Mladi vprašujejo:

Moštveni športi — so zame dobri?

»S športom se rada ukvarjam. Ob tem se zelo dobro počutim. In med prijatelji uživam.« (14-letna Sandy)

»ZABAVA!« »Vznemirjenje!« »Zmagovanje!« To je nekaj vzrokov, ki so jih navedli mladi iz Združenih držav in Kanade, ko so jih vprašali, zakaj se ukvarjajo z organiziranimi športi. Očitno je tako navdušenih še mnogo mladih.

Vzemimo na primer Združene države. Po knjigi Lawrenca Galtona Your Child in Sports »igra ali skuša igrati v organiziranih športnih moštvih vsako leto 20 milijonov ameriških otrok, starih šest in več let«. In medtem ko so bila takšna športna moštva še pred nekaj leti skoraj samo moška, pa sedaj meče baseballsko žogico, strelja na koš in celo tekmuje med seboj na nogometnem igrišču rekordno število deklet.

Mogoče si atletski tip in misliš, da bi bilo zabavno pridružiti se kakšnemu moštvu. Ali pa te k temu na veliko spodbujajo – morda celo pritiskajo nate – starši, učitelji ali trenerji. Kakor koli že, to, da se pričneš ukvarjati z moštvenimi športi, zahteva precej časa in energije. Zato je smiselno, da se zavedamo nekaterih razlogov za včlenitev in proti njej. Najprej si oglejmo nekaj prednosti.

Šport – koristi

»Telesna vaja je za malo koristna,« pravi Biblija. (1. Timoteju 4:8) In mladim telesna dejavnost lahko zares koristi. Vznemirljivo število mladostnikov v Združenih državah trpi zaradi debelosti, ima visok krvni pritisk in veliko holesterola. Redna vaja lahko pomaga takšne težave spraviti pod nadzor. Glede na članek v reviji American Health dosežejo mladi, ki redno vadijo, »večjo dihalno in cirkulacijsko zmožnost od sedečih [nedejavnih] otrok. Tisti, ki vadijo pogosto, tudi bolje igrajo v športu in bolje nadzorujejo svojo težo.« Raziskovalci tudi pravijo, da lahko vaja zmanjša stres, utrujenost in celo izboljša tvoj spanec.

Zanimivo je, da knjiga Your Child in Sports opaža: »Postalo je že očitno, da ima mnogo zdravstvenih težav odraslih svoje korenine v mladosti.« Veliko zdravnikov zato misli, da lahko redna vaja v mladosti koristi še kasneje. Avtorica Mary C. Hickey poroča: »Raziskava je odkrila, da bodo otroci, ki se ukvarjajo s športom, najbrž telesno dejavnejši, ko bodo odrasli.«

Mnogi mislijo, da so moštveni športi pomembni še drugače. Neki oče je o svojem sinu, ki igra nogomet, dejal: ‚To ga varuje pred ulico. Uči ga discipline.‘ Drugi menijo, da igrati v moštvu mladega uči delati z drugimi, kar je spretnost, ki mu lahko koristi vse življenje. Moštveni šport uči mlade tudi poslušati pravila, biti samodiscipliniran, voditi in se tako ob uspehu kot neuspehu primerno odzvati. »Športi so za mlade velika šola,« govori dr. George Sheehan. »Učence neposredno poučijo o stvareh, ki jih pogosto slišijo od učiteljev: pogum, spretnost, predanost.« (Current Health, september 1985)

Biti v zmagovalnem moštvu lahko, če nič drugega, dvigne dobro mnenje o samem sebi. »Če z žogo naredim touch down ali jo vržem v koš,« pravi mladi Eddie, »sem nase kar ponosen.«

Slava, sreča in priljubljenost

Druge mlade pa k moštvenim športom v resnici pritegne želja po tem, da jih vrstniki sprejmejo in priznajo. »Vsakič, ko narediš kaj dobrega,« razlaga 13-letni Gordon, »te vsi trepljajo po hrbtu.«

Knjiga Teenage Stress Susane in Daniela Cohena priznava: »Če se zdi, da je kakšna zanesljiva pot do priljubljenosti, je to, še posebno za fante, šport. [. . .] Redko boš našel zvezdo nogometnega ali košarkarskega moštva, ki trpi za pomanjkanjem priznanja.« Kako zelo so športniki cenjeni, je odkrila neka anketa. Učence so vprašali, ali bi raje, da se jih spominjajo kot športno zvezdo, kot blestečega učenca ali pa kot najpriljubljenejšega človeka. Pri dečkih je biti »športna zvezda« bila izbira številka ena.

