Najbolj osamljen ptič na svetu

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

ČE MENITE, da sta pegasta sova in beloglavi jezerec ogrožena, potem še niste slišali zgodbe o spikškem makau. Ta brazilski ptič daje popolnoma nov pomen pojmu »ogrožene vrste«. Da pa bi vam povedali vso zgodbo o tem najbolj osamljenem ptiču na svetu, bomo pričeli v 17. stoletju.

Takrat je George Marc Grav, holandski priseljenec v Braziliji, prvikrat navedel obstoj in opis ptiča. Tega so krajevni prebivalci kmalu začeli klicati ararinha azul ali mali modri makao – preprosto, a ustrezno ime. Ptič je odet v modrino in malce sivine. Ker meri le 55 centimetrov, skupaj s svojim 35-centimetrskim dolgim repom, je tudi najmanjši brazilski modri makao.

»Kasneje, leta 1819,« pripoveduje biolog Carlos Yamashita, največji brazilski strokovnjak za papige, »so znanstveniki ptiča uradno poimenovali: Cyanopsitta spixii.« Cyano pomeni »moder«, psitta pa »papiga«. Kaj pa spixii? To dodatno ime, pojasnjuje biolog, pripisujejo nemškemu naravoslovcu Johannu Baptistu Spixu. On je prvi preučeval to vrsto v njenem naravnem okolju, ob nekaterih z drevesi očrtanih rečicah v severovzhodni Braziliji.

Odštevanje se prične

Res je, da jate spikških makaov niso nikoli zatemnile neba. Celo v Spixovih dneh jih je bilo po ocenah le 180, od tedaj pa se je njihov položaj nenehno slabšal. Naseljenci so uničili toliko gozdnih površin, kjer so ti ptiči živeli, da se je do sredine 1970-ih obdržalo le še manj kot 60 makaov. A čeprav je bilo že to slabo, pa se je odštevanje šele začelo.

Česar niso v treh stoletjih opravili naseljenci, so ptičji lovci uspeli narediti v nekaj letih – dobesedno izbrisali so celotno populacijo spikških makaov. Leta 1984 so v divjini živeli le še štirje ptiči od šestdesetih, toda takrat so bili gojitelji ptičev pripravljeni plačati »ceno za zadnje primerke« – do 50.000 ameriških dolarjev za enega. Zato ni čudno, da je maja 1989. leta revija Animal Kingdom objavila, da je minilo leto, odkar so raziskovalci videli zadnje prosto leteče ptiče. Čez nekaj mesecev pa so sporočili, da so lovci zgrabili vse preostale ptiče. Spikški makao, je žaloval Animal Kingdom, je prejel »zadnji odločilni udarec«.

Presenečenje in upanje

Vendar pa so biologi komaj zaprli poglavje o spikških makaih, ko so ljudje, ki živijo blizu ptičevega bivališča, povedali, da so videli nekega ararinha azula. Sledilo je še več takšnih poročil. Ali bi lahko preživel še kak ptič? Da bi to izvedeli, je leta 1990 pet raziskovalcev pripravilo svojo šotorsko opremo, daljnoglede in zapiske ter odšlo proti področju spikškega makaa.

Raziskovalci so po dvomesečnem sistematičnem neuspešnem raziskovanju zagledali jato zeleno obarvanih papagaios maracanãs ali ilingerskih makaov, a opazili so še nekaj neobičajnega. En član jate je bil drugačen – večji in moder. Bil je zadnji divjinski spikški makao! Opazovali so ga en teden in ugotovili, da se je ta spiks, družabne narave, prilepil ilingersom, da bi premagal osamljenost in si našel tovarišico. Zeleni ptiči sicer niso pomišljali tega vztrajnega modrega družabnika sprejeti za prijatelja – toda da bi se parili z njim! Seveda v družbi ilingerskih makaov obstajajo vljudnostne omejitve.

Spikški makao se je tako, zavrnjen, vsak dan po sončnem zahodu ločil od svojih družabnikov in odletel na drevo, kjer je več let prenočeval s svojo nekdanjo tovarišico, spikškim makaom – to je bilo do leta 1988, ko so njegovo življenjsko partnerko zgrabili lovci in jo prodali v ujetništvo. Od takrat je tam spal sam – majhna, osamljena kepa modrega perja, ki je počivala na visoki jalovi veji. Sedaj, če se že ne zgodi čudež, je bilo samo še stvar časa, da zadnji spikški makao, ki ve, kako preživeti v divjini, odide po poti dodoja – razen če mu kdo ne najde tovarišice. Sprejeli so to zamisel in leta 1991 se je pričel Projeto Ararinha-Azul (Projekt spikški makao). Njegov cilj? Zaščititi preživelega ptičjega samca, mu najti tovarišico, ju spariti in upati, da bosta ponovno naselila sosesko. Ali se je to začelo uresničevati?

