Ali je bilo v Noetovi barki res dovolj prostora za vse tiste živali

NOETOVA barka je bila priprava, s katero so predniki človeštva preživeli vesoljni potop, ki je potekal leta 2370 in 2369 pr. n. š. Barka (hebrejsko teváh, grško kibotós) je bila pravokotno zabojasto plovilo. Verjetno je imela pravokotne robove in plosko dno. Ni potrebovala zaobljenega dna ali ostrega kljuna, da bi hitro rezala skozi vodo, niti krmila. Njeni edini nalogi sta bili: ne prepuščati vode in ostati na vodni gladini. Tako oblikovano plovilo je zelo stabilno, ne more se ga zlahka prevrniti, in ima približno eno tretjino več prostora za tovor kakor konvencionalno oblikovane ladje.

Barka je bila 300 komolcev dolga, 50 komolcev široka in 30 komolcev visoka. Po konzervativnem računanju, po katerem je en komolec 44,5 centimetra (nekateri menijo, da je bil star komolec bliže 56 oziroma 61 centimetrom), je bila barka dolga 133,5 metra, široka 22,3 metra in visoka 13,4 metra, kar je manj kot polovična dolžina čezoceanske linijske ladje Queen Elizabeth 2. To razmerje med dolžino in širino (6 proti 1) uporabljajo sodobni ladijski arhitekti. Tako je barka imela približno 40.000 kubičnih metrov prostornine. Ocenili so, da bi takšno plovilo lahko imelo skoraj tolikšno prostornino kakor mogočni 269-metrski Titanik v tem 20. stoletju. Barka je bila z notranje strani ojačana z dvema nadstropjema. Tako dobljenih troje tal je dajalo 8900 kvadratnih metrov površine.

Iz česa je bilo treba to orjaško barko zgraditi, je pojasnil Jehova: »Naredi si ladjo iz lesa gofrovega [smolnatega lesa, NW].« (1. Mojzesova 6:14) Nekateri menijo, da so tukaj odrejeni smolnati les ciprese oziroma njim podobna drevesa. V tistem delu sveta je bilo teh dreves, ki so sedaj znana kot ciprese, veliko. Pri Feničanih in Aleksandru Velikem so bile še posebej priljubljene za gradnjo ladij, in tako je še do današnjih dni. So še zlasti odporne proti vodi in razpadanju. Poročajo, da so vrata in stebri, narejeni iz cipresovega lesa, zdržali 1100 let. Za nameček pa je bilo Noetu še naročeno, naj poleg stikov »zasmoli [. . .] [barko] znotraj in zunaj s smolo«.

Seznam potnikov v barki je bil precej zanimiv. Poleg Noeta, njegove žene, njunih treh sinov in njihovih žena, naj bi bila na barko sprejeta še bitja »od vsakršnega mesa, od vsega po dvoje«. Od vsake vrste čistih živali pa po sedem. Za vsa ta bitja je bilo treba tudi natovoriti veliko raznolike hrane, ki jo je moralo biti dovolj za več kot leto dni. (1. Mojzesova 6:18–21; 7:2, 3)

»Vrste« zbranih živali so se nanašale na izrazite in nespremenljive meje, ki jih je postavil Stvarnik. Znotraj teh mej se bitja lahko razmnožujejo ,po svojih vrstah‘. Nekateri menijo, da bi lahko stotine tisočev živalskih vrst skrčili le na sorazmerno nekaj družinskih »vrst« – na konjsko vrsto in kravjo vrsto, če omenimo le dve. Ploditvenih mej po »vrstah«, ki jih je določil Jehova, se ni dalo in se jih ne da prekoračiti. Glede na to so nekateri raziskovalci dejali, da bi za vso raznolikost vrst, poznanih danes, zadostovalo samo 43 »vrst« sesalcev, 74 »vrst« ptičev in 10 »vrst« plazilcev, spravljenih v barki. Drugi navajajo večje številke, menijo, da bi bilo dovolj 72 »vrst« štirinožcev in manj kot 200 »vrst« ptičev. Da je do velike raznolikosti živali, ki jih poznamo danes, lahko prišlo s parjenjem znotraj tako malo »vrst« po potopu, dokazuje neskončna raznolikost človeških vrst – nizkih, visokih, debelejših in drobnejših, z zelo raznovrstnimi barvami las, oči in kože – ki so vse izšle iz ene družine, Noetove.

Morda se te ocene zdijo nekaterim preveč omejevalne, še zlasti, ker takšni viri, kot je The Encyclopedia Americana, kažejo, da je več kot 1,300.000 živalskih vrst. Vendar pa je od teh 60 odstotkov mrčesa. Če to število še zmanjšamo: od 24.000 dvoživk, plazilcev, ptičev in sesalcev je 10.000 ptičev, 9000 plazilcev, katerih mnogi bi lahko preživeli zunaj barke, in samo 5000 sesalcev, kamor sodijo tudi kiti in delfini, ki bi tudi ostali zunaj barke. Drugi raziskovalci menijo, da je samo 290 vrst kopenskih sesalcev večjih od ovce, kakšnih 1360 pa jih je manjših od podgane. (The Deluge Story in Stone; The Flood in the Light of the Bible, Geology, and Archaeology) Torej, tudi če ocene temeljijo na teh večjih številkah, bi barka zlahka sprejela po par od vseh teh živali.

Pet mesecev po začetku potopa je »ladja [. . .] obstala [. . .] na gorovju Araratskem«. Verjetno ne na vrhu najvišjega vrha (skoraj 5165 metrov), temveč na prikladnejših tleh, na katerih so vsi vkrcani lahko udobno živeli še nekaj mesecev. Končno, po letu in desetih dneh od začetka potopa, so se vrata spet odprla in vsi potniki so se izkrcali. (1. Mojzesova 7:11; 8:4, 14)

Trditve, da so našli ostanke barke, so do zdaj nepotrjene.