»Poplesavajoča Matilda«

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

AVSTRALSKA pesem »Poplesavajoča Matilda« je zelo znana po vsem svetu. Zanjo so se nenadoma začeli izredno zanimati lani, ob stoletnici njene prve javne izvedbe 6. aprila 1895. leta.

Kako je preprosta balada z nekoliko nejasnim besedilom postala tako priljubljena in to ne samo po vsej Avstraliji, ampak v mnogih deželah sveta? Poročila o točnem izvoru pesmi si nasprotujejo. Vendar pa na splošno menijo, da je prvotni avtor tega besedila A. B. (Banjo) Paterson, čigar pesnitve so v Avstraliji v poznem 19. stoletju in zgodnjem 20. stoletju postale uspešnice.

Besedilo za »Poplesavajočo Matildo« je različno, toda zgodba o malharju ostaja jasna. Malha je zavoj osebne lastnine, malhar pa je človek, ki na potovanju nosi to malho. V tej pesmi se malhar utabori ob majhnem rečnem pritoku, ki mu v goličavski Avstraliji pravijo mrtev rokav. Medtem ko kuha v kotlu ali kovinskem loncu nad tabornim ognjem, se pride k mrtvemu rokavu odžejat dobro rejena ovca, znana kot »jambuk«. Malhar jo ujame, ubije in truplo spravi v torbo za živež, v kateri nosi zaloge hrane. A komaj to stori, prijaha na konju »squatter«, lastnik posesti. (»Squatterji« so bili farmarji, ki so si pravico do lastništva pridobili z naselitvijo na zemlji, za katero niso imeli zakonite pravice. Kasneje so svoje prostrane deželne posesti lahko registrirali.) »Squatterja« so spremljali trije »truperji«, policisti na konjih. Ko nesrečnega malharja obtožijo kraje ovce in bi bil zaradi tega nedvomno zaprt ali še kaj hujšega, ta plane pokonci, skoči v mrtvi rokav in utone.

Zakaj ima ta neverjetna zgodba takšno privlačnost? Eno razlago nam daje Bruce Elder v uvodu knjige Rexa Newella Favourite Poems of Banjo Paterson (Priljubljene pesmi Banja Patersona). Kot omenja, je pesem poročilo o tem, kakršne se Avstralci radi vidijo: »Je veliko več kot le zgodba o malharju, ki ukrade ovco. Izraža naš odpor do zatiranja in oblastvenih likov. Ta malhar predstavlja vsakega Avstralca, ki se je kdaj želel smejati kakemu nepomembnemu uradniku v obraz [. . .] Bolje je skočiti v mrtvi rokav, kakor pa tem ljudem pustiti, da vodijo naše življenje.« A naj bo razlog za priljubljenost »Poplesavajoče Matilde« kakršen koli, le-ta je že več kot 100 let avstralska simbolična pesem.

Kaj »Poplesavajoča Matilda« pomeni

Pesem ima štiri kitice ali kratke stance. Vsaki kitici sledi napev, ki se prične s temi verzi:

Poplesavajoča Matilda, poplesavajoča Matilda,

postala boš moja poplesavajoča Matilda.

Temu sledita verza, ki ponavljata, kar je opisano že v predhodnih kiticah. Pesem je ime dobila po tem napevu.

Glede tega, kaj točno »matilda« je in kdo ,poplesuje‘, si niso gotovi, celo nasprotujejo si. Še najbolj zadovoljivo je preprosto pojasnilo nekaterih raziskovalcev. Neki pisatelj pravi: »Patersona so [. . .] malharji, ki so se z vso lastnino, nakopičeno v poviti malhi, katero so vrgli čez ramo, klatili s posestva na posestvo, prevzeli. Všeč mu je bil njihov pogovorni jezik. Nošnja malhe je bila znana kot ,nošnja svitka na rami‘, ,prenašanje prekletstva‘ ali ,poplesavajoča Matilda‘.«

V jedrnati razlagi o poplesavajoči matildi, ki jo je Sydney May podal v svoji knjigi The Story of “Waltzing Matilda” (Zgodba o »Poplesavajoči Matildi«), piše: »Obleke in osebno lastnino so tesno zvili in jih nato ovili v razgrnjeno odejo. To so zatem na vsakem koncu tesno povezanega središčnega omota zavezali in jo nosili okoli vratu, tako da je na vsako stran visel odejin prosti konec, enega pa so se običajno z roko oklenili.«