Pokazal se je napredek. Brazilska pošta je usodo tega najbolj ogroženega ptiča na planetu dala v javnost, ko je v njegovo čast izdala znamke. Hkrati pa so biologi uspešno zdramili 8000 prebivalcev Curaçá, mesta blizu ptičevega bivališča v severni Bahii, naj se zavzamejo za preživelega spikškega makaa. Lovci so sedaj v nevarnosti, če jih ujamejo pri dejanju, saj mestno prebivalstvo varuje »svojega« ptiča, ki je dobil vzdevek Severino. Ta način je poplačan. Severino še vedno leta naokrog. Podrta pa je bila tudi naslednja ovira – gojitelje prepričati, da se ločijo od enega od šestih ujetih ptičev, ki še vedno živijo v Braziliji. (Glej okvirček.) Neki lastnik je privolil v to in avgusta leta 1994 je mlada ptičja samica, ki so jo lovci ujeli še kot mladička, odpotovala v Curaço, da bi jo tam spustili in bi zopet živela v svojem naravnem okolju.

Priti v formo in v stik

To samico makaa so nastanili v veliki ptičnici, ki je stala prav v samčevem bivališču, in jo začeli hraniti z naravno hrano. Da bi se navadila na življenje v naravi, so jo njeni skrbniki odvadili sončničnih semen – njene običajne hrane v ujetništvu – in ji začeli streči z borovimi semeni in s krajevnim v divjini rastočim sadjem s trnja. Njen želodec se je dobro prilagodil.

Nadaljnji del vadbenega programa so postale dnevne vaje – in to zaradi dobrega razloga. Od ptiča, ki je zrasel v kletki, pričakovati, da bo iz dneva v dan spremljal partnerja, ki dnevno preleti kakih 50 kilometrov, bi bilo enako, kot če bi prosili človeka, ki vse dneve presedi pred televizorjem, naj teče na maratonu. Zato so biologi, ki skrbijo za ujeto ptičjo samico, to spodbujali, naj kar največ leta naokrog po ptičnici, da bi si ojačala mišice.

Nedolgo zatem je Severino odkril ptičnico. Ko je opazil samico, je zakričal, jo poklical in se ptičnici približal na manj kot 30 metrov. »Samica«, pripoveduje Marcos Da-Ré, biolog, ki dela pri tem projektu, se je odzvala in »se zelo vznemirila«, ko je opazila samčjega obiskovalca. Njeno vznemirjenje, pravi on, »nas je navdalo z upanjem«.

Učitelj in oče . . .

Končno je nastopil veliki dan: vrata ptičnice so se odprla. Samica je po polurnem obotavljanju, zletela ven in pristala na drevesu, kakih 300 metrov od ptičnice. Toda kje pa je Severino? Bil je 30 kilometrov proč, zopet je zasledoval ilingerske makae. Zakaj je odšel? Torej, potem ko je mesece čakal v bližini, je bila ob paritveni sezoni njegova bodoča tovarišica še vedno za rešetkami. Moral si je misliti, se šali biolog Da-Ré, da je »prosta maracanã vredna več, kot pa ujeta ararinha«. Tokrat je bila vztrajnost Severina poplačana. Neka samica ilingerskega makaa se je vdala in ga sprejela za tovariša.

Vendar biologi upajo, da bo Severino, ko se bo paritvena sezona končala, nehal dvoriti, se vrnil v svoje bivališče, odkril osvobojeno samico spikškega makaa in jo vzel za svojo tovarišico. Potem pa od njega pričakujejo, da bo prevzel dvojno vlogo – učitelja in očeta. Ker je edini spikški makao na svetu, ki ve, kako preživeti v divjini, mora svojo tovarišico naučiti, kako si poiskati hrano in zavetje ter ostati živ v enem najbolj pustih brazilskih področij.

. . . in ustvarjalec zgodovine

Zato bodo biologi Projekta spikški makao, ko se paritvena sezona zopet prične, navijali za to, da se bo Severino odpovedal zasledovanju ilingerskih makaov in se osredinil na iskanje votlega drevesa, ki lahko njegovi partnerici služi za gnezdo. Če bo vse v redu, bo samica spikškega makaa zlegla dva majhna jajca in čez nekaj mesecev bo Severino razred treh učencev učil preživitvenih tehnik. Ali bo prišlo tako daleč?

»Minilo bo še nekaj časa, da bomo zvedeli odgovor,« pravi biolog Yamashita, »toda morda se lahko edino s tem projektom ognemu temu, da bi divji spikški makao postal še en obrnjen list v zgodovini.« Sedaj mora Severino zgrabiti priložnost in napisati novo poglavje. Če to združenje uspe, si bodo ljubitelji narave – in ilingerski makai – oddahnili.

[Okvir na strani 24]

Ptiči za rešetkami

Po ocenah v ujetništvu živi kakih 30 spikških makaov. Več kot ducat teh brazilskih ptičev pa so gojitelji vzredili na Filipinih in v tej azijski državi živijo še danes. Preostali ujeti ptiči so v Braziliji, Španiji in Švici. Vendar vsem tem ptičem za rešetkami manjka neka lastnost, ki jo ima samo Severino – znanje, kako preživeti v divjini.

[Slika na strani 25]

Ohranjeni – vsaj na znamkah

[Vir slike]

Empresa Brasileira de Correios e Telégrafos