Skrivnostni kljunaš

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

KO SO znanstveniki prvič videli kljunaša, niso vedeli, kam bi ga uvrstili. Pred njimi je bil živi paradoks; kilogram ali dva nasprotij, ki so preobrnila nekatera njihova znanstvena prepričanja. Vabimo vas, da se seznanite s tem edinstvenim avstralčkom – šarmantnim, plašnim in ljubečim bitjem. Najprej pa se vrnimo v leto 1799 in poglejmo, kakšno zmedo je kljunaš povzročil, ko je prvi takšen kožuh prišel v roke britanskih znanstvenikov.

»Dobesedno ni mogel verjeti [svojim očem],« piše v neki enciklopediji o dr. Shawu, pomožnem oskrbniku Oddelka za zgodovino narave v Britanskem muzeju. Mislil je, da je »nekdo namestil račji kljun na telo [štirinožne živali]. Zato je poskušal kljun [odstraniti], in še danes se na prvotnem kožuhu lahko vidijo sledovi njegovih škarij.«

Znanstveniki pa so bili zmedeni še celo potem, ko so že ugotovili, da je kožuh pristen. Kljunaš, čigar ime izvirno pomeni »ploskonogi«, ima namreč razmnoževalni sistem, ki je zelo podoben ptičjemu, a tudi sesalske oziroma mlečne žleze. Zaradi tega navideznega protislovja se je zastavilo vprašanje: Ali to neverjetno bitje leže jajca ali ne?

Po večletnem prepiranju so ugotovili, da kljunaš res leže jajca. Vendar se je zdelo, da je bila z vsakim odkritjem uganka le še težja. Kam bi uvrstili bitje, ki: 1) leže jajca, a ima sesalske žleze, 2) ima krzno, a hkrati račji kljun in 3) ima okostje z značilnostmi hladnokrvnega plazilca, a je toplokrvno?

Sčasoma so se znanstveniki zedinili, da je kljunaš sesalec, ki sodi v red Monotremata (stokovci). Stokovec ima podobno kakor plazilec odprtino, skozi katero leže jajca, izloča semensko tekočino, fekalije in urin. Edini drugi živeči stokovec je kljunati ježek. Kljunaš se znanstveno imenuje Ornithorhynchus anatinus, kar pomeni »raci podobna žival s ptičjim kljunom«.

Pa obiščimo kljunaša

Lahko bi odšli v živalski vrt, a tam ne bi videli ničesar takega, kar bi se dalo primerjati z opazovanjem skrivnostnega kljunaša v divjini. Tega pa še veliko Avstralcev ni naredilo. Naše iskanje se prične v vzhodni Avstraliji, in sicer v Modrem gorovju zahodno od Sydneyja, čeprav bi se ravno tako lahko napotili k številnim drugim sladkovodnim rekam, izvirom in jezerom v vzhodnem delu Avstralije.

Že pred sončnim vzhodom stojimo na starem lesenem mostu, ki vodi čez prozorno reko, očrtano z evkaliptusi. Potrpežljivo in tiho opazujemo vodo ter čakamo, ali se bo pojavila nizka silhueta. Naše čakanje je bilo kmalu nagrajeno. Kakih 50 metrov po reki navzgor se je pokazala senca, ki je bila namenjena proti nam. Stati smo morali popolnoma pri miru.

Da je to kljunaš, je potrjevalo valovanje, ki se je širilo od njegovega kljuna. Ti izdajalski valovi nastajajo, ko kljunaš drobi hrano, ki jo je med stikanjem po rečnem dnu zbral v ličnih vrečkah. Resda je njegova hrana vsak letni čas drugačna, vendar se hrani predvsem s črvi, žuželčjimi ličinkami in sladkovodnimi rakci.

Ali ste presenečeni, da je kljunaš tako majhen? Večina ljudi je. Predstavljajo si, da je tolikšen kakor bober ali vidra. A kot lahko vidite, je manjši od povprečno velike hišne mačke. Samci merijo od 45 do 60 centimetrov ter tehtajo od kilograma do dveh in pol. Samice pa so malo manjše.

Kljunaš se, medtem ko postopoma plava proti mostu, tiho potaplja in po kako minuto ali dve ostane pod vodo. Pri tem se poganja tako, da s prednjimi nogami, opremljenimi s plavalno kožico, izmenično vesla. Z zadnjimi nogami, ki so le delno prekrite s plavalno kožico, pa se ne poganja, ampak krmari. Med plavanjem te noge sodelujejo z repom, poleg tega pa se z njimi čvrsto zasidra, kadar koplje.

Če kljunaša kaj zmoti, se potopi in ob tem razločno ploskne, kar pomeni: Na svidenje! Zato se pogovarjamo le tedaj, ko je pod vodo. »Kako pa ta prijateljček ohranja toploto,« zašepetate, »še posebej v zimski ledeni vodi?« Kljunašu to kar dobro uspeva in to po zaslugi dvojega: metabolizma, ki zelo hitro proizvaja energijo, s katero se greje od znotraj, ter gostega kožuha, ki toploto zadržuje.

