Svet brez avtomobilov?

ALI si svet lahko zamislite brez motornih vozil? Ali morda lahko imenujete iznajdbo, ki je skozi preteklo stoletje tako temeljito spreminjala človekov življenjski slog in vedenje, kakor ga je ta? Če ne bi bilo avtomobilov, ne bi bilo ne motelov, ne restavracij in kinov »drive-in«. Kar pa je še pomembnejše, kako bi prišli na delo ali v šolo, če avtobusov, taksijev, avtomobilov ali tovornjakov ne bi bilo? Kako bi kmetje in proizvajalci svoje blago pripeljali na trg?

»Vsak šesti ameriški trgovski posel temelji na proizvodnji, distribuciji, popravljanju, vzdrževanju ali uporabi motornih vozil,« navaja The New Encyclopædia Britannica in dodaja, »prodaja in prihodki avtomobilskih podjetij sestavljajo več kot petino državnih trgovskih poslov na debelo in več kot četrtino trgovine na drobno. V drugih državah so ti deleži nekoliko manjši, toda Japonska in zahodnoevropske države se hitro približujejo ameriški ravni.«

Vendar pa nekateri pravijo, da bi bil svet boljši kraj, če bi bil brez motornih koles. To govorijo predvsem zaradi dvojega.

Prometni zastoji povsod po svetu

Če ste že kdaj brezkončno krožili in iskali parkirno mesto, vam ni treba praviti, da čeprav avtomobili so ugodnost, pa ni ugodno, če jih je v natrpanem področju preveč. In če ste že kdaj obtičali v strašanskem prometnem zamašku, potem veste, kako mučno je biti ujet v vozilu, ki je narejeno za premikanje, a prisiljeno mirovati.

Leta 1950 so bile Združene države edina država z enim avtomobilom na štiri prebivalce. Do leta 1974 so jih dohitele Belgija, Francija, Italija, Nizozemska, Nemčija, Švedska in Velika Britanija. A do takrat so imeli v ZDA že skoraj en avtomobil na dva prebivalca. Sedaj imata tudi Nemčija in Luksemburg približno tolikšno povprečje, Belgija, Francija, Italija, Nizozemska in Velika Britanija pa ne zaostajajo veliko.

Večina velemest, ne glede na to, kje na svetu so, se izrojeva v orjaška parkirišča. Tako je na primer indijsko glavno mesto New Delhi ob neodvisnosti leta 1947 imelo 11.000 avtomobilov in tovornjakov, do leta 1993 pa že več kot 2,200.000! Astronomski porast – toda »pričakujejo, da se bo število do konca stoletja podvojilo«, poroča revija Time.

Medtem pa je v Vzhodni Evropi, kjer imajo samo eno četrtino toliko avtomobilov na prebivalca kakor v Zahodni Evropi, 400 milijonov mogočih kupcev. V Kitajski, ki je do sedaj znana po svojih 400 milijonih koles, se bo stanje v nekaj letih spremenilo. Leta 1994 so poročali, da »vlada snuje načrte za hitro povečanje avtomobilske proizvodnje«. Ta naj bi z 1,3 milijona avtomobilov letno prešla na 3 milijone do konca stoletja.

Nevarnost onesnaževanja

»Veliki Britaniji zmanjkuje svežega zraka,« je dejal The Daily Telegraph, 28. oktober 1994. Morda je to pretirana izjava, a vseeno dovolj resnična, da človeka zaskrbi. Profesor Stuart Penkett z univerze v East Anglii je svaril: »Motorni avtomobili spreminjajo kemijsko sestavo naše celotne naravne atmosfere.«

Visoka stopnja onesnaženosti z ogljikovim monoksidom, pravi knjiga 5000 Days to Save the Planet, »telesu odvzema kisik, slabša sposobnost zaznavanja in miselne procese, počasní reflekse ter povzroča zaspanost«. Svetovna zdravstvena organizacija pa pravi, da »je približno polovica vseh mestnih prebivalcev v Evropi in Severni Ameriki izpostavljena nedopustno visokim koncentracijam ogljikovega monoksida«.

Menijo, da ponekod avtomobilske emisije letno pobijejo mnogo ljudi, zraven pa naredijo še milijarde dolarjev škode okolju. Julija 1995 so po televizijskih poročilih povedali, da zaradi avtomobilskega onesnaževanja zraka letno umre 11.000 Britancev.

Leta 1995 je bila v Berlinu Konferenca Združenih narodov o podnebju. Predstavniki iz 116 držav so se strinjali, da je nekaj treba narediti. Na razočaranje mnogih pa so nalogo o tem, da bi sprejeli specifične cilje, postavili določna pravila ali sestavili natančno določene programe, odložili.

Glede na to, kar je knjiga 5000 Days to Save the Planet dejala že leta 1990, bi ta pomanjkljivi napredek lahko pričakovali. Takrat je namreč opozarjala: »Narava politične in gospodarske moči v sodobni industrijski družbi narekuje, da so ukrepi proti uničevanju okolja sprejemljivi le takrat, kadar ne ovirajo delovanja gospodarstva.«

Tako je Time nedavno svaril pred »možnostjo, da bo kopičenje ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov v atmosferi postopoma Zemljo ogrelo. Posledice tega pa bodo lahko, kot pravijo mnogi znanstveniki, suše, taljenje ledenikov, naraščajoča morska gladina, obalne poplave, hujša neurja in druge klimatske nadloge.«

Problem onesnaževanja je zelo resen, zato zahteva, da se nekaj ukrene. Toda kaj?