Učinki evolucijske teorije

NA ZAČETKU 19. stoletja sta religija in znanost uživali precej prijateljski odnos. Louis Agassiz, biolog in harvardski profesor, je samo dve leti pred izidom Nastanka vrst pisal, da se v živem svetu kaže »premišljenost, modrost, veličina« in da je bil glavni namen naravine zgodovine analizirati »misli Stvarnika vesolja«.

Agassizovo mnenje ni bilo nepogostno. Veliko ljudi je na znanost in religijo gledalo kot na dve združljivi stvari. Znanstvena odkritja so često imeli za dokaz Velikega stvarnika. Toda med religijo in znanostjo je prikrito nastajala razpoka.

Skepticizem poganja korenine

Knjiga Charlesa Lyella Principles of Geology, katere prvi zvezek je izšel 1830, je vrgla dvom na biblijsko poročilo o ustvaritvi. Lyell je trdil, da se ustvaritev ne bi mogla zgoditi v dobesednih šestih dneh. Fizik Fred Hoyle je pisal: »Lyellove knjige so bile zelo odgovorne za to, da so svet na splošno prepričale, da se Biblija lahko moti - v nekaterih pogledih vsekakor dotlej nezamisljiva misel.«a

Tako je bil položen temelj skepticizmu. Mnogi so menili, da se znanosti in Biblije ne da več uskladiti. Ko so tako morali izbrati, so se mnogi odločili za znanost. »Lyellovo delo je na prva poglavja Starega testamenta vrglo dvom,« je pisal Fred Hoyle, »in Darwinova knjiga je bila tu, da jih nadomesti.«

Za tiste, ki niso hoteli sprejeti Biblije kot Božje Besede, je Nastanek vrst prišel ob prikladnem času. Med človekom in znanostjo je že vzcvetela romanca. Zaljubljeno javnost so privlačile obljube in sposobnosti znanosti. Ta je kot udvorljiv snubec ljudi zasipavala z inovativnimi darili - teleskopom, mikroskopom, parnim strojem, kasneje z elektriko, telefonom in avtomobilom. Tehnika je že pospešila industrijsko revolucijo, ki je navadnega človeka preskrbovala s takšnimi gmotnimi ugodnostmi kakor nikoli prej.

V nasprotju s tem pa se je na religijo gledalo kot na oviro napredku. Nekateri so menili, da je ljudi držala v omami, nezmožna, da bi bila v koraku s hitrim napredkom znanosti. Ateisti so svoje poglede začeli glasno in pogumno razglašati. Zares je tako, kot je napisal Richard Dawkins: »Darwin je omogočil, da je bil kdo lahko intelektualno izpolnjen ateist.« Znanost je postajala človeško novo upanje za rešitev.

Najprej so religiozni voditelji evolucijski teoriji nasprotovali. Ko pa so desetletja minevala, je duhovščina na splošno dopustila priljubljeno mnenje. Sprejela je mešanico evolucije in stvaritve. Naslovnica New York Timesa, leta 1938, je naznanila: »Angleška cerkev poroča, da potrjuje evolucijsko zamisel o stvarjenju.« Poročilo komisije pod yorškim nadškofom je izjavilo: »Iz dveh stvarjenjskih pripovedk prvega in drugega poglavja Prve Mojzesove knjige ni moč potegniti nobenega ugovora evoluciji, saj se izobraženi kristjani na splošno strinjajo, da so te pripovedke mitološkega izvora in da je njihova vrednost za nas simbolična, ne pa zgodovinska.« Nadškofovska komisija je sklenila: »Mislite lahko, kar hočete, in ste še vedno kristjani.«

Mnogi menijo, da takšni poskusi, da bi Biblijo uskladili z evolucijo, samo slabijo Biblijino verodostojnost. Posledica je bila zelo razširjen dvom o Bibliji, ki obstaja še danes, celo med nekaterimi religioznimi voditelji. Tipične so pripombe episkopalnega škofa iz Kanade, ki je trdil, da je bila Biblija napisana v predznanstveni dobi, zakar je odsevala predsodke in nevednost. Zanjo je rekel tudi, da vsebuje »zgodovinske napake« in »kričeča pretiravanja« glede Jezusovega rojstva in vstajenja.

Tako so mnogi, s člani cerkve vred, hitri za diskreditiranje Biblije. Toda v kaj je takšen skepticizem vodil? Kakšno izbirno upanje je ponudil? Nekateri so se, ker jim je oslabela vera v Biblijo, obrnili k filozofiji in politiki.

