, kot se je tu živelo že stoletja. Trimetrski aligatorji se grejejo na soncu in soparni vročini, z enim očesom pa pazijo, kje se bo pojavila njihova naslednja žrtev. Ponoči v močvirju kar odmeva od njihovega tuljenja in zemlja se trese od njihovih paritvenih ritualov. Za kad velike želve si utirajo pot skozi travo in iščejo hrano. Skupaj z njimi živijo hitre igrive rečne vidre. V mehkem blatu lahko tudi vidite še čisto sveže sledi gorskih mačk, ki so na lovu za plenom. Belorepi jelen mora stalno paziti, saj bi si ga ti zalezovalci ob prvi priložnosti privoščili za večerjo. Rakuni, ki jih pogosto slikajo, kako si živež čistijo v bližnjih potokih, se tu v Evergladesu počutijo kot doma, saj jim Glades ponuja res bogat meni.

Zraven tega mrgoli tod tudi živih bitij, ki jih obiskovalec skoraj ne vidi. Na listih po kopnem, na plavajočih listih lilij in na prelepih vodnih hijacintah v kanalih, ki jih je naredil človek, zlite z okoljem čepijo najrazličnejše žabe. Med vodnimi rastlinami se po polžje, in to res po polžje, premikajo tudi jabolčni polži (mehkužci, ki so veliki kot žogica za golf in imajo škrge pa tudi preprosta pljuča, tako da lahko dihajo pod vodo in zunaj nje). V plitvinah mrgoli rakov, rakovic in raznovrstnih rib. Kač je na tone, pa tudi žuželk in laznine ne manjka – vse je tu in čaka, da bo dalo kaj v usta ali pa sámo spolzelo po grlu.

Zanimiva stvarjenja, ki jih lahko vidite, so tudi lepe rožnate žličarke, beli srpači in velike bele čaplje, ki letajo naokoli, medtem ko se morda njihovi partnerji držijo tal, ker grejejo jajca, iz katerih se bodo izlegli mladiči. Dolgo tudi ne boste mogli pozabiti pogleda na nenavadne sive čaplje, ki vas bodo preletele tako hitro, da jih ne boste mogli prešteti. Tudi morski galebi, pelikani in pritlikave ultramarinsko modre sultanke letajo po nebu skupaj z dostojanstvenim plešastim orlom, ki ga ima Amerika za svoj državni simbol.

Tu lahko vidite tudi dolgovratega čopastega kormorana in kačjevratnika, ki mu še drugače pravijo vijeglavka, saj je po videzu bolj podoben kakemu plazilcu kot pa ptiču, kadar steguje nad vodo svoj esasti vrat. Ptiči obeh vrst so že po naravi požrešni, in v plitvinah Evergladesa kar tekmujejo za hrano. Kadar so mokri, razpnejo krila ter razširijo svoj rep in pred vami je sijajen prizor, pravšnji za fotografski aparat. Odletijo lahko šele, ko se jim perje popolnoma posuši.

Nikakor tudi ne gre spregledati žerjavu podobne pisane tukalice, ki obiskovalca kar ustraši s svojim vpitjem. Tej veliki ptici z rjavimi in belimi lisami pravijo tudi jokajoča ptica, saj se oglaša kot kakšen žalujoči človek, ki ves obupan joče. Za opazovalce ptičev je nepozaben tudi pogled na redkega in ogroženega evergladskega polžjega škarnika, ptico roparico, veliko kakor vrana, ki se bo ohranila le, če bo imela na voljo dovolj jabolčnih polžev. Ob pogledu navzgor pa lahko obiskovalec občuduje velik zbor ptic, ki počivajo na vejah mogočnih hrastov, natovorjenih z gladkimi zelenimi listi in okrašenih z zaplatami španskega mahu. Med barve ptic se pomešajo še zeleni in rdeči cvetovi dišečih plezalk, ki se ovijajo okrog dreves. Prav zares, obiskovalec lahko tu kar pozabi, v kateri državi in na kateri celini je. Ej, tukaj je čisto zase svet, pravi raj, pristen in lep.

Končno pa so tu še plitve vode s svojo zlato žagasto travo – značilnost Evergladesa, ki se je ne da zgrešiti. Kolikor daleč vam seže pogled, lahko vidite to svetlikajočo in lesketajočo se tiho travnato reko, ravno kot miza, le za slabe štiri centimetre na kilometer nagibajočo se proti jugu. Neopazno, brez vidnega toka, lenobno teče proti morju – ta življenjska tekočina Evergladesa. Brez nje bi Glades umrl.

