Zakaj je v Evropi mednarodno sodišče
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ NIZOZEMSKE
LASTNIKU servisne delavnice v severnem delu Nizozemske niso izdali dovoljenja za prodajo tekočega plina. To pa je tudi pomenilo, da ne sme predelovati avtomobilskih motorjev, da bi jih poganjal tekoči plin. Zato se je spustil v dolg pravni boj po različnih sodiščih, ki naj bi razveljavila to omejitev države. Medtem je bankrotiral.
V prepričanju, da na nizozemskih sodiščih ni dosegel pravice, se je pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. To je leta 1985 razsodilo njemu v prid. Lastnik servisne delavnice je na razsodbo gledal kot na velikansko moralno zmago, saj je po njegovih besedah ‚dokazala, da je imel že ves čas prav‘.
On je eden številnih državljanov evropskih držav, ki so se v zadnjih desetletjih pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice. To sodišče ni odprto le za pritožbe posameznikov znotraj Evrope, marveč obravnava tudi pritožbe držav proti drugim državam, ko se misli, da se ne spoštuje temeljnih človekovih pravic. Povečanje števila sodnih primerov pred mednarodnimi sodišči odseva hrepenenje občanov in nekaterih vlad po pravičnosti.
Evropsko sodišče za človekove pravice
Leta 1950 se je nekaj evropskih držav, združenih v Evropski svet, sestalo v Rimu in odločilo skleniti sporazum, s katerim bi lahko svojim državljanom in tujcem, ki so pod njihovo sodno oblastjo, zagotovile določene pravice in svoboščine. Pozneje so dodale še druge pravice, medtem pa se je k Evropskemu sporazumu pridružilo še več evropskih držav, da bi zavarovale človekove pravice in temeljne svoboščine. Nekatere teh pravic varujejo življenje in preprečujejo trpinčenje, druge pa so povezane z družinskim življenjem, kakor tudi s svobodo verovanja, izražanja, mnenja in zborovanja ter druženja. Žrtve kršitev teh človekovih pravic lahko proti državi vložijo tožbo pri generalnem sekretarju Evropskega svéta.
Odkar so sodišče ustanovili, so vložili že več kot 20.000 pritožb. Kako sodišče določi, katere primere bo obravnavalo? Najprej si prizadevajo za poravnavo. Če to ni uspešno in spoznajo, da je pritožba utemeljena, jo predložijo Evropskemu sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Doseže ga le približno 5 odstotkov pritožb. Do konca leta 1995 je razsodilo 554 primerov. Čeprav razsodba sodišča v primeru pritožbe posameznika vpleteno državo obvezuje, pa položaj, ko pritožbo vloži država ali države, ni enostaven. V takšnem primeru je zelo verjetno, da si bo država, proti kateri je bila izdana razsodba, namesto izpolnitve zahtev sporazuma, izbrala pot politične koristi. Mednarodno sodišče v Haagu obravnava le meddržavne spore, Evropsko sodišče pa izreka razsodbe tudi v primerih sporov med občani in državami.
Zmage v prid svobodi čaščenja v Evropi
Leta 1993 je Evropsko sodišče za človekove pravice naredilo dve pomembni odločitvi v prid svobodi čaščenja. V prvi primer je bil vpleten prebivalec Grčije, Minos Kokinakis. Ker je Jehovova priča, so ga od 1938. leta prijeli več kot 60-krat, pred grško sodišče privedli 18-krat in več kot šest let je preživel v zaporu.
Evropsko sodišče je 25. maja 1993 odločilo, da je grška vlada kršila versko svobodo 84-letnega Minosa Kokinakisa in zanj določilo odškodnino v višini 14.400 dolarjev. Zavrnilo je argument grške vlade, češ da Kokinakis in Jehovove priče nasploh rabijo pri razpravljanju z drugimi o svoji veri metode pritiska. (Za nadaljnje informacije glej Stražni stolp, 1. september 1993, strani 27–31.)
V drugem primeru je odločilo v korist Ingrid Hoffmann iz Avstrije. Po razvezi so ji odvzeli skrbništvo nad njenima otrokoma, ker je, ko je bila poročena, postala Jehovova priča. Nižji sodišči sta prvotno določili skrbstvo njej, vendar ga je višje sodišče določilo katoliškemu možu. To dejanje je temeljilo na avstrijskem zakonu, ki pravi, da če so bili starši ob poroki katoliki, je treba otroke vzgajati v katoliški veri, razen če se oba strinjata, da svojo vero spremenita. Njen bivši mož je trdil, da sedaj, ko je postala Jehovova priča, ni zmožna normalno, zdravo vzgajati svojih otrok. Evropsko sodišče je 23. junija 1993 odločilo, da je bila Avstrija do ga. Hoffmann zaradi njene religije pristranska in da je kršila njeno pravico, da vzgaja svojo družino. Določilo ji je odškodnino. (Za nadaljnje informacije glej Prebudite se!, 8. januar 1994, stran 23.)
Vse ljudi, ki ljubijo svobodo verovanja in izražanja, te odločitve ganejo. Prizivi na mednarodna sodišča lahko prispevajo k varovanju temeljnih pravic državljanov. Dobro je tudi priznati omejitve sodnih organov. Kljub temu da imajo nadvse najboljše namene, ne morejo zagotoviti trajnega miru in popolnega spoštovanja človekovih pravic.