Ko razmisliš o častilni pozornosti, s katero občila obsipavajo poklicne športnike, ni tako presenetljivo, da si nogometaš ali košarkar pridobi več spoštovanja kakor učenec. Veliko pišejo o njihovih astronomskih plačah in razsipnem življenjskem stilu. Nič čudnega torej ni, da lahko mnogi mladi, še posebno tisti v revnejših predelih mesta, na šolske športe gledajo kot na odskočno desko k blaginji – pot iz revščine!

Na žalost pa takšnih pričakovanj resničnost ne uspe spolniti. Članek v reviji Current Health z naslovom »Koliko športnikov uspe postati profesionalci« je ponudil nekaj streznjujočih statistik. Poročal je: »Srednješolski nogomet igra [v Združenih državah] več kot milijon fantov, košarko skoraj 500.000 in z baseballom se jih ukvarja približno 400.000. Na prehodu iz srednje šole na kolidž pa število udeležencev drastično pade. Pri kolidžskem nogometu, košarki in baseballu sodeluje vsega skupaj le okoli 11.000 športnikov.« Nadaljnji podatki pa so še mračnejši. »Profesionalna moštva vpokličejo samo okoli 8 odstotkov [kolidžskih športnikov] in samo približno 2 odstotka jih podpiše profesionalno pogodbo.« Članek zatem opozarja: »Podpis pogodbe še ne pomeni, da bo kdo član moštva.«

Potemtakem bo vsega skupaj »samo eden od 12.000 srednješolskih športnikov postal profesionalec«. To morda ni veliko boljše od verjetnosti, da na loteriji zadeneš prvo nagrado! Mogoče pa se konec koncev vprašuješ, ali ne prejema športnik za ves svoj trud brezplačno kolidžsko izobraževanje. Ponovno, možnosti niso tako dobre. Po knjigi On the Mark Richarda E. Lapchicka in Roberta Malekoffa »bo med milijoni srednješolskih športnikov [. . .] samo 1 od 50-ih prejel štipendijo za igranje na kolidžu«. Še ena mračna statistika poroča: »Od vrhunskih igralcev, ki prejemajo štipendije v zelo dobičkonosnih športih, kot sta nogomet in košarka, jih bo po štirih letih na kolidžu diplomiralo manj kot 30 odstotkov.«

Sanje, da bi postali bogati in slavni, so za veliko večino igralcev samo domišljija – prazen up.

Osip

Morda se ti še vedno zdi pametno pridružiti se organiziranemu športnemu moštvu, ko razmišljaš o možnosti boljšega zdravja, razvoja značaja in večje priljubljenosti. Toda preden zdrviš skozi vrata na preskušnjo, razmisli o besedah, zapisanih v Ladies’ Home Journal: »Danes se k organiziranim športom vpiše več otrok kot iz katere koli prejšnje generacije. Slaba novica: iz teh športnih programov odpadajo v rekordnem številu.« Navedli so tudi besede dr. Verna Seefeldta, strokovnjaka na tem področju, ko je rekel: »Petinsedemdeset odstotkov otrok, ki so se kdaj ukvarjali s športom, je s petnajstimi leti prenehalo.«

Razmisli o Kanadi, kjer je hokej na ledu izredno priljubljen. V neki amaterski hokejski ligi je bilo od 600.000 igralcev 53 odstotkov starih manj kot 12 let. Toda tistih nad petnajstimi leti je bilo samo 11 odstotkov. Razlog? Večina mladih takrat neha igrati. Zakaj tako veliko?

Raziskovalci pravijo, da taki odpadli za svoj odhod navajajo presenetljivo enostavni vzrok: igre niso več zabavne. Igrati v moštvu je lahko resnično izčrpavajoč projekt, ki terja veliko časa. Revija Seventeen je svojim bralcem dejala, da lahko samo za preskus za moštvo vadiš »tri ure na dan, pet dni v tednu [. . .] in to kak teden ali dva«. Če preživiš in si vanj sprejet, te čaka v prihodnosti še veliko več ur vaj in praktičnega urjenja. Značilen je primer neke članice dekliškega košarkarskega moštva, ki vadi več kot tri ure na dan. Ta čas bi se lahko porabil za kakšno vrednejše delo.

Mnogi mladi pa takšni naporni rutini seveda ne nasprotujejo. Uživajo v zabavi in izzivu spopolnjevanja svojih atletskih spretnosti. Vendar veliko število mladih zapusti organizirani šport še iz drugih razlogov. Moral bi se jih zavedati, ko se odločaš, ali se boš moštvu pridružil ali ne. Kot govorijo Pregovori 13:16: »Razumni dela vse premišljeno.« Naslednji članek bo zato nadaljeval s to razpravo.

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

‚Večini vrhunskih univerzitetnih igralcev, ki prejmejo štipendijo za športnike, ne uspe diplomirati‘

[Slika na strani 13]

Mnoge mlade k organiziranim športom privlači priljubljenost igralcev