Everglades, to travnato morje, je na začetku tega stoletja, še predno je bil hudo poškodovan, izmaličen, predno ga je pokvarila človeška roka, meril kar 80 kilometrov od vzhoda proti zahodu ter se raztezal 500 kilometrov daleč, od reke Kissimmee do Floridskega zaliva. Človek povprečne velikosti bi to razdaljo lahko prebredel, ne da bi si zmočil ramena. Turisti lahko v zračnem čolnu, ki jih pri hitrosti, ko se človeku kar obrne v želodcu in mu razmrši lase, popelje po površju plitvine, skozi visoko zlatožagasto travo, doživijo nekaj resnično vznemirljivega, nekaj, česar ne bodo mogli pozabiti. Že rodove in rodove prihajajo sem tudi ribiči lovit ostriže in druge sladkovodne in morske ribe.

Obupan klic na pomoč

Na začetku tega stoletja so floridski politiki in podjetniki za Everglades govorili, da je leglo nezaželenih stvorov, ki bi jih bilo treba odstraniti, da bi prišli do več posesti, širili urbana področja ter razvili kmetijstvo. Njihovo geslo je bilo: »Zagradimo, zajezimo, izsušimo in preusmerimo ga.« Guverner Floride, N. B. Broward, se je leta 1905, še pred izvolitvijo, zaobljubil, da bo to »bolezni polno močvirje« izžel do zadnje kaplje vode.

To niso bile prazne obljube. V Everglades so prihrumeli ogromni bagri. Pod vodstvom in nadzorstvom ameriških vojaških inženirskih enot so skopali 90 kilometrov devetmetrskih kanalov in tako uničili za več kot milijon kvadratnih metrov nastajajočega močvirnatega sveta. Zgradili so velikanske nasipe, jezove in namestili črpalke ter prepredli Everglades z več in več kanali in cestami. Področje, kjer je nekoč mrgolelo življenja, so oropali za dragoceno vodo, ki mu je dajala življenje, da so z njo lahko oskrbovali na novo pridobljene kmetijske površine. Tudi obalna mesta so se razbohotila bolj proti zahodu in pogoltnila še več Evergladesa, da so lahko spravila pod streho velika stanovanjska naselja, avtoceste, nakupovalne centre in igrišča za golf.

Resda so leta 1947 del Evergladesa razglasili za narodni park, toda izsuševanje in preusmerjanje vodnega toka se je zastrašujoče nadaljevalo. Okoljevarstveniki sicer pritrjujejo, da je bilo izsuševanje Evergladesa – pa tudi vlaganje milijonov dolarjev v to – velika napaka. Le malo pa se jih zaveda, da lahko pretrganje vodnega toka tudi uničujoče vpliva na življenje v Evergladesu. Škoda se pokaže šele po nekaj desetletjih.

Okoljevarstveniki in biologi so sredi osemdesetih let sprožili alarm, da Everglades umira. Zdelo se je, kot da se vse tamkajšnje žitje in bitje pritožuje, glasno kliče na pomoč. Jame, v katerih so živeli aligatorji, so se v sušnem obdobju začele sušiti. Ko pa je prišlo deževje, je vse poplavilo in odplavilo njihova gnezda in jajca. Zdaj se je njihovo število zelo zmanjšalo. Poročajo, da jedo celo svoje mladiče. Eksotičnih močvirskih ptic, ki jih je tu nekoč bilo več kot milijon, je zdaj 90 odstotkov manj, le še nekaj tisoč. Za primerjavo: prelepih rožnatih čapelj žličark, ki so nekoč kar potemnile nebo, ko so se vračale v svoja gnezda, je zdaj komaj še peščica. Od šestdesetih let sem se zmanjšuje tudi število gozdnih štorkelj, od 6000 gnezd jih je zdaj le še 500, kar je za vrsto lahko pogubno. V nevarnosti so tudi bogate ribogojnice državnih pridelovalcev lupinarjev v Floridskem zalivu. Kot je razvidno iz nekega poročila, je za 75 do 95 odstotkov manj tudi drugih vretenčarjev, od srn do želv.

Poleg stalnih kmetijskih posegov in drugih človeških dejavnosti pa je tu še onesnaževanje z gnojili in odtekajočimi pesticidi, s čimer se počasi zastrupljata zemlja in voda. Tako so pri vseh členih prehranjevalne verige, od rib v močvirju do rakunov, aligatorjev in želv, zaznali visok odstotek živega srebra. Zaradi tega ribičem odsvetujejo jesti ostriže in morske zmaje iz voda, pomešanih z živim srebrom, ki je tja prišlo iz zemlje. Žrtve človekove invazije so bile tudi gorske mačke. Njih ne ubija le živosrebrov strup, ampak tudi divji lovci. Te živali so zelo ogrožene, saj pravijo, da jih je v vsej državi pod 30, v parku pa le še 10. Na robu izumrtja v Evergladesu je tudi več njegovih prvotnih rastlin.

