To ni nič več skrivnost

»Prosm obdrž to skrivnost zase ne beri je nobenemu neznancu«

WILLIAM H. MOREY je iz Acquia Creeka, Virginija, leta 1863 med ameriško državljansko vojno svoji ženi Elisi Ann v Pennsylvanijo napisal to uvodno opozorilo, pri čemer glede pravopisa ni bil preveč natančen. Star je bil 24 let, nedavno poročen in vpoklican vojak iz Hanover Townshipa v Pennsylvaniji. Bojeval se je na strani Severa, Zveze. Njegovi sovražniki? Drugi Američani, ki so podpirali Konfederacijo južnih držav. Te so se odcepile od Zveze s trditvijo, da se federalisti (Severnjaki) iz Washingtona, D.C., vpletajo v njihove gospodarske zadeve. Kaj je Morey hotel, da bi ostala skrivnost? Kmalu bomo to odkrili, toda poglejmo si najprej nekaj ozadnjih podatkov.

Ameriška državljanska vojna je izbruhnila leta 1861 po tem, ko se je od Zveze ločilo sedem južnih držav, ki pa so se jim kmalu pridružile še štiri. Teh enajst je ustanovilo Konfederacijo. Nadaljevanje suženjstva je bilo eno od glavnih spornih vprašanj med Severom in Jugom. Premožni južnjaški plantažniki so dokazovali, da si Sever lahko privošči abolicijo suženjstva, ker njegovo gospodarstvo podpira na tisoče evropskih priseljencev. Južnjaško gospodarstvo, ki je temeljilo na bombažu, pa je potrebovalo svojih skoraj štiri milijone sužnjev, da bi se lahko razvijalo. No, vsaj verjeli so tako.

Kaj pa je verjel predsednik Abraham Lincoln? Takole je zapisal avgusta 1862: »Moj najvažnejši cilj v tem boju je rešiti Zvezo, ne pa rešiti ali uničiti suženjstva. Če bi lahko rešil Zvezo, ne da bi osvobodil enega samega sužnja, bi tako ravnal; in če bi jo lahko rešil, tako da bi osvobodil vse sužnje, bi tako storil.« Kmalu po tem, 1. januarja 1863, je Lincoln objavil svobodo za vse sužnje pod nadzorom upornikov. To je zadalo strahovit udarec južnjaškim lastnikom sužnjev, ki so, kot so pač na to gledali oni, izgubili »več milijard dolarjev vredno suženjsko lastnino« brez kakršne koli kompenzacije.

Ta strašna državljanska vojna je v letih 1861–65 vzela najmanj 618.000 življenj mladih Američanov, še več pa jih je bilo ranjenih - to je več ameriških žrtev kot v kateri koli drugi vojni. William Morey se je torej znašel v tej vojni in 25. januarja 1863 pisal dnevnik in skrivno pismo. Kako je on kot navaden vojak skrivoma presojal to vojno?

Ogorčeno pismo

V pismu se najprej zahvaljuje ženi za »tobak in druge reči«, ki mu jih je poslala, nato pa nadaljuje: »Verjamem in tudi vidim da je ta vojna ena sama golfija in vojna za denar vsi poskušajo istržit čim več denarja in to je tudi edina stvar zaradi ktere vojna še traja in videl bomo kako bo šla ta vojna naprej ko bi vsaj bil spet doma bi prtisnu prvega ki bi mi reku da se spet prijavim tukaj nas držijo kot pse veliko psim je bolše kot nam in povem [ti] če bi le dobil denar za te 4 mesce bi poskusu pobegnt držijo nas hujš vsak dan.«a

Pojasnil je, kje so bili stacionirani: »Kraj je zelo lep in imamo čudovit razgled vidiš lahko čolne na potomacu [reka] [. . .] tukaj delamo že nekej dni zelo veliko ko natovarjamo vagone in mamo komaj polovico tolk za jest kot rabmo velik naših fantov govori o pobegu ko bi le imel njihov [dobili svoj] denar [. . .] samo marširamo in delamo teške naloge ves čas.«

Vendar pa to pomanjkanje ni bilo nič v primerjavi s tistim, ki so ga trpeli udeleženci bojev. Južnjaški general D. H. Hill je v neki bitki izgubil 2000 od 6500 svojih mož. Napisal je: »To ni bila vojna, ampak morjenje.« (Burke Davis, Gray Fox) Pogoji, pod katerimi so novačili vojake na Severu in Jugu, so bili taki, da so bogati lahko bili oproščeni vojaške službe ali pa so se je ognili, tako da so plačali. Nekateri revnejši Južnjaki so se pritoževali, da je bila to »vojna bogatih in bojevanje revnih«. Desetarju Moreyju so veliko plačali, da se je bojeval v vojni; s tem zaslužkom je odprl pekarno.

Tisti, ki so končali v ujetniških taboriščih, kot je bil na primer Andersonville, Georgia, so pogosto živeli v strašnih razmerah. »Skozenj je leno tekel potok. Število bolnih in umrlih je bilo strahotno veliko; sanitarije so bile slabe, prostori prenatrpani, ljudje izpostavljeni vsakršnim okoliščinam in nezadostno hranjeni, vse to je prispevalo k nezdravim razmeram.« (brošura Andersonville) Še slabše pa je bilo morilsko, plenilsko ravnanje tolp majhnih kriminalcev, imenovanih Plenilci, ki so bili prav tako ujetniki. Prirejali so »orgije plenjenja in nasilja«. Zaradi katerega si že bodi vzroka je v Andersonvillu umrlo vsaj 12.920 vojakov.

Ali je leta 1995 človeštvo kaj napredovalo? Ali se je iz zgodovine česa naučilo? Strašni pokoli v Ruandi, Liberiji, na Balkanu in v mnogo drugih krajih, kjer je vojna, so sodobni primeri človekove nečlovečnosti drug do drugega. Katoličani in pravoslavci, medtem ko trdijo, da so kristjani, ne živijo po ljubečem zgledu Kristusa Jezusa. Samo Jehovove priče so ohranili nevtralnost in dokončno zavrnili, da bi se učili bojevanja ali pri tem celo sodelovali. To pa ni skrivnost. (Izaija 2:4; Miha 4:3)

[Podčrtne opombe]