»Matildino« slavno širjenje

Sydney May sklepa, da je pesem »Poplesavajoča Matilda« postala zunaj izvirne dežele tako priljubljena zaradi avstralskih vojakov, ki so med prvo in drugo svetovno vojno pluli v druge države. Navaja zglede: »Leta 1941 so jo v Tel Avivu kavarniški orkestri igrali, kadar je kak Avstralec prestopil vhod kavarne; v Deveti diviziji so jo prepevali, ko so vkorakali v Bardio po njenem ponovnem zavzetju; že leta 1917 je godba admiralske ladje z igranjem ,Poplesavajoče Matilde‘ pozdravila neko avstralsko vojno ladjo, ko se je ta pridružila britanskemu ladjevju, in ta pesem je uvod, kadar kak Avstralec govori po radiu poslušalcem v čezmorskih deželah.« K najbolj prestižnim priložnostim, ob katerih so to pesem igrali, pa sodijo ceremonialne parade Kronanjskega oddelka avstralskih vojakov v Buckinghamski palači v Londonu med tednom pred kronanjem kraljice Elizabete II.

O tem, kako priljubljena je pri ljudeh vseh družbenih ozadij, pa pove tudi zanimivo časopisno poročilo. V njem piše: »Nekega večera, zatem ko je [avstralski ministrski predsednik] g. Menzies pri The Chequers večerjal z [britanskim ministrskim predsednikom] g. Churchillom in vodjem Svobodne Francije generalom de Gaullejem, so se preselili v eno drugih sob. Gospod Winston je dal znamenje in zavrteli so ploščo s ,Poplesavajočo Matildo‘. Živahno jo je prepeval in skoraj plesal po sobi, potem pa se ustavil, zato da je generalu rekel: ,To je ena najlepših pesmi na svetu.‘ «

Richard Magoffin v svoji knjigi Waltzing Matilda​—The Story Behind the Legend (Poplesavajoča Matilda – zgodba izza legende) za »Matildino« priljubljenost dodatno pričuje s to izjavo: »Med drugo svetovno vojno se je pesem mrtvega rokava poneslo še dlje po svetu, kamor koli so avstralski ,digerji‘ [vojaki] šli. Je pesem, ki je zlahka prebudila spomine na dom in jo je bilo lahko prepoznati kot avstralsko.« Navaja tudi filmskega producenta Kramerja, ki je »Poplesavajočo Matildo« izbral za glavno v filmu On the Beach (Na obali). Kramer je dejal: »To je izredno prilagodljiva pesem. Lahko se jo igra kot narodno pesem, koračnico, balado ali v kakšni drugi glasbeni zvrsti, in v filmski glasbi za film ,Na obali‘ smo jo uporabili v na ducate različicah. Skoraj brez premisleka sem se odločil, da bi morala vodilna pesem filmske glasbe biti ,Poplesavajoča Matilda‘.«

Ali kaj sporoča

Nekateri verjamejo, da je Banjo Paterson bralcem in pevcem svojih pesmi namenjal sporočila. William Power je na primer za Yale Review v Združenih državah napisal članek, v katerem je navedel nekaj misli, s katerimi si človek preišče dušo ter se tičejo možnega sporočila te pesmi. Čeprav se najverjetneje ne bodo vsi strinjali z njim, pa vseeno njegove pripombe primerno sklenejo to kratko razčlenjevanje »Poplesavajoče Matilde«. Dejal je:

»Avstralci se niso bojevali samo z naravnimi silami, ampak tudi s slabostmi človeške narave. [. . .] Te napetosti so izražene v ,Poplesavajoči Matildi‘, nasprotujeta pa si dva ekstremna tipa, ,squatter‘ in malhar. Mnogi bi izjavili, da si v takšnem sporu zmago zasluži ,squatter‘. Od njegove zmožnosti biti rejec ovac in govedi je zelo odvisno avstralsko gospodarstvo. Pridno dela, je odgovoren, kljubovalen; če bi mu manjkala katera koli teh lastnosti, ki jih povezujemo s pionirjem, ne bi več dolgo ostal ,squatter‘. [. . .] A tudi malhar je človek. [. . .] Tudi on je del družbe. Nekaj malharjem se je uspelo dvigniti ter so postali ,squatterji‘; več jih je doseglo slabši, a še vedno zadovoljiv položaj farmarjev, farmarskih delavcev, mehanikov, mestnih delavcev; drugi pa so do konca življenja ostali brez zemlje in doma ter so svoje kosti pustili poleg poti v notranjosti dežele. Družba bi si morda želela, da bi ,squatter‘ prevladal nad malharjem, toda nikoli ne smemo pozabiti na pravice malharja kot človeka.«

Sedaj je minilo več kot 100 let, kar je bila napisana ta preprosta goličavska balada. Banjo Paterson pa se ni niti najmanj zavedal, da bo njegova uglasbljena pesnitev postala tako priljubljena avstralska pesem.