Biblijsko gledišče

Prešuštvo — odpustiti ali ne odpustiti

»ODPUSTITE, če imate zoper koga kaj, da tudi Oče vaš, ki je v nebesih, vam odpusti vaše pregrehe.« (Marko 11:25) Te Jezusove besede porajajo nekatera izzivalna vprašanja, ko zakon pretrese prešuštvo: Ali mora nedolžna kristjanka odpustiti svojemu soprogu in ohraniti zakon nedotaknjen?a Ali ogroža svoj lastni položaj pred Bogom, če se odloči za razvezo? Poglejmo, kako nam na ta vprašanja pomaga odgovoriti Biblija.

Ali morate vedno odpustiti

Ali Jezusove besede »odpustite, če imate zoper koga kaj« pomenijo, da je kristjanka v vseh primerih - tudi ko soprog zagreši prešuštvo - dolžna odpustiti? Jezusovo izjavo bi morali razumeti v luči drugih pojasnil, ki jih je dal o odpuščanju.

Pomembno načelo o odpuščanju na primer spoznamo iz Jezusovih besed, ki so zapisane v Lukežu 17:3, 4: »Ako se pregreši brat tvoj, posvari ga; in če se izpokori, odpusti mu. In če se pregreši sedemkrat na dan zoper tebe, pa se sedemkrat na dan obrne do tebe, rekoč: Žal mi je! odpusti mu.« Seveda, ko gre za resen greh, se užaljenega spodbuja, naj poskuša grešniku, če se ta iskreno kesa, odpustiti. Tako na stvari gleda sam Jehova; da bi prejeli božje odpuščanje, se moramo iskreno kesati. (Lukež 3:3; Dejanja 2:38; 8:22)

Toda to nam tudi kaže, da se lahko nedolžni zakonec odloči, da ne bo odpustil. To je prav razumljivo, ko se prešuštni zakonski tovariš ne kesa, ko noče sprejeti odgovornosti za svoj greh. (Primerjaj 1. Janezov 1:8, 9.)

Odpuščanje - kaj pa posledice

Kaj tedaj, ko se prešuštnik kesa? Kjer je kesanje, tam je temelj za odpuščanje. Toda ali odpustitev pomeni, da je prestopnik oproščen vseh posledic svoje napačne poti? Premislite o nekaterih zgledih Jehovovega odpuščanja.

Zatem ko so Izraelci poslušali deset oglednikov, ki so slabo poročali o kanaanski deželi, so se uprli in Mojzes je Jehova prosil: »Odpústi, prosim, krivico tega ljudstva.« Jehova je odgovoril: »Odpustil sem, kakor si dejal.« Ali je to pomenilo, da so bili prestopniki oproščeni kakršnih koli posledic svojih dejanj? Jehova je nadaljeval: »Vsi tisti možje, ki [. . .] glasu mojega niso poslušali, nikakor ne bodo videli dežele, za katero sem prisegel njih očetom.« (4. Mojzesova 14:19-23) Jehova je držal svojo besedo; tisti starejši rod - razen Jozua in Kaleba - ni videl Obljubljene dežele. (4. Mojzesova 26:64, 65)

Ko je podobno prerok Natan pograjal kralja Davida zaradi njegovega greha z Batsebo, je skesani David priznal: »Grešil sem zoper GOSPODA [Jehova, NW].« Natan je zatem Davidu rekel: »GOSPOD [Jehova, NW] je tudi odvzel greh tvoj.« (2. Samuelova 12:13) Toda čeprav je Jehova Davidu odpustil, je ta trpel posledice svojega greha do konca svojega življenja. (2. Samuelova 12:9-14; glej tudi 2. Samuelova, 24. poglavje.)

Ti zgledi božanskega odpuščanja osvetljujejo pomemben pouk: grešiti ne moremo nekaznovani. (Galatom 6:7, 8) Čeprav je bilo skesanemu grešniku odpuščeno, pa ni nujno, da so mu prihranjene posledice njegove napačne poti. Ali to pomeni, da lahko nedolžna soproga odpusti prešuštniku - vsaj tako, da odpravi zamero - vendar se kljub temu odloči za ločitev?

Odpuščanje in razveza

Jezus je med svojo službo ob treh priložnostih govoril o razvezi. (Matevž 5:32; 19:3-9; Lukež 16:18) Zanimivo je, da med temi razgovori ni niti enkrat omenil odpuščanja. V Matevževem evangeliju 19:9 je na primer dejal: »Pravim vam pa: Kdorkoli se loči od žene svoje (razen zavoljo nečistosti) in se oženi z drugo, prešeštvuje.« Ko je rekel »razen zavoljo nečistosti«, je Jezus potrdil, da bi spolna nemorala dala nedolžni soprogi pravico, da se na svetopisemski »podlagi« razveže. Jezus pa še vedno ni rekel, da se naj nedolžna soproga razveže. Namesto tega je dal jasno razumeti, da to lahko stori.

Zakon je vez, ki dva človeka povezuje. (Rimljanom 7:2) Toda če je eden od njiju nezvest, se lahko vez pretrga. V takšnih primerih nedolžna žena v resnici stoji pred dvema odločitvama. Najprej, ali naj odpusti? Kot smo že videli, je za to pomemben dejavnik, ali se prešuštnik iskreno kesa ali ne. Če se, lahko nedolžna soproga sčasoma odpusti - vsaj tako, da odpravi zamero.

In drugič, ali naj si prizadeva za razvezo? Zakaj pa bi se to vprašanje pojavilo, če mu je že odpustila?b Kaj če ima utemeljene pomisleke o svoji varnosti in varnosti svojih otrok, še posebej če je mož v preteklosti z njimi grdo ravnal? Kaj pa, če se boji, da se bo okužila s spolno prenosljivo boleznijo? Ali kaj takrat, ko močno čuti, da mu v njunem odnosu kot mož in žena zaradi izdajstva ne more več zaupati? V takšnih okoliščinah je kar verjetno, da nedolžna žena lahko odpusti svojemu grešnemu zakoncu (tako, da odpravi zamero), a se hkrati odloči za razvezo, ker ne želi več živeti z njim. Odprava zamere ji pomaga, da naprej živi svoje življenje. Pomaga ji tudi pri tem, da kakršni koli prihodnji opravki s prešuštnikom ostanejo vljudnejši.

Odločitev, ali se bo razvezala od nezvestega zakonca, je osebna stvar. To je odločitev, ki bi jo morala narediti šele po tem, ko je skrbno in v molitvi premislila o vseh dejavnikih, ki so s tem povezani. (Psalm 55:22) Drugi nimajo pravice, da bi skušali nedolžnemu zakoncu narekovati ali nanj pritiskati, da se odloči tako ali drugače. (Primerjaj Galatom 6:5.) Ne pozabite, da Jezus ni rekel, kaj bi nedolžni zakonec moral storiti. Zato je jasno, da Jehova ni nezadovoljen s tistimi, ki se zaradi pravih svetopisemskih razlogov odločijo za razvezo.

[Podčrtni opombi]

[Navedba vira slike na strani 10]

Life