Presenetljivi kljun

Kljunašev mehki, prožni kljun je zelo zapleten. Na njem je polno receptorjev za zaznavanje dotika in električnega delovanja. Kljunaš z njim nežno maha sem ter tja po rečnem dnu in ga skrbno preiskuje. Zazna celo zelo šibko električno polje, ki ga je ustvarilo krčenje mišic pri njegovi žrtvi. Ko je kljunaš pod vodo, ga s svetom povezuje le kljun, saj ima oči, ušesa in nos čvrsto zatisnjene.

Pazite se teh ostrog!

Če je naš prijateljček samec, potem ima na gležnju zadnjih nog ostrogo, ki jo kanal veže s strupno žlezo v stegnu. Ostrogi energično zasadi v napadalčevo meso, podobno kakor jezdec z ostrogama spodbada konja. Žrtev takoj za prvim šokom začuti močno bolečino in prične lokalno otekati.

Kljunaš pa zna biti v ujetništvu krotek kakor kužek. V healesvillskem zavetišču v Viktoriji imajo te živali že več desetletij in poročajo, da je eden od prvih »po več ur zabaval obiskovalce z nenehnim kotaljenjem, samo da bi ga ti počohljali po trebuščku [. . .]. Na tisoče obiskovalcev se je zgrinjalo tja, da bi videli to nenavadno živalco.«

Naš kljunaš se je ta dan zadnjič potopil ravno, ko je jutranje sonce pokukalo izza gorske verige, ki se je raztezala vzhodno od nas. Preko noči je pojedel hrane za več kot petino svoje teže. Ko pride iz vode, plavalno kožico na prednjih nogah zaviha in pokažejo se močni kremplji. Sedaj se odpravi v enega od mnogih rovov, ki jih je modro izkopal med drevesnimi koreninami; tam so namreč zavarovani pred erozijo in ugrezanjem zemlje. Gnezdni rovi so običajno dolgi kakih osem metrov, nekateri pa lahko merijo od enega metra do skoraj tridesetih ter utegnejo imeti še mnogo stranskih rovov. Rovi ščitijo tudi pred temperaturnimi skrajnostmi. Tako imajo samice toplo votlino za vzrejanje mladičev.

Čas za leženje jajc

Spomladi samica odide v enega od svojih globljih rovov ter v sobici, obloženi z rastlinjem, izleže največ tri jajca (običajno sta dve), velika kakor palčni noht. Jajca greje tako, da se s telesom in tolstim repom ovije okoli njih. Po kakih desetih dneh mladiči zlezejo iz svojih pergamentnih lupin in pričnejo lizati mleko iz materinih sesalskih žlez. Mimogrede povedano, samica vzreja mladiče sama; za te sesalce ni nobenih dokazov o kakšni dolgotrajni navezanosti para.

Približno v februarju so mladiči po triinpolmesečni nagli rasti pripravljeni na odhod v vodo. Ker pa se na neki vodni površini lahko preživlja le omejeno število živali, bodo mladiči sčasoma poiskali manj naseljene vode in pri tem celo prečkali nevarna področja.

Kljunaši lahko v ujetništvu dočakajo prek 20 let, v divjini pa jih večina ponavadi ne živi tako dolgo. Suša in poplave pobirajo svoj davek, poleg tega pa jih plenijo še »goanne« (veliki varani), lisice, velike ptice roparice in visoko na severu Queenslanda tudi krokodili. Najbolj pa jih ogroža človek, vendar ne z namernim ubijanjem (kljunaši so sedaj strogo zaščiteni), temveč z neusmiljenim poseganjem v njihov življenjski prostor.

Če boste kdaj obiskali Avstralijo, boste lahko našega edinstvenega račjekljunega mešančka, kakršnega ni videti v divjini nikjer drugje na svetu, opazovali v njegovem naravnem okolju. Pri kljunašu boste spoznali še eno faseto Stvarnikove brezmejne domišljije – pa tudi smisla za humor.

[Slika na strani 17]

Kljunaš se poganja z nogami, na katerih je plavalna kožica

[Vir slike]

Z dovoljenjem Taronga Zoo

[Slika na strani 17]

Kljunaš, ki je manjši od povprečno velike hišne mačke, tehta kilogram ali dva

[Vir slike]

Z dovoljenjem dr. Toma Granta

[Slika na strani 17]

Z zelo občutljivim kljunom najde žrtev pod vodo. (Ta kljunaš je v healesvillskem zavetišču.)

[Vir slike]

Z dovoljenjem Healesville Sanctuary

[Navedba vira slike na strani 16]

Fotografija: Z dovoljenjem dr. Toma Granta