Učinki na filozofijo in politiko

Nastanek vrst je ponujal svež pogled na človeško vedenje. Zakaj je enemu narodu uspelo premagati drugega? Zakaj je ena rasa prevladala nad drugo? Nastanek vrst je poudarjal naravni izbor ter preživetje najprilagodljivejšega in tako dal razlago, ki je razvnela vodilne filozofe 19. stoletja.

Friedrich Nietzsche (1844–1900) in Karl Marx (1818–1883) sta bila filozofa, ki sta močno vplivala na politiko. Oba je evolucija prevzela. »Darwinova knjiga je pomembna,« je dejal Marx, »in služi mi kot naravni znanstveni temelj za razredni boj v zgodovini.« Zgodovinar Will Durant je Nietzscheja imenoval »otrok Darwina«. Knjiga Philosophy—An Outline-History je povzela Nietzschejeva verjetja: »Močni, pogumni, dominantni, ponosni najbolj ustrezajo družbi, ki prihaja.«

Darwin je verjel - in v pismu napisal prijatelju - da bodo v prihodnosti »daleč po svetu višje civilizirane rase odstranile nešteto nižjih ras«. Kot precedens je uporabil Evropo, ki je premagala druge, in to pripisal »boju za obstanek«.

Močni so takšne izjave hitro uporabili v svojo korist. H. G. Wells je v knjigi The Outline of History napisal: »Prevladujoča ljudstva na koncu 19. stoletja so verjela, da so prevladali na temelju boja za obstanek, pri katerem močni in prekanjeni porazijo šibke in zaupljive. Verjeli so tudi, da morajo biti močni, energični, neusmiljeni, ,praktični‘ in egoistični.«

Tako je »preživetje najprilagodljivejšega« prevzel filozofski, družbeni in politični prizvok, često do brezumnih razsežnosti. »Za nekatere je vojna postala ,biološka nuja‘,« pravi knjiga Milestones of History. Ta knjiga tudi omenja, da so v naslednjem stoletju »Darwinove zamisli oblikovale bistven del Hitlerjevega nauka o rasni večvrednosti«.

Seveda niso ne Darwin, ne Marx, ne Nietzsche živeli tako dolgo, da bi videli, kako bodo njihove zamisli uporabljali - ali zlorabljali. Zares so pričakovali, da bo boj za obstanek izboljšal človekov način življenja. Darwin je v Nastanku vrst zapisal, da »bodo vsi telesni in duševni darovi težili k napredovanju k popolnosti«. Duhovnik in biolog 20. stoletja, Pierre Teilhard de Chardin, se je s tem strinjal. Teoretiziral je, da bo sčasoma prišlo do ,evolucije mišljenja vsega človeštva. Vsi bodo ubrano delali za en cilj.‘

Poslabšanje, ne izboljšanje

Ali danes opažate tak napredek? Knjiga Clinging to a Myth na De Chardinov optimizem pravi: »De Chardin je moral povsem spregledati zgodovino človeškega prelivanja krvi in rasističnih sistemov, na primer apartheid v Južni Afriki. Zdi se kot človek, ki ne živi na tem svetu.« Namesto da bi človeštvo napredovalo k enotnosti, je v tem stoletju doživelo rasne in narodne razkole brez primerljivega obsega.

Upanje, ki ga ponuja Nastanek vrst, da bo človek napredoval k popolnosti ali da bo vsaj prišlo do izboljšanja, je ostalo zelo neizpolnjeno. Z minevanjem časa pa to upanje še upada, saj od splošnega sprejetja evolucije človeška družina vse prepogosto pada v barbarstvo. Razmislite o temle: v vojnah tega stoletja je bilo pobitih več kot 100 milijonov ljudi, samo v drugi svetovni vojni kakih 50 milijonov. Pretehtajte tudi nedavni narodnostni pokol, na primer v Ruandi in bivši Jugoslaviji.

Ali to pomeni, da v preteklih stoletjih ni bilo nobenih vojn in krutosti? Ne, prav gotovo so bile. Toda sprejetje teorije o evoluciji, te krute miselnosti o boju za obstanek, zamisli o preživetju najprilagodljivejšega, ni izboljšalo človekovega življenja. Evolucije res ne moremo kriviti za vse človekove težave, je pa človeško družino potisnila v vedno večje sovraštvo, zločine, nasilje, nemoralo in propad. Ker je široko sprejeto mnenje, da je človek izšel iz zveri, ne preseneča, da vse več in več ljudi ravna kakor zveri.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

,Darwinova knjiga mi služi kot znanstveni temelj za razredni boj v zgodovini.‘ (Karl Marx)

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

,Višje civilizirane rase bodo odstranjevale nižje rase.‘ (Charles Darwin)

[Navedba vira slike na strani 6]

U.S. National Archives photo

[Navedba vira slike na strani 6]

Copyright British Museum