Pisma bralcev
Enostarševske družine Prejela sem Prebudite se! od 8. decembra 1995 in prebrala serijo člankov »Enostarševske družine – kako uspešne so lahko?«. Zanje se vam ne morem dovolj zahvaliti. So res času primerni. Že sedem let in pol sem samohranilka, to pa je zelo težko. Imam petnajstletno hčer, ki prestaja težavno in uporniško obdobje. Poleg tega imam zelo nestabilne delovne razmere. Vendar pa sem hvaležna, da sem del občine Jehovovih prič, kjer me podpirajo in so ljubeči. Kadar koli potrebujem pomoč pri svojem avtomobilu ali le uho, ki me posluša, so mi bratje vedno na razpolago.
D. R., Združene države
Že od leta 1978 sem samohranilka. Ker trpim za bipolarno depresijo, nisem vselej najboljša mati. Kakor koli že, vedno poslušam revije z avdiokaset. To izdajo sem poslušala že dvakrat in ravno sedaj se mi spet vrti na stereokasetofonu. Dokler bodo revije vsebovale takšne čudovite informacije, menim, da bo moja družina uspevala!
T. O., Združene države
Aids Več kot tri leta sem služil kot polnočasni evangelizator. Sedaj pa ne morem več. Imam aids. Zahvaljujem se vam, ker ste v članku »Pomagati okuženim z AIDSOM« (8. julij 1994) to kočljivo temo tako odkrito obravnavali. Vidim, da se res iskreno zanimate za dobro vsakega človeka. Vendar se zdi, da so mnogi spustili dele članka, ki spodbujajo sočutje do prizadetih, in se osredinili na omenjene »razumne varnostne ukrepe«. Tako je, kakor bi članek nekaterim dajal dovoljenje za to, da so zadržani. Ne morem si pomagati, da se ne bi spraševal, kaj se bo zgodilo, ko bom še precej slabši in bom resnično potreboval ljubezen in podporo svojih bratov. Ali me kakšni ne bodo želeli obiskati zaradi bojazni, da bi dobili virus?
M. N., Združene države
Hvaležni smo ti za te odkritosrčne pripombe. Nismo nameravali koga odvrniti, da žrtve aidsa ne bi podpiral. Res, saj smo navedli: »Glede na veljavno splošno mnenje se aids ne prenaša z bežnimi stiki. [. . .] Ni [nam] treba biti pretirano zaskrbljeni, če smo v bližini ljudi z aidsom.« Predlagani varnostni ukrepi lahko drugim pomagajo zavedati se, da se je potrebno nekoliko zaščititi, ko se sočutno ukvarjajo z žrtvami aidsa. (URED.)
Igrače Zahvaljujem se vam za članke. Stara sem skoraj 13 let in imam rada dejavnosti na prostem, umetno obrt ter rada igram klavir. Ko sem bila mlajša, sem sama izdelovala igrače. S temi rečmi se raje ukvarjam kakor z videoigrami, saj me izpopolnjujejo. Upam, da bodo članki pomagali še drugim otrokom uvideti, kako zabavne so lahko te reči.
C. S., Združene države
Smrt Rada bi vam povedala, kako zelo sem vam hvaležna za članka »Mladi vprašujejo: Zakaj je očka moral umreti« (8. december 1994) in »Kako lahko prebolim očkovo smrt«. (8. januar 1995) Čeprav starše še imam, pa me je nedavno potrla smrt dveh ljudi, ki sem ju imela rada. S tema člankoma ste me zelo potolažili in mi pokazali, kako se s takšno nesrečo spoprijemati.
T. H., Francija
Moj oče je umrl v kraljestveni dvorani po podanem govoru. Od tedaj se bojujem z žalostjo in jezo. Razmišljala sem, da ni prav, da mora nekdo, ki je tako zelo ljubljen in vdan Jehovu, tako nenadoma umreti. Ko pa sem prebrala ta članka, sem občutila, da je Jehova pokazal skrb in se ponudil, da mi pomaga ozdraviti strto srce.
S. A., Nigerija
Moj oče je umrl za rakom in bilo mi je res težko, ko sem se skušala s tem spoprijemati. Osupnilo me je, ko sem videla, kako se ta članek popolnoma ujema z mojimi občutki. To, kar me boli, je, da oče ne vidi, kar se prav sedaj dogaja v mojem življenju. Ravno so se mi uresničile življenjske sanje: kariera polnočasne evangelizatorke. Tako zelo si želim, da bi me videl to početi. Včasih je težko, ker ni več njegovega čudovitega vodstva in modrosti, toda ker vem, da so tu še drugi ljudje, ki jih skrbi zame, me to zelo tolaži.
C. T., Združene države