Naj vas ne prevara zunanji videz

BIVALI smo v prijateljičini prijetni gozdni hiši in spali v pritličju njenega polkletnega stanovanja. Tako smo mi v hiši imeli okna v višini oči, zunaj pa so ta bila tik nad zemljo. Prvo jutro me je okoli šeste ure zbudilo nenavadno dvojno trkanje, ki je, kot se je meni zdelo, prihajalo iz različnih delov stanovanja. Ker sem bil radoveden, sem vstal in odtaval v kuhinjo pogledat, ali ropota hladilnik oziroma grelec. A ni ne eden ne drugi. Začudil sem se. Kar naenkrat pa sem zvok zaslišal prihajati iz dnevne sobe. Tiho sem vstopil vanjo in presenečen zunaj zagledal žarečerdečega ptiča, navadnega kardinala, ki je napadal okenske šipe! Spreletaval se je od enega okna hiše do drugega: od sobnega, kopalničnega do okna sobe, v kateri je bila televizija; torej povsod, kjer je bilo okno v višini tal. Bil sem zmeden.

Počasi sem se približal oknu in odkril ključ te uganke: zunaj je le nekaj metrov stran samica kardinala zadovoljno zobala semena. Zakaj pa je samec napadal okna? Očitno je svoj odsev v šipah zamenjeval za kardinala, tekmeca, in ga skušal odgnati! Prevaral ga je zunanji videz.

Kasneje sem dobil potrdilo, da je bil res to vzrok za ptičevo čudno vedenje. June Osborne v knjigi The Cardinal navaja, da se samec kardinala »temeljito prepriča, da na njegovem ozemlju ni drugih vsiljivih samcev njegove vrste. [. . .] Ne preganja pa le teh vsiljivcev, znan je tudi po tem, da [. . .] se zaletava v lasten odsev na kolesnih pokrovih, v avtomobilskih zrcalih, v razglednih oknih in na drsnih steklenih vratih.« Nato pripomni še nekaj, s čimer se lahko strinjamo: »S tem pa lahko kar precej skali mirno življenje lastnika.« To smo lahko spoznali že navsezgodaj vsako jutro.

Kako pa lahko samca od takega kompulzivnega vedenja odvrnemo? Pisateljica Osbornova omenja: »Včasih moramo svetleče površine pokriti, če želimo še dalje imeti mir in tišino, [. . .] s tem pa logično tudi ptiču preprečimo, da se v teh, skoraj samomorilskih napadih, ne bi poškodoval.« (Prispevek)