Biblijsko gledišče

Čigavemu vodstvu lahko zaupate

»ČAS je, da greva!« naznani oče svojemu petletnemu sinu. Ponudi mu roko in ta brez oklevanja iztegne ročico ter se z njo oklene očetovih prstov. Zaupa vodstvu svojega očeta, se zanese nanj, zato gre z njim ne glede na to, kam ju pot vodi. Otrok čvrstega prijema ne bo popustil, pa naj se zgodi kar koli.

Ker živimo v dneh, ki so, kar se tiče gospodarstva, politike in ljudi, tako negotovi, bi si prav gotovo tudi vi želeli, da bi vam kdo, ki mu lahko brezpogojno zaupate, ponudil roko v vodstvo. Vendar živimo tudi v času, ko brezobzirni ljudje izkoriščajo neizkušene. To pa je dober razlog za to, da pazimo, komu zaupamo. Morda vas je nekoč že bridko razočaral kdo, na čigar vodstvo ste se zanesli.

Vendar pa nas Biblija spodbuja, naj zaupamo Bogu. »Zakaj jaz, GOSPOD, Bog tvoj, primem desnico tvojo, veleč ti: Ne boj se, jaz ti pomagam!« je zapisal prerok Izaija. (Izaija 41:13) Apostol Peter pa je svetoval: »Ponižajte se torej pod mogočno roko Božjo, da vas poviša ob času svojem; vso skrb svojo zvrnite nanj, ker on skrbi za vas.« (1. Petrov 5:6, 7)

A kljub temu boste morda upravičeno vprašali: ,Zakaj pa naj bi, kar se vodstva tiče, zaupal Bogu?‘ V zapiskih starih Izraelcev za to najdemo te modre razloge.

Bog z roko usmerja svoje ljudstvo

Serija dogodkov, ki so dosegli vrhunec v noči 14. nisana 1513 pr. n. š., je zlomila voljo tiranskega faraona, ki je Izraelcem nalagal težka dela, in Egipčanov. Zato so Izraelce, Božje ljudstvo, izpustili iz suženjstva. (2. Mojzesova 1:11–13; 12:29–32) Tako se je 15. nisana radostni izraelski narod na poti v Obljubljeno deželo odpravil proti pustinji. Najneposrednejša pot je vodila proti severnemu Memfu, ob sredozemski obali, tesno mimo dežele, v kateri so živeli strašni Filistejci, in nato v Obljubljeno deželo. Vendar je imel Bog v mislih nekaj drugega. (2. Mojzesova 13:17, 18; 4. Mojzesova 33:1–6)

Bog je starodavnemu izraelskemu narodu priskrbel vidnega vodnika, ki se je podnevi kazal kot oblačni steber, ponoči pa kot ognjeni. (2. Mojzesova 13:21, 22) Poleg tega nadnaravnega pojava pa je Jehova kot svojega zemeljskega predstavnika uporabil zvestega moža Mojzesa. (2. Mojzesova 4:28–31) To je torej neizpodbitno dokazovalo, da je Izraelce vodila Božja roka.

V njihovem drugem taborišču, Etamu, na ,kraju puščave‘, je Jehova Mojzesu zapovedal, naj se obrnejo in se utaborijo v Pihahirotu, na obali Rdečega morja. (2. Mojzesova 13:20) Zaradi tega navidezno nerazložljivega premika je bil faraon prisiljen sklepati, da so Izraelci ,zašli v puščavi‘. Opogumil se je in si premislil. Sedaj je bil odločen, da Izraelce ponovno zasužnji, zato je zbral svojo vojsko in jih pričel zasledovati. (2. Mojzesova 14:1–9)

Mojzes je Izraelce vodil v drugo smer, očitno v nižino, ki je peljala k Rdečemu morju, zato se je zdelo, da narod s tem vodi v past med gorovja, ki so bila na eni in drugi strani tabora v Pihahirotu, Rdeče morje in bližajočo se faraonovo vojsko. Videti je bilo, da so Izraelci postali kaj lahka tarča in bi se jih dalo hitro podjarmiti ali uničiti.

Kako pa je vse to nanje vplivalo? Ali so dokazali, da zaupajo Jehovovemu vodstvu? Položaj je bil po vseh zunanjih znakih sodeč brezupen. Zato so nekateri postali panični. Spet drugi pa so pričeli mrmrati zoper Mojzesa. Nekateri so se bili celo pripravljeni predati in vrniti v egipčansko suženjstvo! (2. Mojzesova 14:10–12)

Čvrsto se držite Božje roke!

Izraelci so v tem položaju morali pokazati otroško zaupljivost v Vsemogočnega. Jehova je imel dober razlog za to, da je Mojzesa poučil, naj pri Pihahirotu prečkajo Rdeče morje, čeprav narod kot celota tega razloga ni poznal. S tem ko je Izraelovo potovanje v Obljubljeno deželo pričel južno od filistejske dežele, je pokazal ljubečo uvidevnost. Malo verjetno je, da so bili Izraelci, potem ko so 215 let prebili v Egiptu, pripravljeni na vojno z narodom brutalnih bojevnikov. Zato je Jehova izbral pot, po kateri bi se takemu sporu ognili.a (2. Mojzesova 13:17, 18)

To, da je bil narod rešen, faraon s svojo vojsko pa poražen v Rdečem morju, čudovito priča, da Bog ima moč rešiti. In kako so bili poleg tega hvaležni Izraelci, ki, čeprav niso razumeli, zakaj jih Bog vodi ravno v določeno smer, Božje roke niso spustili! Čvrsto so jo držali in videli, kako se je čudežno razdelilo Rdeče morje, pa tudi to, kako so bili uničeni njihovi sovražniki. Ker so zaupali Jehovovemu vodstvu, so bili nagrajeni. (2. Mojzesova 14:19–31)

Pa se za zgled ponovno ozrimo na otroka, ki drži očeta za roko. Kako se odzove, če ga kaj skrbi? Očetove roke ne bo spustil ali je prijel rahleje, temveč se bo s svojo ročico raje še tesneje oklenil očetovih prstov. S tem pokaže, da res neomajno zaupa, da ga bo oče nezmotljivo vodil in ga v težavah bodril.

Podobno moramo mi, kadar nas v življenju doleti stiska, okrepiti prijem in še bolj zaupati Božjemu vodstvu! Božja Beseda Biblija pa nam je lahko za luč, ki nas vodi. (Psalm 119:105) In zapomnite si še to, da zaupanje spremlja tudi potrpežljivost. Zato moramo Jehovu prepustiti, da stvari reši, čeprav mogoče neko obdobje ne bomo povsem razumeli, zakaj nas vodi v določeno smer. Božjemu vodstvu resnično lahko zaupamo. (2. Mojzesova 15:2, 6; 5. Mojzesova 13:4; Izaija 41:13)

[Podčrtna opomba]