Nekateri opazovalci in okoljevarstveniki menijo, da lahko Everglades pride tako daleč, da mu ne bo več vrnitve. Vlada, upravitelji parka in tudi mnogi okoljevarstveniki pa menijo, da je s prispevanjem denarja ter hitrim ukrepanjem države in zveznih služb Everglades še mogoče rešiti. »Nihče zares ne ve, kdaj nekaj tako velikega in zapletenega pride tako daleč, da ni več vrnitve,« je dejal eden od upraviteljev. »Morda se je to že zgodilo.« Biolog John Ogden priznava, da možnost, da bi se Everglades povrnil na stari tir, ni ravno rožnata, da pa je glede tega vseeno optimističen. »Saj tudi moram biti,« pravi. »Druga možnost zanj je namreč samo ta, da postane biološka puščava z nekaj aligatorji tu in nekaj ptičjimi gnezdi tam ter lepim muzejem, v katerem bi na osrednjem mestu stala nagačena gorska mačka – tisto, kar bi pač ostalo od parka.«

Vik in krik, ki so ga po vsej državi zagnali floridski funkcionarji, biologi in okoljevarstveniki, je prišel na ušesa tudi zveznim funkcionarjem in politikom v Washingtonu, tudi predsedniku in podpredsedniku Združenih držav. In spet je pred ameriškimi vojaškimi inženirskimi četami, katerih predhodniki so pred leti vse skazili, načrt. Le da se ti zdaj vidijo v vlogi reševalcev Evergladesa in življenja v njem; tokrat ga ne bodo izsušili, zagradili in preusmerili.

Seveda pa je problem voda. »Pogoj za uspeh je ogromno čistejše vode,« piše U.S.News & World Report, »to pa bo mogoče dobiti le na račun kmetijskih in urbanih področij. Glavne tarče so najverjetneje floridske plantaže sladkornega trsa in poljedelske farme.« »Nikakor ne bo lahko razrezati te vodne pite, toda mi smo vode dali že dovolj, ne moremo je dati niti kaplje več,« je izjavil upravnik Evergladesa, Robert Chandler. »Tudi drugi morajo z njo skrbno varčevati,« je še dodal. Predlagatelji predloga za obnovitev Evergladesa se bojijo, da se bodo proti projektu najbolj bojevali floridski pridelovalci sladkornega trsa in kmetje, ki imajo v lasti veliko zemlje v Evergladesu. Zanje je namreč bilo treba odvajati veliko vode, in to na škodo življenja v Gladesu.

Obnovitev in rešitev Evergladesa bi bil najdrznejši in najdražji obnovitveni načrt v zgodovini. »Predmet pogovorov je veliko denarja, veliko zemlje, pogovarjamo se o tolikšnem obsegu obnovitve ekosistema, kolikršnega nismo videli še nikoli in nikjer na svetu,« je rekel funkcionar, ki je pri World Wildlife Fund odgovoren za projekt Everglades. »Vojska, država in druge zvezne službe načrtujejo, da bodo v naslednjih 15 do 20 letih,« pojasnjuje revija Science, »s približno dvema milijardama dolarjev postavili nazaj celoten ekosistem floridskega Evergladesa s 14.000 kvadratnimi kilometri močvirja in projektiranimi vodnimi potmi vred.«

Poleg tega je treba po načrtu kupiti še okoli 40.000 hektarjev kmetijskih površin ob jezeru Okeechobee in jih spremeniti v močvirje, ki bo filtriralo onesnažene snovi, ki bodo vanj pritekale iz preostalih kmetijskih površin. Pridelovalci sladkornega trsa pa so zdaj na nogah, saj bodo zaradi predloga, po katerem naj bi se nabralo več denarja za očiščenje Evergladesa, ob dobra dva centa industrijske zvezne denarne pomoči pri kilogramu. »Obnovitev naj plačajo tisti, ki so od njegovega uničenja največ pridobili: floridski pridelovalci in predelovalci trsa,« je v uvodniku napisal USA Today. Računajo, da bodo s tema dvema centoma pri kilogramu floridskega sladkorja na leto zbrali 35 milijonov dolarjev.

Pričakujejo, da bo boj med kmeti in pridelovalci sladkornega trsa na eni strani ter biologi, okoljevarstveniki in ljubitelji narave na drugi strani še trajal, tako kot je trajal drugod po Združenih državah, kjer se dogaja, da so iste frakcije naperjene druga proti drugi. Podpredsednik Gore je pozval k sodelovanju. »S skupnim delom,« je rekel, »bomo lahko odpravili razkol ter zagotovili zdravo okolje in močno ekonomijo. Toda ukrepati moramo zdaj. Everglades je na svetu samo eden.«

[Slika na strani 13]

Aligator

[Vir slike]

USDA Forest Service

[Slika na strani 14]

Plešasti orel

[Slika na strani 15]

Beli srpač

[Slika na strani 15]

Par kačjevratnikov ali vijeglavk v gnezdu

[Slika na strani 16]

Trojka rakunov, ki čofotajo po močvirju

[Slika na strani 16]

Velika čaplja

[Slika na straneh 16, 17]

Velika siva čaplja

[Slika na strani 17]

Pisana tukalica, ki ji pravijo tudi jokajoča ptica

[Slika na strani 17]

Kormorančki